Nekoč je živel tako bogaboječ mož, da so se celo angeli razveselili, kadar so ga videli. Toda kljub svoji veliki svetosti se ni zavedal, da je svet. Opravljal je enostavno svoje vsakdanje delo in dobrota, ki je izhajala iz njega, je bila tako naravna kot vonj, ki ga širijo cvetlice, ali kot svetloba, ki jo daje cestna svetilka.
Njegova svetost je bila v tem, da je pozabil na preteklost vsake osebe in je vse ljudi jemal takšne, kot so, in je videl skozi zunanjost vsakega človeka v središče njegovega bitja, kjer je nedolžen in kreposten in ne ve, kaj dela. Tako je ljubil vse in odpustil vsem, ki jih je srečal - in v tem ni videl nič izrednega, kajti to je bil rezultat njegovega načina gledanja na ljudi.
Nekega dne mu je angel rekel: »Bog me pošilja k tebi. Povej kakršnokoli željo, in se ti bo izpolnila. Ali bi želel imeti dar ozdravljanja?«
»Ne,« je rekel mož, »ljubše mi je, če Bog ozdravlja sam.«
»Ali bi rad spravljal grešnike na pravo pot?«
»Ne,« je rekel, »ni moja stvar, da bi se dotikal človeških src. To je delo angelov.«
»Ali bi bil rad tak zgled kreposti, da bi te ljudje hoteli posnemati?«
»Ne,« je rekel svetnik, »kajti to bi me naredilo za središče pozornosti.«
»Kaj si potem želiš?« je vprašal angel.
»Božjo milost,« se je glasil odgovor. »Če imam to, imam vse, kar si želim.«
»Ne, moraš prositi za kakšen čudež,« je rekel angel, »ali pa ti bo eden vsiljen.«
»Dobro, potem prosim za tole: naj delam dobro, ne da bi se tega zavedal.«
Tako je bilo torej sklenjeno, da se svetnikovi senci podelijo zdravilne lastnosti. Kjerkoli je njegova senca padla na zemljo - pod pogojem, da je bila senca za njegovim hrbtom - so bolniki ozdravljali, zemlja je postajala rodovitna, vodnjaki so se napolnili z vodo in barva se je vrnila v obraze tistih, ki so bili zaznamovani z žalostjo.
Toda svetnik o tem ni vedel ničesar, ker je bila pozornost ljudi tako usmerjena na senco, da so pozabili na moža, in tako je bila njegova želja, da dela dobro in da je pri tem sam pozabljen, v polni meri izpolnjena.
Danijela Premzl
Vir: Anthony de Mello: ŽABJA MOLITEV. Meditativne zgodbe.
Nekoč je živel tako bogaboječ mož, da so se celo angeli razveselili, kadar so ga videli. Toda kljub svoji veliki svetosti se ni zavedal, da je svet. Opravljal je enostavno svoje vsakdanje delo in dobrota, ki je izhajala iz njega, je bila tako naravna kot vonj, ki ga širijo cvetlice, ali kot svetloba, ki jo daje cestna svetilka.
