Denar je postal merilo kako bogati in kako revni so ljudje. Postal je merilo človeške dobrobiti. Če živite z manj kot dolarjem na dan ste revež, če pa zaslužite več kot dolar na dan, ste ušli krempljem revščine.
To enačenje denarja z bogastvom in bogastva s človeško dobrobitjo je povzročilo mnogo zmede v človeških vrednotah. Denar ne odraza bogastva narave, človeškega bogastva in vsekakor ne odraza zdravja družbe.
Tako ekologija kot ekonomija izhajata iz iste besede: oikos, grško za gospodinjstvo, dom. Dokler se je ekonomija osredotočala na gospodinjstvo, je prepoznala tudi temelje tega gospodinjstva, to so naravni viri in njene omejitve. Ekonomija, ki temelji na gospodinjstvu je bila osrediščena na žensko.
V današnjem svetu je ekonomija ločena in na nasprotnem bregu kot ekologija in osnovne človeške potrebe. Medtem ko je uničevanje zemlje opravičeno z izboljšanjem človeškega blagostanja, se revščina za večino prebivalcev na Zemlji veča. Današnja ekonomija je ne-trajnostna in tudi nepravična; gospodarska rast večinoma predstavlja povečano uničevanje narave.
Nasilje ne-trajnostne ekonomije poteka na treh nivojih: nasilje proti Zemlji, ki se odraza v ekoloških krizah; nasilje zoper ljudi, ki se izraza v revščini in beguncih; ter nasilje v obliki vojn in konfliktov, ki se izraza v ropanju naravnih virov sosednjih držav.
Obstajajo tudi trije nivoji ekonomije: ekonomija narave, ekonomija ljudi in tržna ekonomija. Ekonomija narave je temelj vseh ekonomij, saj podpira vse življenje na planetu. V ekonomiji narave je valuta življenje in procesi, ki ga podpirajo. Denar ne more meriti zdravja narave. Denar in življenje imata enosmeren odnos. Naravo lahko izrabljamo, jo osiromašimo rud in jo posiljujemo za namene trga, da ustvarimo denar. Po drugi strani denar ne more ustvariti narave. Denarna ekonomija in globalni finančni sistem se obnašata kot parazit. Parazirata na ekonomijah, ki ju podpirajo: ekonomija narave in ekonomija ljudi.
Ekonomija ljudi se tudi ne meri z denarjem. Ljudje imajo lahko več denarja, a se vedno lahko doživljajo revščino, ker so hrana, oblačila, bivališča, zdravstvo, energija, izobrazba dražji kot posledica privatizacije ali pa so hrana in delovno-bivalne razmere slabše kvalitete in škodljive zdravju. Več denarja gre lahko z roko v roki s povečano materialno revščino, ker ima prebivalstvo slabši dostop do osnovnih potreb kot so hrana in voda. Dejstvo, da so, navkljub temu, da globalna ekonomija raste, milijarde ljudi brez dostopa da osnovnih dobrin, kaze, da denar ni merilo človeškega blagostanja. Indija ima sedaj 8 % ekonomsko rast, a je vseeno dom tretjini podhranjenega svetovnega otroškega prebivalstva.
Vzemimo za primer kmetijstvo. Proizvodnja hrane je primarna proizvodnja. Vse kar potrebujemo je prst, vodo, biotsko pestrost in kreativno energijo ljudi. Ekološko organsko kmetovanje in tradicionalno kmetijstvo ustvarjata pozitivno ekonomijo, živo ekonomijo, ki ohranja prst, vodo, biodiverziteto, ustvarja dohodek in proizvaja dobro, zdravo in raznoliko hrano. Ni lakote in nezaposlenosti. Če suše ali poplave poškodujejo letino, je to lokalizirano v času in prostoru. Danes obstajajo agrikulturni sistemi, ki nimajo denarnega vnosa a vseeno proizvajajo več hrane, zdravja in bogastva za lokalno skupnost, kot jih intenzivni industrijski kmetijski sistemi.
Denar je preobrazil kmetijstvo iz pozitivne ekonomije v negativno ekonomijo, ki ubija biodiverziteto, prst in kmete. V Indiji so priča tragediji kmečkih samomorov (več kot 100,000 v 10 letih), ko vse dražji vnosi, kot so neobnovljiva hibridna genetsko spremenjena semena, pesticidi in gnojila prodana kmetom na kredit. Kmetje postanejo zadolženi in na koncu popijejo pesticide, ki so jih spravili v dolg in končajo življenje. Taksna negativna ekonomija poveča pretok denarja, vendar sta življenje in dobrobit zmanjšana. Vlada odgovarja na to tako, da ponuja vse več kreditov, ki dodatno povečuje dolžniško krizo malih kmetov. Prava rešitev je v promociji in praksi trajnostne ekološke kmetijske pridelave, ki ne potrebuje močnega finančnega vnosa, in cigar cena hrane odraza stroške pridelave. V današnji globalni ekonomiji cena hrane ne odraza njenih pravih stroškov – cena je popačena zaradi 4 milijard dolarjev letnih subvencij iz bogatih držav, ki podpirajo intenzivno nezdravo kmetijstvo in z monopolom, ki ga kontrolira 5 velikih kmetijskih korporacij.
Ko korporacija patentira seme, se poveča pretok denarja za milijarde dolarjev, a kmetje bodo postali bolj revni. Ko privatizirajo vodo se zopet ustvarijo miljardni dobički korporacij, državni BDP eksplozivno naraste (za ekonomiste torej popoln uspeh), vendar ljudje postanejo žejni in revnejši. Ko je vsak vidik življenja komercializiran in privatiziran, življenje postane dražje in tudi tisti, ki zasluzijo več kot dolar na dan postanejo revni.
Po drugi strani pa so ljudje lahko popolnoma materialno preskrbljeni,brez denarne ekonomije, če le imajo na voljo zemljo, ki je rodovitna, reke in potoke, ki so cisti, njihove kulture so bogate in nosijo tradicijo ustvarjanja čudovitih hiš, oblačil in hrane ter obstaja družbena povezanost, solidarnost in občutek skupnosti.
Moramo ustvariti merila onkraj denarja, ekonomije onkraj globalnega supermarketa, da pridemo v stik s pravim bogastvom in blagostanjem. Moramo si zapomniti, da je prava valuta življenja življenje samo.
Denar je postal merilo kako bogati in kako revni so ljudje. Postal je merilo človeške dobrobiti. Če živite z manj kot dolarjem na dan ste revež, če pa zaslužite več kot dolar na dan, ste ušli krempljem revščine. 
