Ja, dolgo, dolgo se je bilo našim pra -prednikom potrebno igrati z besedami in eksperimentirati, da je nastal prvi uporaben stavek. Takšen, ki je res nekaj povedal. Tudi drugim. Krik iz drevesa spoznanja ni bil dovolj. Pa tudi kak vzdih v votlini ne.
Nekoč davno so besede počasi združili v stavke zato, da bi lahko drug drugemu kaj sporočili, pojasnili, naročili. Naši predniki so besede in stavke skozi stoletja brusili in pilili. Da bi povedali točno to, kar so hoteli.
Samo občasno, zaradi naglice, ali silnih čustev, se jim je zgodilo, da so povedali to, česar niso hoteli. Ali pa se jim je celo zgodilo, da jih – oh –oni drugi niso razumeli. Njih, izbrancev.
Tako je bila hitro po izumu prvih stavkov, prava umetnost povedati nekaj razumljivega, nekaj takšnega, kar drugim res kaj pove, sporoči, pojasni, naroči. Ljudje, ki so to obvladali, so se imenovali umetniki. Mojstri besede. Nadarjeni.
Toda glej ga zlomka, sčasoma je postalo govoriti razumljivo vse bolj dolgočasno. Ker je to skozi stoletja obvladalo vedno več ljudi. Tistih običajnih. Umetniki so pa ja izjeme, kajne? Nadarjeni posamezniki. Mojstri besede.
Zato danes zgodovinsko nujno postaja umetnik tisti, ki govori nerazumljivo. Tako , da nič ne pove. Ne sporoči. Ne razloži. Ne pa tako, kot ostala množica, da ne rečem preprosta raja. In piše dolge zgodbe, stihe, stavke, ki ne povedo prav ničesar in niso jasni nikomur. Razumljivost je vendarle znak povprečja.
To, to je sedaj prava umetnost.
Upam, da niste razumeli…
Ja, dolgo, dolgo se je bilo našim pra -prednikom potrebno igrati z besedami in eksperimentirati, da je nastal prvi uporaben stavek. Takšen, ki je res nekaj povedal. Tudi drugim. Krik iz drevesa spoznanja ni bil dovolj. Pa tudi kak vzdih v votlini ne.
