Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Bozansko-Karljestvo-Umrljiv-Clovek

Dva sta, ki počivata na klopi življenja nedelja, 6. september 2020 @ 05:02 CEST Uporabnik: Miran Zupančič Zelo težko ali celo nemogoče bi krajše in bolj jedrnato izrazili človeško dramo, kot to povedo Jezusove besede v Tomaževem evangeliju, verz 61: » Jezus je dejal: Dva počivata na klopi, eden bo umrl, drugi bo živel.« Ja, v človeku se odigrava drama, v kateri igrata glavno vlogo dve nasprotni si sili. Počivata skupaj na klopi, sta blizu drug drugega, eden bo umrl drugi bo živel. Človekovo dramo povzročata preteklost prvega in večnost drugega. Umrljivi je osebnost ( Miran), ki jo sestavljajo različne snovi in sile zemlje. Toda večni je božansko bitje, ki je v meni in tebi in je jedro resničnega človeka, ki pa počiva v umrljivem. V naši enkratni osebnosti delujejo nasprotne dvopolne sile zemeljske narave. In brez njih naša trenutna osebnost sploh ne bi mogla obstajati. Umrljivi človek - biološki, da se razumemo je podrejena drama, glavna drama pa je soočenje med umrljivim in božanskim kraljestvom, večnostjo. In ko je razrešena glavna drama, mine tudi zemeljska drama umrljivega človeka( » Tvoju sliku palim, ti se gubiš kao dim«.) In to je edino možna rešitev, ne gre drugače. Vendar pa te drame ne moremo končati z nobeno metodo tega sveta! Vsak poskuša uporabiti časovne rešitve nasprotnih sil in razvojev. To je naša svetovna zgodovina. Novo nasprotovanja pa vedno pokopljejo vsa prizadevanja za trajni mi na svetu. Prizadevanja po blagostanju in materialni posesti povsod po svetu, spremlja socialna revščina, ki sedaj čutima tudi pri nas in mnogo trpljenja . Ja, prijetno je tesno povezano z neprijetnim, eno je referenčni okvir za drugo. To nevzdržno valovanje dvopolnih sil v naravi snovi, časa in prostora. To valovanje pa je nezadržno, ker gre za rešitev glavnega problema, za odpravo nasprotja med preteklostjo in večnostjo v samem človeka. Ja v tebi in meni. Kdor zares pozna svetovno zgodovino, pozna tudi zgodovino sebe kot zemeljskega bitja. In obratno: Kdor pozna sebe,,pozna bistvo snovnega sveta; kajti zemeljski človek in snovni svet sta eno. Seveda smrtnik lahko reče: Svet in jaz sva eno.. Vendar to je enost nižje narave . Kristus pa pravi:« Oče in jaz , sva eno.« To je enost božanske narave. Če lahko človek kot dediščino Jezusa Kristusa resnično izgovori te besede , je glavna drama razrešena. Preden pa je tako daleč, veljajo Jezusove besede: » Dva počivata na isti klopi, eden bo umrl, drugi bo živel.« In kdo je tisti , ki bo živel? Če je življenje zares Življenje , potem je večno in vsepovsod pričujoče. Če se življenje konča, potem ni resničnega življenja. Resnično življenje je Življenje in ne more biti Ne-življenje. Resnično življenje je večno. Bivanje zemeljskega človeka in vsega tega, kar sodi zraven, se vedno znova prekinja, je vselej ponavljajoče prenehanje in začetek v skorajda neskončnem valovanju. Življenje pa ne moremo istovetiti z življenjskimi oblikami. Življenje obstaja tudi, če ni oblike, Življenje kot neskončna bit. Ker je življenje ustvarjalna sila, ima oblike, božanske, nebeške in zemeljske oblike in bistvo. Ko besedo » življenje« izgovorimo v notranjosti zavestno, potem globoko v svojem srcu občutimo in doživimo, da je življenje neskončno, večnost, absolutni pravir, Bog. Življenje se našega srca dotika v sami iskri duha. Središče neskončnosti pa je seveda v našem srcu. Vendarle je božansko središče vsepovsod pričujoče. Sedeti skupaj na isti klopi, je pravzaprav zaupna situacija. Ustvarjalna , božanska zavest počiva s človekom na isti klopi, je ob njem, pri njem, v njem, bližje mu je kot njegov dih. Nekaj sebe je položila v človeka, in to v njem počiva. Kdo pa tisti, ki bo umrl? To je seveda zemeljski človek, bitje , ki ga res po krivici označujemo« človek.« To je vsekakor umrljivi in ne živi. Umrl bo, to je ne preklicno. Noben ne bo ostal za seme. Če pa drame ne bo razrešil, bo umrl, če pa jo bo razrešil, bo prav tako umrl. Toda med tema dvema vrstama smrti je velika razlika! Prva smrt v nižji naravi, kot posledica naravnega valovanja, druga smrt je prehod v božanska naravo, v življenje. Prva smrt pomeni nadaljevanje drame, druga smrt je konec dame. Zemeljski človek deluje na podlagi svojih petih čutil. Sem spada tudi razumsko razmišljanje. Zaradi čutil je človek usmerjen predvsem navzven. Značilnost snovi, oziroma merljivega, je omejenost. Tako človek drugega obstoja ne vidi, on in snovni svet sta namreč eno. Ker se v to situacijo ujame, je ločen od samega božanskega. V svetopisemskem izrazoslovju je to stanje označeno z » grešiti«, je torej ločenost. In tako človek živi v nevednosti ali temi. Ne vidi božanskega sopotnika, ki počiva ob njem na klopi. » Svetloba sveti v temi, vendar jo tema ne dojame« , še ne. Božanski sopotnik pa ne pusti zemeljskega človeka pri miru! Nenehno kliče umrljivega. Ko umrljivi enkrat pogleda v svetovno zgodovino in svojo lastno zgodovino, ko mu postane do poslednje kaplje krvi jasno, kaj se dogaja v dvopolnem polju sil in spozna, da zemeljske drame ne more rešiti z zemeljskimi sredstvi, postane blagoslovljen človek. Kajti klic življenja se dotaknil njegovega srca. Nenadoma lahko postane in tudi postane čisto vse drugače! Kajti živo v človeku je tudi univerzalno božansko. Za Boga ne obstoja znotraj in zunaj. Tako le za človeka, dokler ne živi v Kristusu in dokler ne reče:« Oče in jaz sva eno!« Univerzalno božansko uporablja univerzum kot orodje, s pomočjo katerega se lahko razvije čudežno. Tak čudovit razvoj pa je začetek popolnoma nove dobe, vodnarjeve dobe, ki se je sedaj začela in se razodeva človeštvu. In zakaj je tako izredno pomemben začetek tega obdobja, ki sicer že razteza več desetletij? Ker se s tem začetkom končajo določeni krajši ali daljši ciklusi. Vsak konec je pač nov začetek. Leta 1999, točno 31.12. je z udarcem ob polnoči minila zadnja sekunda, zadnja minuta, ura,dan,mesec, leto, desetletje, stoletje in tisočletje. To je bilo seveda po našem štetju. Tako se je končalo tudi več kozmičnih ciklusov: zaključilo se je obdobje rib in naš sončni sistem je začel novo pot skozi področja galaktičnega sistema, h kateremu spada. Galaktični sistem se razodeva v novih okvirih. Vsak konec je torej nov začetek. Po znanstvenih odkritjih poteka biomagnetno polje naše Zemlje prav tako v ciklusih, valovih. Pred približno pet tisoč leti je bilo to polje najmočnejše, sedaj pa ima le še 4 – 7% prvotne moči. In ta odstotek se bo v prihodnjih letih še zmanjševal, dokler ne bo dosegel točke, ko bo zaradi novih pogojih prišlo spet do rasti. Biomagnetno polje Zemlje je zelo pomembno za preskrbo, zaščito in razvoj zavesti bitij, ki živijo na zemlji. Zato ima slabljenje tega polja veliko posledic, ki vplivajo med drugim tudi na možgane, živčni sistem, mišljenje, občutke in človekovo zavest. Tudi življenjsko okolje rastlin in živali se bo zaradi tega spremenilo, kot se je že večkrat zgodilo v preteklosti. Določene hranilne snovi in zaščita tako odpadejo, zaradi česar ena vrsta izumre in se druga lahko bolj razvije. Vsi ti problemi so že vidni, človeštvo smo sredi njih. Slabljenje biomagnetnega polja Zemlje in konec nekaterih ciklusov imajo tudi druge posledice, kot na primer odprtost človeštva za razrešitev starih razmer in starih magnetnih vplivov. S tem pride do večje sprejemljivosti za nove, osvobajajoče vzgibe iz božanskega izvira, vzgibe večnega sopotnika, ki je v človeku in ga obdaja. To je pozitivni zaključek starih ciklov in začetek novega razvoja. In zato lahko rečemo: Bog uporablja vesolje kot orodje. Za človeka, ki stremi k višjemu življenju je duhovno polje velikega pomena. To je polje, v katerem je močnejši glas tistega, ki » kliče«, » išče božje kraljestvo v svojem srcu »in njegovo pravičnost.« Potem tak človek prejme , kar potrebuje za dosego drugega življenja, torej Življenja. Zato:« Iščite najprej božje kraljestvo«, ki je v vas, v vašem srcu. Je bistvo obstoja vašega Drugega. Življenje, ki je večno, neskončno, ima svoje središče v središču vašega bitja. Iz božanskega življenja v srcu prihaja mogočen navdih. Takoj, ko posameznik nanj odgovori pozitivno, zavestno in brez zanesenjaštva , potem ta pravi izvir pritegne vse njegovo bistvo. To pa je že popolnoma drugačna preusmeritev duše. Resnično iskanje božjega kraljestva v tej novi usmeritvi duše je eden izmed ključev k rešitvi drame. Božje kraljestvo je absolutno kraljestvo , neskončna ljubezen. Ja, ta, ki bo živel večno, je osvobodil umrljivega iz dolgih obdobjih pozabe, zašel je in se rodil v življenje. Umrljivi je prebudil resničnega, božanskega človeka. » Dva počivata na klopi, eden bo umrl, drugi bo živel.« Konec Miran Zupančič Komentarji (6) www.pozitivke.net