Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Betlehem-Golgota-Zmaga-Jezus-Marija

Od Betlehema do Golgote petek, 30. november 2018 @ 05:02 CET Uporabnik: Miran Zupančič Pot odrešitve se začne v Betlehemu, rojstnem kraju Jezusa. Cilj je Golgota, grič zmage. Rojstvo Svetlobe v lastnem srcu. To je najlepša božična pripovedka, ki jo lahko človek doživi! Ko nastane nova enost srca in glave, rojstva Jezusa ne doživimo kot zgodovinski dogodek, doživimo ga resnično. Marija, negativno polarizirano srce, praznuje povezavo z Jožefom, pozitivno polarizirano glavo. Oba sta se tako priprevila in očistila, da lahko vstopi Univerzalni duh. Angelius Silesius je izrazil to z naslednjimi besedami: „ Pa če bi se Kristus tisočkrat rodil v Betlehemu, ne pa v tebi, bi bil kljub temu izgubljen. Zaman si torej gledal križ z Golgote, če v sebi nisi zgradil srca vrtnice“. Spočetje je Mariji oznanil angel. Na čudežen način vstopi duh preko žleze thymus v srce in prebudi sina. Rojstvo Jezusa postane resničnost. Kmalu po rojstvu se začne beg. Marija in Jožef odvedeta Jezusa na varen kraj, v Egipt. Novorojena duša mora zapustiti sovražno deželo, da lahko raste in postane polnoletna. Jezus se vrne šele kot odrasla duša nazaj v svoj rojstni kraj, da bi izpolnil svojo misijo. Medtem je nova duša nabrala mnogo izkušenj, da lahko stopi na pot zmage. Od pasijona do praznika Passah. Pasijon, znan kot Kristusova pot trpljenja, je tudi pot vseh ljudi, ki gredo po poti odrešitve. Njen cilj je Passah, praznik zmage nad starim življenjskim poljem. Pasijon se mora kot pot očiščenja od zemejlskega začeti zdaj in tukaj, če naj bi nekoč lahko praznovali zmago. Trenutno se prek cele zemlje razgrinja veliko trpljenje. Čsi so težki in strašni. Pomislimo samo na pogoste nesmiselne vojne. Preko teh dežel se razliva ne predstavljiva okrutnost. Zdi se, da je kljub vsem spominskim prireditvam pozabljena groza druge svetovne vojne. Če bi bilo trpljenje, ki izvira iz narave, osvobajajoče, bi morala druga svetovna vojna zapustiti velike množice razsveljenih bitij. Vidimo pa, da temu ni tako, temveč s eta izkušnja ponavlja vedno bolj boleče. Običajno trpljenje v tej naravi nikoli ni osvobajajoče in ne more osvoboditi nikakršnega višjega življenja. Trpljenje Kristusa je čisto drugačno trpljenje od našega vsakodnevnega. To je trpljenje zmage. Je ogenj očiščenja od vsega, kar pripada tej naravi. V to so vključeni vsi naši občutki, misli, vse, kar nas veže s tem svetom. Dokler ne zmoremo praznovati take zmage, nam ostane še mnogo, kar je treba postoriti. V našem avričnem bitju je še vedno nakopičena celotna teža dolgov iz preteklosti. Če že kdaj pspravljali staro podstrešje ali klet, veste, kaj vse pride na dan. Na stopnji poti nastajanja novega človeka je odločilno novo življenjsko ravnanje. Je človek resnično pripravljen zapustiti preteklost? Ali v svojem življenju prepušča prednost na novo oživljeni zavesti? Odločiti se moramo, drugače je odločitev že padla. Kdor se odloči za novo dušo, ne more več živeti v starem, o novem pa le govoriti. Kajti odločitev za novo odpre tudi možnosti pustiti staro dokončno za seboj. Vsakokrat ko pade karmična veriga, je srce polno veselja. Do odložitve in opuščanja starega ne pride naenkrat, kajti tega ne bi nihče zdržal. Je kot pri čiščenju keti: kos za kosom je treba potegniti na dan in razprašiti, prepoznati in oceniti, postaviti na pravo mesto in tako zapustiti za seboj. V “ kleti” človeškega bistva, v pleksusu in na “ podstrešju”, v glavi, čaka mnogo presenečenj. Radovednost vodi do odkritij, odkritja pa lahko pripeljejo do razumevanja. To prispeva k duševni zaščiti okolja in notranjega sveta, čeprav so pri tem procesu nujna tudi razočaranja. V moči Boga pa človek vendarle lahko stopa po tej poti, lahko se osvobodi starih ruševin, tako, da njegovo srce na vrhu razvoja sprejme in presnovi čisto Svetlobo iz nadnarave, to pomeni brez zemeljskega vpliva. Nato praznuje praznik Passah, Veliko noč, praznik sklenitve, praznik “ postati nedovzeten za moči te narave”. V srcu je pripravljen neokisan kruh. Vse , kar izvira iz te narave, dobro ali slabo, ne pušča več sledi. Moči iz nadnarave neovirano pritekajo v organe, ki so za to pripravljeni.Temeljni kamen nove gradnje – Jezus Kristus-je položen. Tako tu ni prisoten samo Jezus, nastajajoča nova duša, ampak tudi Kristus. Novega Jezusa so morali po rojstvu prenesti v Egipt na “ varno”; sedaj je zrasel in je zmožen nevtralizirati vse napade veljakov, znanstvenikov in teologov. Nosi križ zmage, medtem ko ga bičajo in pluvajo vanj. S potjo križa postaja njegova svetlobna moč vedno močnejša. Ne bori se niti proti notranjem niti proti zunanjim nasprotnikom, ki ga hočejo odvrniti od življenjske poti. Nasprotno, to nenehno napadanje poveča njegovo voljo za žrtvovanje bolj kot kdajkoli prej. Njegova pot trpljenja ni zaznamovana z žalostjo, ampak mu daje notranjo moč in osvoboditev. Posledica vsakega udarca z bićem je še večje izlitje ljubezni in njegovi mučitelji ga zato še bolj sovražijo. Ta stiska stare narave doseže končno tako moč, da postane možen prodor do novega življenja. Stara narava se razblini:” Glejte vse je postalo novo”. Ko visi na križu, premaga Jezus Kristus svet časovno-prostorske ureditve in se zlije z nadnaravo. Ta dramatična pot križa lahko traja dolgo, vendar je zmaga zagotovljena. Kako naj torej razumemo razblinjanje stare narave? Brez finosnovne substance, ki je znana kot eter, si življenja v današnjem smislu ne moremo predstavljati. Naše človeško telesno telo, a tudi živali in rastline ne morejo živeti brez etra. Naše zdravstveno stanje določa naše eterično telo, ki docela prežema naše fizično telo. Eterično telo je odgovorno tudi za naše duše. Preko hrane pritegne iz prasubstance nujne etre. Č e bi proces hranjenja prekinili le za kratek čas, bi bila posledica tega smrt. Pri predelavi etrov s pomočjo naših organov se osvobodi svetlobni eter, ki bi ga lahko uporabili za izgradnjo nove duše. Toda ravno to je lahko problem; kajti kaj s eobičajno zgodi? Osvobojene svetlobne moči nam nenehno kradejo bitnosti, ki se zadržujejo v onostranstvu in so si na naš račun tam zgradile fantazijska nebesa. Naše svetlobne etre uporabljajo za to, da obstanejo. To je eden od vzrokov, zakaj se človeštvo ne more več razvijati v osvobajajočem smislu. Vse se vrti krogu. Vsak uvid odpre nova vprašanja. Obstajajočega nivoja vibracij ni moč več obdržati in zato se vse bolj niža, kot lahko jasno spoznamo pri današnjih gospodarskih zlorabah. Vsak dober namen pade slej ko prej nazaj na primitivno raven. Prepadu lahko uidemo le z dviganjem vibracij. Z dviganjem vibracijskega ključa se odprejo obeti za višje življenje. Ko je vibracija dvignjena nad naravo smrti, onostranstvo s svojimi maliki ne predstavlja več nobene nevarnosti, kajti njegova vibracija se ne ujema s prenovljenim življenjem. Konec. Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog