|
||||||
|
|||||||
(Maribor, 1957), aforist. Končal je Elektrotehnično srednjo šolo v Mariboru, delal kot elektrotehnik in računalniški tehnik na Ekonomskem centru v Mariboru. Nekaj časa je živel in delal v Nemčiji. Z literaturo se je začel resneje ukvarjati 1989. leta in se je vključeval v šolo kreativnega pisanja pri Mladinskem kulturnem centru (kasneje beri MKC) in literarno delavnico pri Zvezi kulturnih organizacij Maribor (kasneje beri ZKO). Nastopal je na samostojnih in skupinskih literarnih večerih (Maribor, Piran, Gradec, Ljubljana), objavlja v Večeru, Novi reviji, Ampak-u, Dialogih, Primorskih srečanjih, Sodobnosti, Mentorju, humorističnih revijah Sršen, Pavliha, Osa, na radiu v Mariboru in Ljubljani, Locutio in Locutio on-line. (iz Arhiva avtorjev v Locutio on-line)
Takšen je. Dober, preračunljiv, igriv in po svoje plašen in zadržan. In velik ljubitelj lepega izražanja ter lovec čudovitih aforizmov in humorja. Pa da ne pozabim, ljubeč oče in izjemen sogovornik.
PUBLIKACIJE:
DA GAGNEŠ, zbornik šole kreativnega pisanja, MKC, Maribor 1990
PAMETNEJŠI NAJ KONČNO ŽE ODNEHAJO, skupaj z Janjo Vidmar in Tomažem Brenkom, ZKO Maribor in Matic, Maribor 1992
BODICE, zbirka aforizmov, Amalietti, Ljubljana 1994
KOZA CELA, VOLK VSEGA SIT, Mariborska literarna družba, Maribor 1999
AFORIZMI, Mondena, Mladinska knjiga, Grosuplje, Ljubljana 2000
UTRINKI POD LIPO, Mariborska literarna družba, Maribor 2006
V Gradcu je bilo 24. januarja, 2007, na sedežu Kluba slovenskih študentov na Mondscheingasse 9 ob 20. uri literarno srečanje, na katerem so brali Bojan Schwentner (aforizme v slovenščini), Curt Schnecker (Schwentnerjeve aforizme v nemščini in nato še svoje pesmi v nemščini), Marjan Pungartnik (Schneckerjeve pesmi v slovenščini, v prevodu dr. Mirka Križmana), Robert Titan Felix (odlomek svojega romana v slovenščini), Jožica Hladin (pesmi v slovenščini in nemščini) in Štefka Lang (prozo in pesem v slovenščini in nemščini). Glasbeno je prireditev povezoval Robert Persché. Prireditev je organiziralo ob 15-letnici delovanja društvo Avstrijsko-slovensko prijateljstvo, katerega predsednica Ivanka Gruber, ki je prireditev tudi vodila, je na začetku ob tej priložnosti pozdravila navzoče. Branja se je udeležil tudi slovenski honorarni konzul v Gradcu dr. Kurt Oktabetz. (Marjan Pungartnik: Kronika Locutio on-line, januar, 2007).
»Schwentnerjevi aforizmi so se trdno zasidrali v literarni javnosti. Prepoznavni so po tem, da so humorni in se poslušalci, ko jih bere na javnih prireditvah, nasmejejo. Nasmejejo se zaradi njihove neposrednosti, saj ponavadi ne namigujejo, ampak povedo naravnost tisto, kar je imel avtor v mislih. Tudi po tem so prepoznavni, da se ne ukvarjajo s politiko, se pa zato raje z erotiko, ki je je tudi v tem izboru za ščepec… Prav to, da se Schwentnerjevim aforizmom smejejo, je njihova poglavitna kakovost. Smeh sam je namreč posebna vrednota, ki ni vedno povezana z razumevanjem in s pametjo. Velja pa, da brez smeha ni niti razumevanja in niti pameti,« je v spremni besedi zbirke aforizmov Utrinki pod lipo, zapisal Marjan Pungartnik.
Aforizmi iz zbirke:
BIL JE SKRIT TALENT. NIKOLI GA NISO NAŠLI.
+++
LEP ODNOS DO DOMAČEGA JEZIKA NAJPOGOSTJE SREČAŠ PRI MESARJU.
+++
KER JE BIL ZADOVOLJEN Z DROBTINICAMI, JE ŽIVEL KOT PTIČEK.
+++
LJUDJE SMO KOT ŠKOLJKE. KER SE NE ODPREMO DRUG DRUGEMU, NE VIDIMO BISEROV.
+++
ČE JE ČLOVEK VSELEJ DOBER KOT KRUH, GA HITRO POJEJO.
+++
DVIGNITE PRAH! RADI BI BILI NA ČISTEM.
+++
MNOGIM MOŠKIM DELA PLEŠAVOST SIVE LASE.
+++
POLJUBLJATI BI SE MORALI ZAČETI BOLJ ZGODAJ. TO ZELO VPLIVA NA OBVLADOVANJE TUJEGA JEZIKA.
To je intervju z Bojanom Schwentnerjem, ki je uveljavljen literat .
-Bojan, če te lahko tikam, kako si prepoznal svoj občutek za aforizme?
Začelo se je s tem, da je bil humor doma že v naši družini in tudi sam sem v krogu naše prijateljske družbe večkrat razdrl kakšno »krepko«, če tako rečem, da se je dalo nasmejat tem kratkim domislicam in pripombam. Tiste čase sem prebiral tudi ogromno knjig iz zelo različnih področij, imel rad pisano besedo, svoje domislice, ki sem si jih začel zapisovati, pa sem začel že pred svojo polnoletnostjo objavljati na radiu. Takrat še nisem vedel, da so med domislicami aforizmi, ampak so bile to neke humorne iskrice s skrito poanto, zavito resnico, včasih tudi večplastne in obrnjene.
- Kaj ti pomeni humor?
Humor mi veliko pomeni. Odraščal sem v družini, kjer je bil oče glasbenik in hkrati humorist, imel je razne nastope z ansamblom in tudi samostojne nastope. Glasba in humor sta šla zelo skupaj in se mi zdi, da dober humor lahko sporoči marsikdaj več kot resni, težaški, mračni žanri. Zato se pri pisanju tudi držim tega, da, če je le mogoče, napišem zgodbo ali aforizem tako, da mu dodam humor, vedrino, da rek človek lažje sprejme in je svet bolj veder. Seveda pa ne za vsako ceno. So tudi resne, morda žalostne stvari, ki jih je v svetu, v katerem živimo tudi dosti. Pisati dober humor je seveda težko, saj nekaj lahko napišeš vselej, tudi takrat, ko ni inspiracije, tako na silo. Pisati tako, da bo mnogim smešno in bo ob tem imelo še poanto in ne bo ceneno, pa se vselej ne da. Mora že biti talent zato in- muza na obisku. Naj ob tem omenim zanimiv rek, ki pravi: »Vsak se lahko pretvarja, da je resen. Nihče se pa ne more pretvarjati, da je – duhovit« (Sacha Guitry)
- Kot si mi povedal in sem videla v filmu, si tam pripovedoval o dogodku skrivanja dnevnika na Taboru. Kako je to bilo?
Ja, v tistem filmu je bilo govora o tem, kar se je predvsem nekoč, ko še ni bilo interneta, kabelske in računalniških iger, odvijalo na mariborskih dvoriščih. Takrat smo živeli ob Magdalenskem parku, v Levstikovi ulici, od koder imam zelo lepe spomine. Enega od njih sem obudil tudi v tem filmu. Šlo je za dnevnik, ki sva ga s kolegom pisala v času, nekje pod petnajstimi leti starosti. Imela sva en debelejši zvezek, v katerega sva beležila, kdo je v koga zaljubljen, kdo s kom hodi, ko se že prebujajo prve simpatije. Dnevnik je bil poln zapiskov. Ko se je zmračilo, sva ga skrivala ob bližnji železnici, ki poteka paralelno z našim bivšim blokom in to v takšni t.i. »zidani kamrici«, v kateri so mehanizmi za kretnice, da je bil varen pred dežjem. Seveda, ko sva pisala, sva se zavedala določene »nevarnosti«, da naju lahko slej ko prej nekdo odkrije in nekega dne se je tudi tako zgodilo. Nič hudega sluteč sem prišel iz vhoda bloka, ko me je kolega zgrabil za vrat in rekel: »Zakaj si napisal, da hodim z Jolando?« To je ime neke punce, ki je danes kdove kje. Takoj sem vedel, da je bil dnevnik odkrit. Za naju s prijateljem so bila nekaj časa obtoževanja in »hude ure«, češ, kaj sva tam pisala, listi iz tega dnevnika pa so ležali po celem dvorišču, ker ga je nekdo raztrgal. Kaj hujšega se ni zgodilo, ampak to je bila ena od takšnih prigod, ki jih je še nešteto.
- Kako premaguješ tremo pred nastopom?
O premagovanju treme pred nastopom je neke čase, ko smo hodili na ZKO, nekaj povedal igralec Bojan Maroševič in opisal ter prikazal nekaj nasvetov: prepona, način dihanja, neke male predpriprave in tudi to, da nekaj treme pred javnim nastopanjem mora biti, da je to naravno, vsekakor pa ne sme biti ta trema takšna, da bi onemogočala ali zelo poslabšala nastop. Zdaj se me redkokdaj loti takšna trema, da bi lahko rekel, da me ovira pri branju. Vendar majčkena naj kar bo zato, da sem bolj pozoren, kako bom prebral besedilo. Saj, včasih je dobro svoj tekst dati v branje nekomu drugemu, morda dramskemu igralcu, ki profesionalno obvlada zadeve, ima šolan glas, ipd. Včasih pa je seveda o.k. da tekst prebere avtor sam, da ga poslušalci vidijo in čutijo (smeh).
V katerih krajih si do zdaj vse nastopal?
Nastopov je bilo največ po Sloveniji: Prvi, ta pravi, takoj po izdaji knjige »Bodice-Amalietti,« je bil v Cankarjevem domu v Ljubljani, pa v Ljubljanski K4, na Društvu slovenskih pisateljev v Ljubljani, v različnih javnih lokalih, v Piranu, v Izoli, Radečah, Črni na Koroškem, po Mariboru, na Štatenbergu, v Gradcu in drugje.
- V čem vidiš smisel življenja?
Tukaj se naj spomnim knjige, ki sem jo bral. Napisal jo je dr. Janez Janžekovič. Gre za neko vez, ki jo je tiste čase avtor iskal med verskim naukom in komunizmom, ki je temu na nek način nasprotoval. V tej knjigi je napisal eno misel v tem smislu: »Človeško življenje ima smisel, če mu ga je človek sam sposoben dati.« To je mišljeno zelo preprosto, če imaš neke hobije, ki jih imam zmeraj, od elektrotehnike, motorističnih voženj, pisanja, branja, uživanja v naravi, potovanj itd., da se potem vedno nekje »najdeš«. Na nek način ti nikoli ni dolgčas. Smisel življenja vidim v tem, da v vsaki aktivnosti malo napredujem, da imam nek hobi, da bogatim druge ljudi, jim dam nekaj humorja, da se imam sam koliko toliko v redu, da dodam kanček lepote temu svetu in bivanju na Zemlji.
- Kaj ti pomeni ljubezen?
Ljubezen je bolj ali manj zelo zamotan pojem. Na nek način nas lahko vodi v romantične razprave, ki jih v literaturi največ obravnavajo pesniki s primeri romantičnih ljubezni, ali pa druga skrajnost, kjer tako kot moj znanec Artur Štern, ki ima rad evolucijsko psihologijo, govori pri ljubezni o zakonitostih narave, ki na ta način zbliža dva osebka nasprotnega spola zato, da nadaljujeta vrsto. Vsekakor je to lahko zelo lepo čustvo, dobro in slabo. Kolikor te lahko zaslepi, da ne vidiš napak na drugem, da ušpičiš kakšno neobičajno zadevo, toliko te lahko tudi zelo obdari. Brez tega najmočnejšega čustva bi bil svet revnejši za marsikaj, saj o ljubezni govori ničkoliko literarnih, likovnih, kiparskih, glasbenih, filmskih in celo gradbenih del. Pa naj gre za nesrečne ljubezni, ali pa srečne, tiste z metuljčki v trebuhu, ki znajo narediti svet tako osmišljen in lep. Čeprav imajo skoraj vse ljubezni nerodno napako, kot je lepo zapisal naš aforist Žarko Petan: »Škoda je, da so večne ljubezni tako kratkotrajne.«.
- Kaj po tvojem mnenju primanjkuje povprečnemu Slovencu?
Satiro na to sem objavljal že prej, ko sem razmišljal o nekih pomanjkljivostih pri nas, značilnostih za naš narod, da velikokrat iščemo neke intrige med seboj in, da gre pri malem narodu, ki na nek način deluje že skoraj kot ena družina, da že vsi drug drugega poznamo, vedno za neka podtikanja, afere, sovraštvo, za zamere, ki se gojijo, zavist in rekel bi, da te stvari ne manjkajo tipičnemu Slovencu. (smeh) Manjkalo bi mu naj nekaj takšnega, kar imajo drugi narodi, ki so mnogo večji od našega. Tu se pa postavlja veliko vprašanje, če so drugi ljudje, v katerikoli deželah precej drugačni od nas? Če naša majhnost, ki jo ves čas dajemo v ospredje, res tako vpliva na našo miselnost? Sam sem nekoč tudi delal in živel v Nemčiji in vem, da se tudi tam, ne glede na to, da ima ta država šestdeset ali več milijonov ljudi, povprečno statistično gledano, dogajajo podobne stvari kot pri nas. Vsi smo na nek način ljudje. S takšnimi in drugačnimi napakami. Morda se to pri nas le prej opazi (smeh).
- Za konec tvoje sporočilo za javnost. Opiši, kaj bi povedal študentom, ki so bralci revije Spekter? Kaj jim želiš, na čem naj gradijo svoje življenje, mladost, saj imajo pred seboj še vse življenje?
Ker sem iz generacije, ko sem živel ravno v dveh velikih sistemih, se naj spomnim rahlo z nasmeškom na ustih našega prejšnjega voditelja, ki je govoril: »Učite se, učite se in še enkrat učite se.« Čeprav je mogoče to danes skoraj malo manj pomembno, ker na žalost živimo v času, ko kljub temu, da se je nekdo učil in še učil ter končal šolanje, ne dobi službe, je to malenkost manj pomembno, če se človek znajde drugače in dobro vozi brez neke velike formalne izobrazbe. Ne smemo pa pozabiti, da je treba ob učenju, študiranju, nabiranju znanja, ki ga je danes na razpolago v medijih mnogo več kot včasih, potrebno živeti vsak dan zase, da lahko rečeš, da si ga živel polno. Da se ukvarjaš, npr.: z jogo, s športom, z glasbo, in da je tudi dovolj zabave, ne samo resnosti, ker ta v življenju prehitro pride. Če pa ti kdaj sreča obrne hrbet, jo pač naskoči od zadaj. (smeh)
Besedilo in foto: Maja David
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Bojan_Schwentner_Utrinki_Lipa
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
