Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Blagostanje-Napredek-Smisel-Zivljenja




Smisel življenja!

nedelja, 25. junij 2017 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Miran Zupančič

V današnjem sodobnem življenju živijo ljudje v svetu podjetništva. Različna zanimanja drobijo njihovo življenje, reklama in prodaja jih vabita. Napredek in blagostanje izgleda, kot da jim nudi vse za polno življenje. Večina ima veliko in živi dobro, medtem ko drugi životarijo v veliki revščini in bedi. Vsi hočejo bolje ali še bolje. Toda zakaj? Kaj neki človeku še manjka?

Vedno več ljudi ugotavlja, da je primanjkuje časa in miru. Iz dopusta se kmalu vračajo, še vedno napete in nezadovoljni. Čas, mir in zadovoljstvo so postali v nemirnem svetu želje po oblasti in denarju, redki. Čas in mir najde človek zgolj in le za trenutek, ko se lahko umakne hrupu in naglici sveta. Potem se zave in začne premišljevati. Spozna meje svojega obstoja, ki ga ločijo od drugih dimenzij in upa, da bo lahko pobegnil pred svetom, ki mu lahko da le malo veselja.

Napredek in blagostanje človeku verjetno pomaga premostiti praznino, ki jo občuti; ne more pa te praznine odpraviti. To človek vedno znova spoznava in ne ve, kako naj reši ta problem. Poizkuša. Spoznanje, da očitno ni sposoben napolniti to notranjo praznino, ga pripelje na pravo pot. Če človek naredi prvi korak k Bogu, mu bo s tem pomagamo. Človek se mora približati Bogu!

Smisel življenja je torej jasno spoznaven za tistem ki iščejo v najgloblji notranjosti svojega bitja. Duša upa, da jo bo človek odkril pod meter debelo plastjo, pod katero jo je zakopal.

Moderna znanost je znanost pojavovo. Nadtčutnega sveta moderna znanost ne pozna. Znanost ne more odgovoriti na vprašanje o smislu življenja. Znanost se deli v dve poluti: spodaj so empirične, izkustvene znanosti, zgoraj so teoretične znanosti s filozofijo na vrhu.A ne izkustvena znanost, ne moderna filozofija ne vedo odgovora vprašanja življenja.

Glede izkustvene znanosti o tem sploh ne more biti dvoma. Smisel življenja se ne da otipati, ne izmeriti, ne stehtati.. Izkustvene znanosti opazujejo s čutili, a duh, nravnost, odgovornost, posmrtnost, se ne dajo občutiti. Zato je nesmiselno pričakovati od njih odgovora na vprašanje o smislu življenja.

Glede moderne filozofije je pa izpovedal že francoski pozitivist Avgust Comte, da je prav ona največji vzrok velike krize naše dobe . Namreč zato , ker ni v naši dobi nobene filozofije , temveč le še intelektualna anarhija.“ Največje zlo naše dobe,“ je dejal Comte, „ je, da je zazijal med duhovi glede na temeljne resnice prepad.“.

Nam na ta temeljna vprašanja lahko odgovori materializem?
„ Vse je materija in nič kakor materija,“ je zaklical materializem sredi minulega stoletja. Vsemir je nastal iz vrveža večnih atomov. Vsa bitja so se razvila sama iz sebe iz pratvari. Tudi človek je le skupek nesmrtnih atomov. Življenje je visoko razvito delovanje materije.Duša je skupno ime za delovanje živcev in možganov. Svobodne volje ni. Nravnanost, morala, je sesedlina družabnih nazorov in navad. Bog je ideja, vzniklila iz človeške domišljije pod vplivom prirodnih pojavov. To je življenjski evangelij vseh materalistiv.

Materializem ne more odgovoriti na prvo vprašanje življenja: od kod in kam? Kaj je smisel našega bitja? Kam gremo?

Duša, ki v svoji biti hrepeni, odkrije...To je korenit, ustvarjalen postopek, ki zahteva veliko poguma. Zato je potrebno popolnoma novo mišljenje, ozaveščanje glede obstoja in izvora. Da bi našli svetlobo, ki lahko prežene temo vsakdana, je treba v svojem bitju kopati globoko.

KJE LEŽIJO KORENINE NAŠEGA OBSTOJA? OD KOD PRIHAJAMO IN S KAKŠNIM CILJEM SMO BILI USTVARJENI?

Trenutno zemeljsko življenje človeka je le stopnja v njegovem razvoju , ki mine. Človek je na potovanju skozi vesolje in je sedaj v fizičnem dosegel najnižjo točko. To je prelomnica! Kakor hitro se človekova duša zna osvoboditi snovi, stopi v razvojno pot. Potem stoji na spodnjem klinu lestve, ki vodi skozi vsa področja stvarstva k duhu.

Človek je bil včasih stvaritev višjega sveta in je živel v skladu z zakonom duha. Po svoji svobodni volji se je ločil od svojega stvarnika, da bi zgradil svoj lastni, boljši svet in bil v njem nesmrten. Tri dimenzije zemeljskega življenja pa mu narekujejo zakone, po katerih mora živeti, če mu je všeč ali ne.

Snovno ga je postopoma potegnilo v svoje, kar traja, dokler ne spozna svojega višjega življenjskega cilja in si ga prizadeva doseže. Do sedaj določajo njegovo življenje nasprotja in minljivost. Vse, kar človek lahko tu zaznava, do koder seže oko ali tudi najboljši astronomski teleskop, pripada dimenziji prostora in časa in je podvrženo krogotoku rojstva, razvoja in smrti. Tako končnost omejuje njegov obstoj. Te meje si je človeštvo samo postavilo v trenutku, ko je zavrnilo duha v svojem bitju in je hotelo hoditi po svoji lastni poti.

Od prvotnega , božjega življenja je človeštvu ostala le duhovna dediščina, iskra duha , v kateri sta v genih skrita hkrati njegov Izvor in njegova prihodnost. Ta iskra ga bo, če izbere to pot, pripeljala nazaj v kraljestvo duha. Da bi našel pot do teh vrat, je potrebna daljša pot izkušenj, predvsem pa pripravljenost opustiti ponos na lastno znanje in se obrniti k Bogu. Ta korak da življenju smisel!

Kaj človeka ovira, da bi šel po poti k duhu, Bogu? Lahko , da impulz Boga šele komaj občuti, Možno je tudi, da te vzpodbude celo doživi, vendar se nanje nezavedno napačno odziva, In prav tako obstaja možnost, da se celo zaveda notranjega klica, pa ga namerno in zavestno zanika.

Predvsem v deželah, kjer vlada blagostanje, je težko za iskalca, ki ima notranje niti trdo v rokah. Zanima ga veliko stvari, ki ga zadržujejo v vsakdanjih opravilih, da duhovni impulz komaj zazna, kaj šele da bi ga spoznali mu sledil. Njegovo iskanje ni usmerjeno in njegov slepi lov na srečo in boljše življenje je le popačena podoba iskalca duše, ki se spominja svojega izvora.

Človek se zaveda svojega lastnega snovnega tako , da misli, načrtuje, daje svojim načrtom pomen in častihlepno spremlja njihovo uresničenje. Uresničitev njegovih idealov v zunanjem svetu daje njegovemu življenju cilj in njegovemu obstoju smisel. Kdo se ni poizskušal potrditi v zunanjem svetu?

Posledica samoptrjevanja pa so nasprotja in nemir. Tako človek sam sebe vse življenje izčrpava v boju s svojim okoljem., medtem ko svet v svoji duši pusti neobdelan in obubožan. Ko milijarde soljudi gradi vsak človek svojo trdnjavo Ega in se bori zato, da bi bil njegov Ego boljši od ostalih.

Verige , ki ga vežejo na zakon zemlje, si sam nadene. Lenoba in navada določata njegovo celotno delovanje, njegovo mišljenje, hotenje in občutke. Njegovo prizadevanje po oblasti, pohlep in nezmernost odsevajo njegovo omejeno in zatemnjeno zavest. Človek si je sam ustvaril vrednote, ki morajo nadomestiti hrepenenje duše. Zato je razumljivo, da glasu svoje duše ne more slišati.

Jakob Bohme pravi:” Svet je s svojo podjetnost prekril duhovni svet, tako kot je duša odeta z življenjem” Smisel obstoja je, da to tančico zaznamo in jo strgamo. To pomeni, da vidimo v svetu to kar je: kraj minljivosti za človeka na duhovni poti. Tako gledano, je svet videz, senca prvotnega življenja. Čutni svet je podoben tančici, ki zagrinja resnični svet in zastira človeku pogled na večno.

Duša pozna večnost. Večnost je njena narava. Njene sposobnosti pa se razvijejo šele, ko Ego spozna, da ne more vstopiti v večnost. Ni nastal za to, ampak iz padle narave, ki se je odvrnila od Boga. Zato Duh nagovarja človeka. Tako dolgo, dokler se človek duhu ne odpre, ga vsa prizadevanja za izboljšanje življenja, ne vodijo v novo življenje. Človek ne more postati boljši, srečnejši ali duhovno izpopolnjen iz lastne moči. Ne to ne gre. Duh –Bog lahko izpolni človeka, ko njegovo življenje ne temelji več na ponosu, svojeglavosti in njegovih zemeljskih sposobnosti, ki slonijo na varljivi zaznavi njegovih čutil. Spoznati in priznati mora, da obstaja višji smisel življenja, ki mu je vredno slediti. Spoznati mora, da pomeni izpolnitev življenja le strmljenje po duhu.

Človek je odsev celotnega stvarstva, je svet v malem-mikrokozmos. V njem so nebesa in pekel, večno in zemljsko, svoboda in ujetništvo. V njem leži v pomanjšanem merilu vse ustvarjeno in išče izrazne možnosti.

Želja in hrepenenje predstavljata privlačno silo. Če človek usmeri svojo pozornost na zemeljsko, je deležen zemeljskega. Če usmeri pozornost na duha, Boga, je deležen duhovnega, katerega moč , modrost in ljubezen so mu potem podarjene. Te moči v njem delujejo vedno močneje, kolikor bolj se za to odpira.

Tako se duša postopoma osvobaja iz mreže snovnosti. Njene sposobnosti se razvijejo toliko, kot se osvobaja zahtev telesa, dokler končno ni lahko popolno orodje duha-Boga. (Bog je ljubezen). Ponos, svojeglavost in prizadevanje po oblasti ločijo človeka od enosti z Bogom.. Ko se osvobodi tet lastnosti, jih zamenjata ponižnost in prepričanje o globlji povezanosti z vsemi ljudmi. Kdor ljubi ljudi ljubi Boga. Nestrpnost, nasprotovanje in jeza otrdijo človekovo dušo . Ko se tega osvobodi, nastopi strpnost, spokojnost in veselje. Pohlep, naglica in zavist so vezi, ki človeka vežejo na svet prizadevanja za dosego čim boljšega finančnega položaja.. Ko se reši iz tega, nastane prostor za mir, spokojnost in harmonijo. Preneha si prizadevati za površno srečo, uspehom in priznanjem drugih ljudi. Človek se vrne k sebi.

Ko njegovo mišlenje in delovanje ne določa več samoljubje, se nauči delovati v skladu z načeli Duha. Potem išče resnico in se trud živeti v skladu z njo. Nauči tudi sprejeti omejitve sveta, ki mu cilj njegovega obstoja ne morejo narediti dostopen in jih oceniti v skladu s svojo nalogo. Prav tako spozna, da omejitve zemeljskega življenja vedno povzročajo trplenje in bolečino in poudarjajo nepopolnost današnjega človeka.

Imetje in oblast sta v resnici nepomebna. Človek postane za stvarstvo pomemben, ko odkrije pot notranje osvoboditve in ji sledi. Vrednost za svoje soljudi ima šele, ko se zave smisla in odkrije cilj svojega življenja, ter pride na podlagi ugotovitve do sklepa. Bistvena za to sta zavedanje in samospoznanje. Človek mora poskriti, da ima še drugo premoženje kot svoj Ego, ki sili v ospredje. To je Višji jaz, sebstvo, ki nima povezave z naravnim človekom in njegovimi interesi.

Ko človek najde pot k sebi, naredi prostor za resničnega notranjega človeka, ki se mora v njem ponovno roditi To je človek Jezus. Hodi po poti notranjega razvoja, na kateri se v njem lahko razodeva Kristus.

Po tej poti lahko hodi vsakdo, ki se bo zavedel duhovne dediščine, tega svetlobnega bistva, iz katerega mora vstati duhovni človek. Vsi ljudje, ki hodijo po tej poti, so spoznali cilj svojega bivanja . Njihovo življenje se dobilo globlji smisel.

Konec

Miran

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Blagostanje-Napredek-Smisel-Zivljenja







Domov
Powered By GeekLog