V teh težkih časih poslušamo pred parlamentom Cankarjeve hlapce in pravljice o socialistični melanholiji - konstrukte neke nostalgije. Kdo si ne želi blagostanja in obilja, vendar govoriti o nasilnem varčevanju spričo velikega zadolževanja in dolga, ko se nam temelji hiše spodmikajo, je resnično neodgovorno.
Siti želodec ne pozna zmagoslavja in gotovosti biti zagotovo sit tudi jutri. Sitost ali polni želodec do deske lahko pomeni absolutni totalitaristični aktualizem praznih želodcev jutri. Po logiki aktivistov, ki govorijo o nasilnem varčevanju, bi pomenilo, da lahko pokurimo tudi tisto, česar nimamo. Tudi tiste otroke, ki se še niso rodili!
Tu se pa vendarle srečamo z drugačno jasnostjo besede nasilje od dosedaj razumljene, ki pove skoraj isto, kot da besedo »mir« tomačite z metamorfzo »vojna«. Atributi preživetja teh aktivistov so vpeti v stavek: »Jej in se basaj do onemoglosti, da ne bodo tvoji otroci lačni!« Biti sit danes, ne pomeni zagotovo biti sit tudi jutri.
Lahko smo še naprej bratsko solidarno siti in polnih želodcev, vendar se lahko že jutri znajdemo tudi v situaciji, da bomo resnično lačni in bratsko sovražni. S takšnimi zahtevami tvegamo razkol. EU ne moremo ne zemljepisno in ne evrsko definirati kot molzno kravo, definiramo lahko le domači vrt, našo njivo kot obdelovalno območje, na kateri sami pridelamo pšenico za vsakdanji kruh.
Duha utopije je bilo v preteklosti veliko preveč. Radikaliziranje stvarnosti in lahkotno izrekanje političnih parol pa sporočanje manifestov o nasilnem varčevanju pomeni, da si zatiskamo oči pred razsežnostmi nesreče, če se bomo še naprej zadolževali. Se kdo vpraša za kakšno ceno? Narod ne sme postati sredstvo nikomur, ker v tem posameznik in narod kot celota izgubi svoj namen in svojo suverenost.
Zavedati se moramo, da Evropa ni arhetip Svetovnega vrta velike vseobsegajoče sedanjosti, temveč temelji na usodi celega sveta. Evropa še ni niti presegla spopada s totalitarizmi pa že ji grozi nova nevarnost. Evropa tudi ni edina možnost, ki jo omogočajo Zahod in gospodarsko razvijajoče se sile na Vzhodu. Lahko nas doletijo tudi drugačni scenarji. Prisotni smo vstaji posameznikov in tudi množic za razum. Niti Heglov idealizem, niti Marxov materializem nista zaslutila grožnje nihilizma, da bo človeštvo šlo po tej poti.
Nietzsche je napovedal prihod nihilizma kot najstrašnejšega izmed vseh gostov. Civilizacija se je ohranila samo z vero v neponovljiva tragičana doživetja, vendar to je bilo upanje, ki ni ugasnilo niti danes. Zato je posameznik ostal namen sveta, duša odločanja njegove usode, da ne bomo postali znova tragična žrtev spopadov. Predpogoj pa je, da ne postanemo Ukrajina, v kateri je od lakote umrlo dvajset milijonov njenih prebivalcev. Stegnemo se lahko toliko, kolikor je velika naša postelja!
V teh težkih časih poslušamo pred parlamentom Cankarjeve hlapce in pravljice o socialistični melanholiji - konstrukte neke nostalgije. Kdo si ne želi blagostanja in obilja, vendar govoriti o nasilnem varčevanju spričo velikega zadolževanja in dolga, ko se nam temelji hiše spodmikajo, je resnično neodgovorno. 
