Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Bela_Krizantema_Resnina_Zgodba_Cudez

Kako je tujec hendikepiral svojo ženo ponedeljek, 30. junij 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: Tatjana Malec (Blog - resnična zgodba) Ob večerni mračni uri je flirtal z belo Krizantemo. Bil je visok in stasito grajen moški. Ona je bila Krizantema, ki mu je izkazovala le svoje zamrznjeno osrčje in bele korenine. Kakor ledena arabeska na oknu je bila. Začutila je, kako ji njegova dolga roka drsi in sega v nedra. Drgetala je, sklonjena s svojimi belimi lasmi nad ognjiščem. Njega je obdajala žerjavica, gledal jo je s svetlimi očmi kot ptica ujeda. Imel je nenavadno ukrivljen ostri kljun in zakrivljene kremplje. Žareči čudež ognja v njegovih očeh je predstavljal za slabokrvno Krizantemo nedosegljivo moč. Nekaj lovskega je bilo v njem, ki jo je privlačilo. Še nihče je ni nikoli zalezoval zaradi njene beline. Nihče ni vohal sledi, če ima v koreninah kakšno kapljo krvi. Nastavljal ji je past, saj bi moral izslediti vsaj eno njeno kapljo krvi, a v njej je plavala le vzhajajoča luna. Tudi ni želel vedeti ali je Krizantema samec ali samica in če se bo mogel združiti z njo. Previdno jo je vohal, jo oprezoval in se plazil okoli nje. Če bi bila divjačina ali ptič ne bi bilo problema, vendar Krizantema je bila samo duh, neotipljiv duh, ki je hotel prodreti v njegove instinkte in čute, jih poduhoviti z svetlikajočo belino. Prav mogoče je, da se bosta spoznala in pametneje ravnala eden z drugim. On se je precenjeval, hvalil se je in govoril vse mogoče zgodbe, ki se jih je sproti izmišljal, ona je bila v začetku zadržana. Njemu se ni posrečilo izoblikovati poti, da bi se srečal z njenimi željami in hotenji, saj je vse opravil na hitro. V vlogi zajedalskega uživalca bi jo raje kupil z denarjem kakor z ljubeznijo. Ona je bila strahopetna rastlinica, ki se je bala hraniti svojo dušo z njegovo krvjo. Bala se je njegovega dotika kakor vampirja in bila hkrati žejna njegove krvi. V njem je bilo neko trenutno divje poželenje, ki je temeljilo na nagonih, medtem ko je bila ona očarana od njegovih prizadevanj, da se je utemeljeval s svojo polnokrvnostjo in svojim bleščečim osvajalskim talentom. Prišel je trenutek, ko sta se približevala drug k drugemu z nekakšno slovesnostjo. Dan je bil nekoliko mrzel in Krizantemo je še bolj treslo, čutila se je kot osamljena bledolična deklica na vrtu odcvetelih krizantem. Ves goreč je trzal, ruval rastline po vrtu in iskal svojo bledo rožo, da si bo potešil slo. Vel je veter in on je bil ves nemiren. Zvezde so žarele, a njegovi Krizantemi niso namenile nobene toplote. Bila je zamaknjena, slišala je zehanje časa in kako se ji mladost izteka. Izginjale so zvezde in se pojavljale nove. Jesen je raztrosila uvelo listje po stezicah, kjer je spomin mladosti sameval s svojo usodo. Bele liste Krizanteme je prekril sneg. Na listih je imela papir, da mu bo napisala pismo, a papir je ostal ves bel in prazen, brez ene same zapisane besede. Obhajana je bila, a hostije ni zaužila. Ob slovesu je zagledala pošastni prizor. Ujeda je razmesarila krta, ki se je tiho in potrpežljivo skril v svoje bodice, a njegov gobček je bil ves krvav, S takšno besnostjo in naslado ga je kljuvala ujeda, da je Krizantema povesila glavo in se upognila. Krizantemi se je okrepilo prepričanje, da bo zimo prezimila med dobrimi duhovi spanja na grobu svoje matere, ki jo je vsadila in skrbno zalivala, kjer se je tudi milo razjokala, a bila je srečna, da se je zaradi svoje slabokrvnosti izognila hudi nesreči. Čepela je v zmrzlem truplu in luna ji je delala družbo. Krt se je zganil pod svojo bodičasto kožo in žalostno razpotegnil krvavi gobček na stran in se skril v svoje zimsko prezimovališče. Ujeda je odletela in zavreščala, da si je Krizantema mašila ušesa s svojimi zelenimi lističi. Tako sem se s to zgodbo, ki je skoraj podobna Ezopovi basni, spomnila na neko svojo prijateljico, ki je dolgo ostala samska in se je nato poročila z nekim tujcem, ki ga je komaj poznala. Ko je po poroki dobil poročni list in ženino državljanstvo, ga nikoli več ni videla. Ko ga je iskala po sledeh njegovega naslova, so ji rekli, da ga ni več med živimi, da naj bi se smrtno ponesrečil v prometu. Iskal ga je Interpol. Potreboval je le drugi potni list in spremembo priimka in državljanstva, ki jih je že nič koliko krat menjal. Kaj vsega se ne spomni tisti, ki potrebuje novo kremo za sončenje in poroko v soboto dopoldan in spremembo identitete s poroko z žensko, s katero ne živi niti en sam dan. Zgodba je resnična. www.tatjana-malec.si Komentarji (4) www.pozitivke.net