|
||||||
|
|||||||
(Tomaž:) Stari, o tematiki bolezni sva se kar dobro naklepetala. Zdaj se zopet lahko lotiva kake nove teme.
(starec:) Si iz te debate izluščil kaj konkretnega zase?
Kako to misliš?
Te pesti kaka nadležna, morda kronična bolezen?
Ja seveda. Astmo imam. Že od majhnega. A tu ni kaj narediti. Hude astme se menda ne da pozdraviti. Zdravnik ti predpiše tiste sprejčke, saj veš - da ti nekoliko razpihnejo pljuča. A to je le kratkotrajna rešitev. Jaz sem se s tem že nekako sprijaznil.
Morda pa se motiš, ko praviš, da je neozdravljiva. Pravijo, da ni neozdravljivih bolezni. So le neozdravljivi ljudje. Imaš nešteto primerov ozdravitev od težkih bolezni po tem, ko je medicina že dvignila roke. Bolezen nastane na nematerialni ravni. Če si sposoben popravitipoškodbo na svoji avri, ki je vzrok za pojav bolezni na fizičnem organu, potem izgine tudi bolezen. Seveda pa se to ne more zgoditi, če si bolezen sprejel kot del svoje identitete.
Teoretično se mi zdi možno, da se vsako bolezen da ozdraviti. Tudi na videz neozdravljive. Če je le človek sposoben napraviti nekaj, kar presega običajen odziv. Kaj je to, pa še ne vem. Imaš prav, če dobro pomislim, svojo astmo res obravnavam kot del svoje identitete. Kot da je nujni sestavni del mene, kot da je nekaj, čemur se ne morem izogniti. A kako naj se ji izognem?
Zavedaj se, da je po kozmičnem zakonu vsakemu človeku dano zdravje kot normalno stanje telesa, pa čeprav je obremenjen s kakršnokoli boleznijo. Bolezen je kot alarmni mehanizem, ki opozarja, da je nekaj treba popraviti. Razen v ekstremnih, karmičnih primerih, ko zagotavlja dolgoročne pogoje, ki naj omogočijo pridobitev določenega izkustva. Naloga človeka, ki pa se je ne zavedamo dovolj, je, da poišče pot iz bolezni, saj mu bolezen ni dana kot kazen temveč kot izziv, kot opozorilo, da dela nekaj narobe; to je pravzaprav vzpodbuda za duhovno rast.
To je verjetno res. A kaj naj nekdo, rojen z multiplo sklerozo, stori, da bi ozdravel? To se mi zdi absurdno.
Pustiva ob strani ekstremne primere, dedne in karmične. Nekdo brez pogojev, ki jih prinaša težka bolezen, ne bi mogel doseči izkustev, ki so predmet njegovega tokratnega poslanstva. A večina ljudi se vendarle ne rodi bolnih. Poskušaj mi raje odgovoriti na dve vprašanji. Prvo je naslednje: ali si prepričan, da se zdravnik glede tvoje bolezni ni zmotil? Astma je namreč miselni kalup, v katerega je medicina stlačila določene oblike težav z dihanjem, ki so si podobne, pa vendar gre lahko za zelo različne oblike, ki nimajo nujno enakih posledic. Ko slišiš, da imaš astmo, in izveš, kaj to je, začneš delovati po programu, ki je za astmo značilen. Tako rekoč prisiliš se v tiste simptome, ki so za to bolezen znani. Tudi, če bi morda pri tebi potek bolezni ne bil tak, si s pristajanjem na to diagnozo podzavestno sprejel programiranje svojega uma in pričneš živeti kot astma(tik).
Zdaj si me pa kar osupnil. Tole pa res ni kar tako. V umu res začneš primerjati svoja opažanja z opisi simptomov o svoji bolezni, kot jih navaja medicina. In potem kar prežiš, kdaj boš opazil še tiste simptome, ki se doslej morda še niso pojavili. In - imaš prav, v bistvu se lahko na tak način sprogramiraš, da bolezen v tebi poteka tako kot v učbeniku. In ne odnehaš s tem, dokler se ne izkažeš na primer kot dober astmatik.
Tako je. Človek nenehno operira z iluzijami. Iz njih se rojevajo izkustva. A zakaj bi se obremenjeval s tistim, kar ni potrebno? Takoj, ko sprejmeš prepričanje, da je tvoja bolezen, če sploh je, nekaj posebnega in ne podlega ustaljenim predstavam, ji vzameš del resnosti in omogočiš drugačne izide, kot so običajni. Če vzameš, da tvoja bolezen ni astma temveč "kvazi astma", torej bolezen, ki je nekoliko podobnaastmi, potem je mnogo bolj sprejemljiva tudi misel, da ta bolezen ni neozdravljiva kot trdijo za astmo.
Stari, tole je pa dobro razmišljanje. Bolezni s tem pri priči odvzameš ostrino in grozeč naboj. In če si ob tem še mislim, da mora pri meni bolezen potekati manj problematično, saj poznam mehanizme, zakonitosti in ozadje bolezni, se breme bolezni še dodatno olajša. Z znanjem so vsi problemi laže rešljivi, ali ne?
Ampak omenil si mi dve vprašanji. In kakšno je drugo?
Če si na prvo vprašanje odgovoril prav, potem si morda tudi drugemu odvzel težo. Drugo vprašanje, ki se povezuje s prvim, se namreč glasi: ali si prepričan, da je tvoja bolezen del tebe, del tvoje identitete? Trik je namreč v tem: če je tvoja bolezen kronična ali neozdravljiva (bistvene razlike v tem ni), s tem avtomatično postane tvoj sopotnik za vse življenje, torej nujna sestavine tebe, tvoje osebnosti. Če jo vidiš takšno, če si prepričan, da je takšna, potem si samega sebe obsodil na to, da pri tebi nikoli ne bo ozdravljena. S tem si jo tudi vključil v svoje bistvo. Posledica pa je, da je ne moreš oz. nočeš izbrisati, saj bi s tem uničil del svoje identitete. Na podzavestni ravni se tako upiraš ozdravitvi.
Hm, na to pa nisem pomislil! Imaš čisto prav. A kako naj predstavo, da je bolezen del mene, izbrišem?
Na dva načina. Prvič tako, da si dopoveš, da bolezen pač ne more biti del tebe. Ti in bolezen sta dva pojma. Pa naj bo to rak, aids, astma, seneni nahod ali kaj drugega. Ti si človek, ki je v osnovi rojen zdrav, bolezen pa je nekaj, kar to zdravje lahko moti, a ne za dolgo, če si pameten. In drugič: tako, da se zaveš, da ni neozdravljiva in s tem izpodbiješ njeno doživljenjsko bivanje v tebi. S tem pa dobi le kratkotrajen značaj. O tem pa sva nekaj povedala že prej.
Dober pristop! In veš kaj - tale način razmišljanja mi je všeč. Konec koncev, zakaj bi se identificiral z nečim, kar mi prinaša samo težave. Tale kvazi astma bo odslej zame kot muha, ki brenči okrog mene, a vem, da jo lahko odženem ali ubijem.
Ali lahko človek naredi še kaj več?
Lahko. Spomni se, kaj sva povedala o utelešeni bolečini. In spomni se, kaj sva povedala o bivanju v sedanjem trenutku. Če boš prisoten v sedanjem trenutku, potem se ne boš obremenjeval z razmišljanjem o bolezni in fantaziranju o tem, kako bo pri tebi potekala. Če pa se bo pojavila bolečina, je ne boš napihoval, jo dramatiziral in tlačil v medicinske predalčke, temveč boš svojo pozornost usmeril nanjo - z vso zvedavostjo. Prepustil se boš radovednemu opazovanju, kaj je to, kar zahteva tvojo pozornost. Vedoč, da bolečina oz. njena manifestacija v telesu ni tisto, kar si ti, temveč nekaj zunanjega, kar se bori za tvojo energijo, se boš soočil z njo iz oči v oči. In bolečina bo, v soju žarometov, prenehala kazati zobe in se bo - razblinila.
Šit. Lahko bi se mi že zabliskalo, naj uporabim znanje, ki si mi ga že nalil. Vidim, da mi še kaj manjka...
Potem pa se spomni še na notranje telo, o katerem sva tudi govorila. Se spomniš, da lahko s pozornostjo na tvoje notranje telo okrepiš imunski sistem in svoje fizično telo okrepiš? Čim večkrat na dan se ga poskusi zavedati, občuti njegovo energijo, njegovo povezanost s stvarstvom. S tem boš krepil tudi svoje zdravje in duhovno moč; za bolezen preprosto ne bo več prostora.
Zdaj pa vidim, v čem je razlika med informiranostjo in modrostjo. Modrost je, ko znaš uporabiti informacije, ki jih imaš, na najboljši način. Hvala ti. Zdaj se bom bolezni znal lotiti precej drugače.
Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Bolezen-Kronicna
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
