|
||||||
|
|||||||
O Bogu...
Prvo in poglavitno vprašanje je ustreznost predstave o Prasili, Stvarniku, ki se v krščanstvu imenuje Bog. Prava predstava o Stvarniku ima velikanski pomen, saj bistveno vpliva na predstavo o lastnih potencialih, smislu bivanja in namenu vesolja; brez teh spoznanj je človek kot orel, ki ne ve, zakaj ima krila. V UPS v več besedilih podajamo predstavo o Stvarniku, ki ga imenujemo tudi Kozmična inteligenca ali Veliki intelekt .
O obstoju ali neobstoju Boga tu ne bomo razpravljali. Težko bi kdo oporekal dejstvu, da celotno stvarstvo ureja in gradi ena sama, nepojmljiva kozmična inteligenca, ki je (kako bi lahko bilo drugače?) tudi izvor vsega, kar biva in živi.
Ne glede na to, kako imenujemo to prasilo, Bog po krščansko ali Veliki intelekt po UPS, povsem nesprejemljiva je misel, da bi bilo teh Prasil več. Krščanstvo v nasprotju s poganstvom kot temelj in gibalo stvarstva navaja enega Boga, enako tudi UPS. Toda obe predstavi o Bogu se razlikujeta.
Sveto pismo, glavni dokument krščanstva, ne navaja natančne definicije Boga, pač pa določa njegove atribute in lastnosti. Bog naj bi bil stvarnik vsega, kar je, vladar na nebu in na Zemlji. Je vsemogočen, ljubeč, pravičen sodnik, ki živi v nebesnih višavah. Krščanski Bog je ločen od svojih stvaritev, tudi od človeka. Čeprav naj bi bil ustvarjen po božji podobi, se človek ne more primerjati z Bogom. Obstajal naj bi le en primer, da je Bog zavzel podobo človeka - to naj bi se zgodilo s Kristusom, ki je sin Očeta. Telesno formo naj bi zavzel zato, da bi ga ljudje poslušali in mu sledili. Tisto, kar kristjanom povzroča posebno tesnobo v zvezi z Bogom, je njegova vloga sodnika in njegovo stališče, da smo ljudje obremenjeni z izvirnim grehom. Božji sin, Kristus, naj bi na sodni dan izrekel sodbo vsem dušam. Zato je krščanstvo religija trpečih in prestrašenih.
...in Bogu
Bog, kot ga opredeljuje UPS, je precej drugačen. Je nepojmljiva zavest in inteligenca z neizmerno ustvarjalno močjo. Je skupna zavest narave, je življenje in vse, popolnoma vse, kar obstaja. Izraža se skozi silo, ki združuje vse v kreaciji - njen izraz na čustvenem nivoju je ljubezen.
Ker je Bog kozmični intelekt in ne nekaj fizičnega, je vse, kar je obstajalo, kar biva in kar bo obstajalo, nastalo v njegovi zavesti. Zavest in življenje sta sinonima. Vse, kar obstaja, ima zavest; mineralova raven zavesti je zelo nizka, človekova pa zelo visoka, zato je sposoben najvišjih spoznanj in izkustev. Življenje se izraža skozi mnogotere forme na več nivojih, z ustrezno ravnjo zavesti. Namen stvaritve celotne kreacije je, da bi Bog kot tvorec spoznal samega sebe v brezštevilnih vlogah, ki jih igrajo živa bitja. Ni namreč možno zares spoznati tistega, kar veš, dokler tega ne občutiš. Zato se Bog spoznava skozi vsakogar od nas, ki smo veren odraz njega samega in njegovih potencialov.
Izraz življenja v človeku je duša, ki je nosilec zavesti, volje in intelekta. Ustvarjena je "po božji podobi", zato ima enake lastnosti in potenciale kot Bog, le da se tega v splošnem ne zaveda. Duša je delec Boga, je individualni intelekt, katerega smisel je duhovni, intelektualni razvoj do najvišje stopnje (razsvetljenje), ko se zave, kdo je. Spoznanje in izkustvo božje narave se dogaja neprestano - do njega pride v vsakem življenjskem ciklu po smrti, v tretji fazi, ko se duša zlije z Esenco (o tem izčrpneje v besedilu Mit o smrti).
Pravzaprav ne obstaja nič, kar bi ne bilo izraz Boga. Če bi obstajalo še kaj, kar ne bi bilo Bog, bi to pomenilo, da je tisto ustvaril nek drug Bog. A kdo bi to bil? Fizična stvarnost, celotno vesolje, je izraz Boga na materialnem nivoju. Fizična materija ni tisto, kar je primarno v kreaciji; primarna je duhovna, nematerialna stvarnost, v kateri ni omejitev prostora in časa. Ti omejitvi obstajata v tridimenzionalni ali materialni stvarnosti, katere namen je omogočiti neposredno izkustvo predstav in zamisli živih bitij.
Bog, kot ga opredeljuje UPS, ni ločen od svojih stvaritev. Živi v njih in skozi njih. Tudi človek zato, v nasprotju s krščansko predstavo, ni ločen od Boga. Boga išče zunaj sebe, a ga ne more najti, kajti Bog je v njem samem, je v njegovem srcu. Iskanje se konča, ko se zave, da ni kaj iskati, saj tisto, kar išče, že ima. A kdor išče zunaj, bo iskal zaman.
Bog, kot ga opredeljuje UPS, si ne jemlje vloge sodnika. Sodba zanj ne obstaja, saj je vse, kar obstaja, le on sam. Vse so le izrazi njega. Ali naj obsoja samega sebe? Dobro in slabo so le karakterizacije, ki so potrebne človeku, da skozi nasprotja laže spozna naravo stvarnosti. Sodba in obsodba se dogajata le v duši človeka, ki na podlagi svoje vesti (Božji glas v sebi) ve, kaj je v skladu s kozmičnimi zakoni in kaj ne. Vlogo sodnika si tako jemlje le človek sam. Človeku se tako ni ničesar bati. Če bo ravnal v neskladju s kozmičnimi zakoni, bo na osnovi zakona vzroka in posledice izpostavljen ustreznim posledicam. A moder, razsvetljen človek se "slabim" učinkom izogne.
SE NADALJUJE
Zoran Železnikar
Vir:
www.prisluhni.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Bog-Prasila-Religija-Bivanje-Materija
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
