Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Brazgotina-Okuzenost-Tetoviranje-Bolezen

Tetoviranje torek, 23. junij 2009 @ 05:03 CEST Uporabnik: Sonce Piše: mag. Metka Adamič, spec. dermatovenerologije v novi Vivi www.viva.si NAJPOGOSTEJŠI ZAPLET NEZADOVOLJSTVO Tetovaže in tudi trajno ličenje so se v različnih kulturnih okoljih obdržali že več stoletij in so priljubljeni tako med ženskami kot med moškimi. Na srečo samo tetoviranje pri večini ljudi ne povzroča posebnih težav. Najpogostejši in najbolj neprijeten zaplet je nezadovoljstvo s tetovažo, ki se pojavi približno pri polovici tetoviranih. Kaj vse sodi med tetovaže? - Travmatske tetovaže nastanejo naključno ob poškodbi z umazanim predmetom, ki po zacelitvi pusti za seboj obarvanje (pigmentacijo). To se na primer dogaja pri nesrečah s kolesom ali motorjem, ki povzročijo kožne odrgnine in obarvanje kože zaradi drgnjenja ob asfalt na cestah. Podobno se zgodi pri zbodljaju  s svinčnikom. Travmatske tetovaže so najpogosteje posledica obarvanja s karboni, kovinami ali samo umazanijo (grafitne). - Amaterske tetovaže Ponavadi si jih naredijo ljudje sami ali pa jih na njih opravijo znanci in prijatelji, ki nimajo znanja o profesionalnem tetoviranju. Pri tem največkrat uporabljajo tuš ali indijsko (karbonsko) črnilo za nalivno pero, oglje ali celo prah. Videz takšnih tetovaž je večinoma zelo enostaven in brez umetniške vrednosti. - Profesionalne tetovaže nastajajo ob vnašanju dveh vrst barvil v kožo. Različna barvila so lahko anorganske narave (kovine, metali: kadmij, merkurij, kobalt, baker) ali organske spojine. Profesionalno tetovažo izvedemo z majhnim električnim aparatom, ki je sestavljen iz “pištolice”, na kateri je rotirajoče pero z držalom za iglice (iglic je lahko več kot 10), ki so s posodico z barvilom povezane prek cevke. Na prvi pogled je aparat videti kot preprost šivalni strojček; držalo se pomika s kožnega površja navzdol do usnjice v koži, kjer v to plast kože sprošča barvilo. - Medicinske tetovaže Z njimi zaznamujemo posebna mesta za obsevalno terapijo. Pri tem je najpogosteje v uporabi indijsko črnilo (karbonsko). Postopek tetoviranja po pravilu opravi zdravnik. - Kozmetične tetovaže so namenjene za trajno ličenje. Na ta način lahko za daljše obdobje zarišejo obrvi, obrobijo ustnice in oči, obarvajo ustnice in lica (rdečilo). Takšni postopki so povsem običajne tetovaže, pri katerih je barvilo vnešeno v usnjico. Po operaciji dojk zaradi različnih razlogov je možno s takšno kozmetično tetovažo narediti obris bradavice. Tetoviranje lahko pomaga tudi pri prikrivanju določenih kožnih bolezni, na primer nepigmentiranih delov kože pri vitiligu, obarvanje obrvi pri alopeciji, prekrivanje starih tetovaž, brazgotin ... Barvila, ki so pri tem v uporabi, vsebujejo v glavnem železov in titanijev oksid – sestavljajo rjavo, črno, rdečo ali kožno oziroma belo barvo. Opravljanje kozmetičnih tetovaž je skoraj povsod po svetu zaenkrat nenadzorovano, čeprav gre za agresiven postopek vnašanja tuje snovi skozi kožo v človeško telo, kar praviloma sodi v zdravstvene ustanove. Kaj se dogaja ob vnosu barvila? Pri tetoviranju se skozi številne drobne ranice v določene plasti kože vnese barvilo. Takšnemu postopku sledi otekanje tetoviranega predela, na površini pa je možno opaziti drobne kraste. Normalno je tudi, da v prvih 24-ih urah po tetoviranju opažamo na obravnavanem predelu manjše krvavitve oziroma rosenje prozorne brezbarvne ali rumenkaste vsebine. Ne glede na vrsto tetoviranja pride pri vnosu katerega koli barvila v kožo do enakih dogajanj. Barvilo je vneseno skozi povrhnjico v plast kože, ki leži tik pod njo – imenujemo jo usnjica. Če vzorec takšne kože opazujemo pod mikroskopom, vidimo barvilo, ki se razpršeno pojavi v usnjici in v kožnih celicah; ob tem se aktivirajo določene obrambne celice, ki sodelujejo pri imunskem odzivu. V koži zaznajo tujek – pigment, ki ga prestrežejo oz. “požrejo”; pri tem ga zaradi njegovih fizikalnih lastnosti ne spreminjajo, ne razgradijo in ne odstranijo. Po nekaj mesecih barvilo ostane le še v usnjici, razpršeno v medceličnem prostoru in v t. i. fibroblastih, posebej okoli krvnih žil, kjer postane njihov sestavni del (to so celice, ki sicer gradijo vezivno tkivo in jih je zlasti v usnjici veliko). Tako pri amaterskih kot pri profesionalnih tetovažah sta velikost delcev barvila in globina, do koder sega, precej variabilni. Vendar pa so razlike v obliki, velikosti in položaju pigmentnih delcev pri amaterskih tetovažah veliko večje kot pri profesionalnih. Velikosti delcev variirajo od 2 do 400 nm. Barvila … … ki jih uporabljajo za tetoviranje, predstavljajo posebno težavo, ki lahko privede do določenih reakcij po tetoviranju, na drugi strani pa takrat, ko želimo tetovažo odstraniti. Dandanes na žalost nikjer ne poznajo normativov oziroma kontroliranih postopkov za oznako barvil za tetovaže – imena barv so najpogosteje navedena opisno, proizvajalcem namreč ni treba navajati natančne kemične sestave. Barve so registrirane kot kozmetična sredstva ali barvni dodatki, zato ne gredo skozi stroge regulativne postopke, ki so zahtevani za zdravila. Skrb vzbujajoča je pa je seveda kakovost samih pigmentov in na drugi strani tudi dodatkov barvam. In še več – številne barve, ki jih danes uporabljajo za tetoviranje, sploh niso odobrene za uporabo na koži. Tako na primer nekateri ljudje za takšne postopke uporabljajo kar barve za tiskalnike in, verjeli ali ne, celo barve za avtomobile. Kaj gre lahko narobe? Zapleti, do katerih lahko pripelje tetoviranje, so seveda manj pogosti pri profesionalno opravljenem delu, ko so dosledno upoštevani higienski principi in je poseg opravljen s sterilnimi instrumenti. Pri nas, žal, prijavljanje stranskih učinkov ni obvezno. Ko se odločate za poseg tetovaže, se zanesljivo prepričajte o izobrazbi človeka, ki ga bo opravil. Najpogosteje privede postopek tetoviranja do nastanka okužb z bakterijami, lahko tudi z glivicami in virusi (Herpes simplex). Znaki okužbe se pojavijo kmalu po posegu: tetoviran predel postane dodatno pordel, otekel, boleč, ranice se ne celijo, iz njih se izceja gnoj. Med takšne zaplete sodijo kožne okužbe, kot so impetigo, celulitis, ognojek (abscesa) ... Do zapletov ne pride, če je tetoviranje opravljeno v sterilnih pogojih, s sterilnimi instrumenti (sterilnimi iglami za enkratno uporabo) in ob ustrezni dezinfekciji kože. Na tetovaži lahko nastanejo vnetne reakcije, navzven opazne kot čvrsti vozlički “tujkovi granulomi”), ki lahko na predelu ustnic motijo govor in prehranjevanje. Alergične reakcije lahko nastanejo lokalno, na mestu tetovaže, ali pa sistemsko; pri tem prizadenejo še druge organske sisteme. Alergična reakcija na sestavine barvil se lahko razvije tudi po nekaj letih. Pogosto pride do razvoja alergije na živo srebro, ki se ponavadi nahaja v rdečem barvilu (cinnabar), na srečo pa ga uporabljajo le izjemoma. Kemična snov parafenilenediamin neredko povzroči nastanek kontaktnega dermatitisa. Nekatere začasne črne tetovaže s kano namreč poleg “naravnega” barvila – kane vsebujejo tudi razne dodatke, med njimi pogosto kemično snov parafenilenediamin (PPD). Zaradi številnih primerov pojavljanja kožne preobčutljivosti jo je ameriško Združenje za kontaktni dermatitis (American Contact Dermatitis Society) poimenovalo “alergen leta 2006”, tetovaže s kano pa je FDA  (Food and Drug Administration) v Ameriki prepovedala. Omenjeno barvilo smejo v ZDA uporabljati le za barvanje las. Največjo nevarnost nestrokovno in nehigiensko opravljenega postopka predstavlja prenos povzročiteljev različnih bolezni, ki se lahko prenašajo s krvjo: virus hepatitisa B, C in HIV. Ameriška krvna banka v načelu ne sprejema krvi krvodajalcev, pri katerih je bilo v zadnjem letu opravljeno tetoviranje kjerkoli na telesu. Pozne posledice, ki so tudi najbolj pogoste, pa predstavljajo grde hipertrofične in tumorozne brazgotine (keloidi), zlasti pri posameznikih, ki so nagnjeni h grdemu brazgotinjenju. Tetovaže, zlasti tiste, ki v barvah vsebujejo železov oksid in težke kovine, lahko zaradi interference predstavljajo problem pri opravljanju oz. interpretaciji določenih medicinskih diagnostičnih postopkov, na primer pri magnetni resonančni preiskavi. Takšne preiskave lahko privedejo tudi do opeklin in otekanja predelov, kjer so v koži pigmenti. Zato je zelo pomembno, da posamezniki pred takšnimi posegi o tetovažah obvestijo zdravnika radiologa, ki slikanje opravi. Polovica tetoviranih ni zadovoljnih Več kot polovica tetoviranih ljudi s tetovažo ni zadovoljna, nekateri se s časom svojih tetovaž naveličajo. Motivacija za odstranitev se lahko pojavi zaradi psihične dozorelosti in obžalovanja, v nekaterih primerih pa gre za pritiske okolice – tetovaže lahko ovirajo pri iskanju zaposlitve, pridobivanju socialnega statusa ... Za odstranjevanje poznamo različne metode: laserska kirurgija, klasična kirurgija, dermabrazija (brušenje kože), salabrazija, kriokirurgija, kozmetična tetovaža oziroma prekrivanje. Metode so agresivne, ponavadi dolgotrajne, so drage, za seboj lahko pustijo brazgotine in razbarvanje kože. Približno tretjine tetovaž z nobenim od navedenih postopkov ni mogoče zadovoljivo odstraniti. Lasersko odstranjevanje Večina ljudi si lasersko odstranjevanje predstavlja kot enostaven postopek, ki bo ob enkratnem posegu zanesljivo odstranil tetovaže različnih barv. To pa, žal, še zdaleč ni tako preprosto! Visokoenergetski laserski aparati, ki jih uporabljajo za odstranjevanje tetovaž, proizvajajo svetlobo določene barve, za katero je značilno, da se absorbira le v določeni barvi, v zelo kratkih pulzih, ki trajajo nekaj nanosekund ali celo pikosekund. Ker je svetloba določenega laserskega aparata lahko absorbirana le v določeni barvi, to pomeni, da posamezen aparat lahko uporabljajo za odstranjevanje le natančno določene barve. To so tako imenovani pigmentno specifični Q-switched laserji. Za odstranitev večbarvne tetovaže je zato potrebnih več laserjev. Med postopkom z laserjem laserska svetloba določene valovne dolžine (barve) razbije pigmentne delce določenega barvila v manjše enote, ki jih nato lahko delno odstranijo s prejšnjega mesta na tri načine: navzven skozi kožno površino (transepidermalno) ali pa se s pomočjo imunskih celic prenesejo po limfnem sistemu do lokalnih bezgavk in delež barvila znova privzamejo obrambne celice makrofagi. Takoj po posegu z laserjem se na predelu odstranjevanja pojavi oteklina, lahko mehurji, bolečina in podplutbe. Pride lahko do okužbe in nastanka brazgotin zaradi laserskega postopka. Brazgotine, ki so lahko ostale že po samem postopku tetoviranja, postanejo po odstranitvi tetovaže bolj izražene. Poznejši neugodni stranski učinki takšnega postopka so lahko spremembe v obarvanosti kože, saj pigmentno specifični laserji lahko uničujejo tudi kožne celice melanocite. Nastanejo lahko hipopigmentacije ali hiperpigmentacije. Ker v večini primerov kemijska sestava pigmentov v tetovaži ni znana, lahko postopek z laserjem privede celo do potemnitve pigmentov, posebej takrat, ko je v barvi železov ali titanijev oksid (omenjeni barvili sta pogosti sestavini pigmentov za trajno ličenje), ki po postopku potemni. Največje težave pri odstranjevanju povzročata rumena in zelena barva. mag. Metka Adamič, spec. dermatovenerologije Preden se zares odločite za tetovažo, dobro razmislite! Postopek trajnega tetoviranja ni tako nedolžen, kot si v večini primerov predstavljamo. Na videz nedolžno okraševanje lahko vodi do nastanka različnih težav, od prehodnih, do trajnih in resnih. Poiščite pomoč, če … Če po tetoviranju opazite naslednje znake, poiščite zdravniško pomoč: hitro otekanje jezika in grla, ki povzroča težave pri požiranju, alergična reakcija, težave z dihanjem, oteklina na predelu tetovaže, vnetje z okužbo, slabo počutje nekaj dni ali tednov po tetovaži, predel tetovaže se ne celi. Prav tako obvestite zdravnika, če je minilo več kot 10 let, odkar ste se cepili proti tetanusu. Komentarji (0) www.pozitivke.net