Danes, v času, ko opazujemo sesutje formalnih struktur družbe, ko številni ostajajo brez dela in temeljne socialne infrastrukture, ki je bila še pred desetletjem samoumevna, ko revščina narašča, število brezposelnih in lačnih dobiva razsežnosti, ki si jih je bilo pred desetletji nemogoče zamisliti, ko veliko ljudi ne vidi več ne upanja in ne prihodnosti – skratka, danes, ko so časi res težki, se je v številne ljudi naselil brezup.
Brezup, ki je povezan z nezaupanjem, da bi bilo mogoče kaj spremeniti. To, da je tako ali tako nemogoče kar koli narediti, se je iz značilne drže Slovencev preobrazilo v moto dneva. Ta moto dneva je zdaj vsakodnevna strategija. Škodljiva strategija.
Seveda nočem reči, da razmere niso težke, celo zelo resne. Za nekatere katastrofalne. Želim pa povedati nekaj drugega: da je v vsakih razmerah mogoče narediti tudi konstruktivne reči – in da je nemara zlasti v težkih razmerah treba še posebno temeljito premisliti, kaj konstruktivnega bi lahko naredili. Vsi. Vsak posebej. In vsi skupaj. Čeprav se zdi, da ne moremo narediti ničesar. In še posebno takrat, ko se zdi, da ne moremo nič.
Kaj torej lahko naredimo? Nekaj stvari bi prav tako lahko naredili. In to takoj.
Za začetek bi lahko aktivirali svoje neformalne mreže in v okviru njih poskrbeli zase. In za druge. Načinov, kako bi lahko storili, je kar nekaj. Znani in preverjeni so v drugih državah in družbah, ki revščino in krizo poznajo dlje in še od bliže kot mi. O njih smo med vstajo razmišljali tudi v Mariboru. Našli smo kar nekaj možnosti, od katerih na tem mestu naštevam le štiri.
Lahko bi denimo zagnali lokalno samooskrbo. Zelenjavo bi lahko naročali neposredno pri kmetih iz bližnje okolice. Korist bi bila obojestranska. Kmetje bi imeli redne kupce oziroma trg, mi, porabniki, pa lokalno pridelano zelenjavo, ki po kakovosti daleč presega vse, kar je mogoče kupiti v trgovskih centrih. Eni bi dobili zagotovljeno preživetje, drugi zdravo hrano. Ugovor, da je to dražja različica od kupovanja v velikih trgovskih verigah, ni prav prepričljiv. Govorim iz izkušnje: od ekokmeta vsak teden dobim zabojček lokalne zelenjave, ki pogosto presega moje tedenske potrebe, in to za vedno enako ceno – štirinajst evrov. Prepričana sem, da tisti, ki zelenjavo kupujete v trgovinah, zanjo plačate več. Pogosto znatno več.
Drugič, lahko bi organizirali izmenjavo/podarjanje najrazličnejših predmetov, ki jih ne uporabljamo več. Vsakdo, tudi tisti, ki živijo zelo skromno, ima praviloma doma reči, ki jih ne potrebuje. Te stvari podariti nekomu, ki jih lahko uporabi, ali pa organizirati načine, kako jih izmenjevati v obliki blagovne menjave, brez denarja, bi pomenilo aktivirati notranje rezerve, ki jih še imamo. Ki ostajajo neizrabljene in ki bi marsikomu izboljšali kakovost življenja. Deklica, katere mama nima denarja, da bi ji lahko prevezala kateter, bi bila lahko prevezana. Brezplačno. Zagotovo obstaja nekdo, ki bi z veseljem nosil oblačila, ki jih sami ne. Ali jih sploh niste oblekli. Prav tako zagotovo obstaja nekdo, ki bi uporabil hrano, ki je sami ne uporabljate, ker je denimo ne marate ali ne smete jesti.
Prav tako bi bilo treba organizirati poti, kako pri lakoti in lačnih ljudeh, ki se v Sloveniji kar množijo, porabiti na stotine, nemara na tisoče obrokov hrane, ki gredo v nič v bolnišnicah, šolah, vrtcih in še marsikje. Preučiti načine, kako to hrano razdeliti lačnim, bi bila urgentna naloga. Spet bi bilo veliko sitih, ne da bi to kogar koli kaj stalo, še najmanj pa državo. Takšna banka pripravljenih obrokov bi obsegala tudi posameznike in družine. Če ste skuhali preveč kosila ali večerje, če napovedani obiski niso prišli in vam hrana ostaja, če imate hrano, ki jo je treba nujno uporabiti, ker se bo sicer pokvarila … vse te in še druge situacije bi omogočale posredovanje hrane lačnim. Prek nekakšne banke odvečnih obrokov.
Enako bi morali organizirati tudi banko dela, v kateri bi ljudje neposredno menjavali delo za delo. Vodovodar zamenja svoje delo s frizerjevim, avtomehanik s tistim, ki daje inštrukcije, pedikerka svoje delo zamenja z delom nekoga tretjega … Vemo, da so tovrstne banke dela organizirali brezposelni v Grčiji in z njihovo pomočjo rešili marsikateri problem, ki bi sicer zahteval denar. Ki ga ni več.
Še marsikaj bi se našlo: od razdelitve neobdelane občinske zemlje za vrtičke do organizacije javnih del. Veliko takih oblik že poteka – in še več bi jih lahko zagnali.
In če smo že pri Vivi: Viva bi lahko bila medij vsega tega, organizator omrežij, organizator dogodkov, organizator pobud in še kaj. Kajti tisto, kar v Sloveniji že poteka, še ni zbrano na enem mestu. Tisto, kar bi lahko potekalo, marsikdaj nima iniciatorja in organizatorja. In tisto, kar bo potekalo v prihodnosti, prav tako potrebuje "zbirno mesto". Če bi Vivi uspelo postati takšno zbirno mesto, bi za spremembo življenja v Sloveniji storila znatno več, kot je zgolj pisanje o tem. Znatno več kot abstraktna razglabljanja o tem, kaj vse je mogoče storiti.
Danes, v času, ko opazujemo sesutje formalnih struktur družbe, ko številni ostajajo brez dela in temeljne socialne infrastrukture, ki je bila še pred desetletjem samoumevna, ko revščina narašča, število brezposelnih in lačnih dobiva razsežnosti, ki si jih je bilo pred desetletji nemogoče zamisliti, ko veliko ljudi ne vidi več ne upanja in ne prihodnosti – skratka, danes, ko so časi res težki, se je v številne ljudi naselil brezup.
