Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Banka-Kriza-Prihranki-Jamstvo-Euro-Evro

Andraž Grahek, neodvisni finančni strokovnjak, o gospodarski in finančni krizi sreda, 26. september 2012 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Darja Zgonc v Vivi www.viva.si Ni razloga za pretirano črnogledost "Finančniki smo se v obdobju krize učili na napakah; zdaj vemo, da naložb, ki ne bi bile tvegane, preprosto ni," poudarja neodvisni finančni strokovnjak Andraž Grahek. Zaradi turbulentnosti ekonomskega okolja je smiselno del prihrankov razpršiti in jih ne vezati zgolj na eno valuto, še dodaja in opozarja, da ni razlogov za pretirano črnogledost, vendar pa se je smiselno pripraviti, da si pozneje ne bi očitali. Kar zadeva evro, je optimist – prepričan je, da bo preživel, prav tako slovensko gospodarstvo: "Verjamem, da se bo del slovenskega gospodarstva prilagodil, kar bo na daljši rok prineslo pozitivne učinke. Ti bodo veliko večji, kot napovedujejo skeptiki."  Gospodarski in finančni krizi v svetu ni videti konca, še več: kazalci kažejo, da se celo poglablja. Kako globoko smo?  Drugi val krize se razlikuje od države do države, saj je dodobra razgalil ranljivost posameznih gospodarstev. Če o prvem valu krize lahko rečemo, da je udaril vse in povzročil šok, za drugega velja, da je resda manj oster in plitvejši, vendar je pokazal na velike razlike med posameznimi državami in regijami. To se lepo vidi na primeru Nemčije, ki ostaja konkurenčna, medtem ko imajo druge države članice EU s konkurenčnostjo hude težave. V Grčiji, denimo, kjer je gospodarstvo ta hip izjemno nekonkurenčno, utegnejo procesi okrevanja oziroma prilagajanja trajati deset let ali celo dlje.   Znani ameriški ekonomist Nouriel Roubini, ki je kot prvi napovedal krizo leta 2008, meni, da nas prihodnje leto čaka gospodarska kataklizma nepojmljivih razsežnosti. Govori celo o ekonomskem "viharju vseh viharjev". Se strinjate?  Prof. Roubini živi od podžiganja strasti. Njegova denarnica se na ta račun vse bolj polni, saj ima kliente, ki mu za to plačujejo. Velik del jih prihaja iz tako imenovanih "hedge" skladov, ki služijo na račun nihanj na finančnih trgih. Res je, da moramo biti pozorni in previdni - kot vidimo, so vse oblasti in centralne banke nadvse previdne, zato tudi sprejemajo nekatere ukrepe – vendar dvomim, da nas čaka gospodarska kataklizma velikih razsežnosti. V nekaterih državah se je sicer nekaj podobnega skorajda že zgodilo, vendar smo se iz tega naučili, da stvari ne gre več prepuščati naključju. Pritiski na psiho ljudi, sam jih imenujem "napadi tesnobe", se bodo verjetno še stopnjevali – in na to se bomo morali navaditi. Časi so taki, da ne smemo izključiti ničesar, ves čas moramo biti pripravljeni na različne šoke.   Evropa je že nekaj časa v stanju velike negotovosti. Kolikšna je verjetnost, da bi šle tudi druge evropske države po poti Grčije, Španije ali Italije?  Kar zadeva evroobmočje, obstaja velika verjetnost, da se "sesuje" še kdo. Prav zato je tesnobo občutiti pri vseh. Če bi vedeli, kaj natanko se bo zgodilo, bi mirneje spali, pritiski na obrestne mere pa ne bi bili več tolikšni. Sedanji problemi imajo korenine v preteklosti, v obdobju združevanja Evrope oziroma gospodarske rasti. Španske obveznice so takrat prinašale desetodstotne donose, nemške pa znatno manjše. Ta proces je trajal več kot deset let, države so dobile dostop do financiranja in sprejele nekatere neracionalne odločitve. Zdaj gre proces v nasprotno smer: zaupanje v evropske integracije je na preizkušnji, vračamo se tja, kjer smo že bili. Italijanske obrestne mere so bile že pred desetimi leti blizu desetih odstotkov, tako da zdajšnji položaj niti ni tako nenavaden.    Kaj pa Slovenija? Premier in finančni minister sta pred časom napovedala, da bo morala Slovenija zaprositi za pomoč, nato sta to zanikala. Ali smo dejansko v taki krizi, da bi morali zaprositi za pomoč? Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, saj za rešitev težav, ki jih ima Slovenija, obstaja več načinov reševanja, od tega pa je odvisno, koliko denarja iz javnih sredstev bomo potrebovali. Če bodo vse rešitve bremenile javni proračun, obstaja možnost, da se ta sesuje. Če bomo računali s tem, da bo vse postorila država, če ne bo novih tržnih rešitev, če ne bomo privabljali kapitala … se bo breme javnih financ tako povečalo, da bomo res morali zaprositi za pomoč.  V bankah imamo za šestih milijard evrov slabih posojil, od tega jih je polovica v naši največji banki, NLB. Vlada zdaj načrtuje prenos slabih posojil na državni holding. Se vam taka rešitev zdi ustrezna?  Zelo pomembno je, kako natančna bo ta rešitev. Večkrat omenjajo nemški model slabe banke, vendar je šlo v primeru Nemčije za banke v zasebni lasti. Tem bankam so dovolili prenos slabih posojil, morebitne kasnejše izgube iz tega naslova pa so morale nato po obrokih vračati. To je bila torej tržna rešitev. Pri nas pa gre za večinsko državno banko, zato bo zanimivo videti, kako bo potekal ta proces. Če bodo Evropska komisija in agencije za ocenjevanje tveganj rešitev prepoznale kot prenos dolgov na javne finance, se utegne zgoditi, da bo Slovenija izgubila stik z evrskim kapitalskim trgom. Doma nimamo dovolj varčevanj, da bi lahko pokrivali vse potrebe, zato bi v tem primeru Slovenija morala zaprositi za katero od oblik pomoči. Ta pomoč je sicer sama po sebi nekaj razmeroma dobrega, kajti če ne bi bilo evrskih integracij in sistema pomoči, bi Slovenija pri taki sestavi dolga najverjetneje bankrotirala in bi se morala po pomoč obrniti na Mednarodni monetarni sklad. V tem primeru bi bil proces prilagajanja precej bolj brutalen, medtem ko evrske institucije počasi in po obrokih poskrbijo, da se prilagajanje ne dogaja tako boleče, kot bi se sicer.    So naši prihranki v bankah varni? Zelo preprosto bi bilo reči, da so. Toda – če se dvom v evro razširi, nič več ne bo popolnoma varno. Prihranki so varni, kolikor so lahko v naši državi varni depoziti. Če bodo javne finance zašle v težave, bo tudi jamstvena shema manj varna. Finančniki smo se v obdobju krize učili na napakah; zdaj vemo, da naložb, ki ne bi bile tvegane, preprosto ni. Vseeno pa je varčevanje v banki veliko manj tvegano kot druge naložbe.    Slovenci imamo v bankah več kot 14 milijard evrov prihrankov. Kot kažejo ankete, večina varčevalcev ne razmišlja o tem, da bi denar dvignili. Bi morali razmišljati drugače?  Glede na to, kako turbulentno je ekonomsko okolje, bi se bilo smiselno vprašati, zakaj ne bi dela prihrankov razpršili. To nas ne nazadnje učijo tudi izkušnje iz nekdanje Jugoslavije.   Kako, v kaj je najbolje razpršiti prihranke? V delnice, obveznice, banke, zlato, nepremičnine? Trend je predvsem v ohranjanju premoženja, kar dokazuje povečevanje bančnih vlog. Več je tudi gotovine na računih, saj ljudje denarja nočejo vezati za dalj časa. Med manj tvegane naložbe spada denimo primerna kombinacija depozitov v domači in tuji valuti. Zlato je malce bolj špekulativno blago, ki pa bo, dokler je občutiti tesnobo, zadrževalo vrednost. To je mogoče dopolniti z obveznicami, tudi državnimi. Dokler so zneski majhni, je smiselno del premoženja vložiti tudi v kak globalno razpršen sklad. Dobro je, če del prihrankov ni vezan le na eno valuto. Skratka, ni treba, da smo pretirano črnogledi, vendar pa se je smiselno pripraviti, da si pozneje ne bi očitali.   Ljudi, ki sploh še lahko varčujejo, je iz dneva v dan manj. Zdi se, da največje breme krize in kriznega varčevanja nosijo najšibkejši. Bi morali bolj obdavčiti bogatejše? Bi morali uvesti dodaten dohodninski razred? Lahko bi imeli še en dohodninski razred, vendar s tem ne bi prav veliko privarčevali. Tovrstne zamisli so predvsem surovina za politično demagogijo. Zavedati se je namreč treba, da nimamo več bolje plačanih delovnih mest. Vprašati se moramo, kako je sestavljeno naše gospodarstvo, kakšne so panoge, kakšne izdelke proizvajamo, kdo je lastnik podjetij in kdo jih nadzira. Polovico bruto družbenega proizvoda ustvarijo družbe, ki jih lastninsko obvladuje država. Incestno dejanje je, če kažeš na bogataše, v resnici pa je klasični razredni boj boj kapitala proti delavstvu. Kaj je v Sloveniji kapital in koliko kapitala je v lasti države? Ne vem, proti komu se sploh bojujemo: država proti državljanom ali država proti državi? V ZDA se mora država umakniti, saj bo kapital ustvaril delovna mesta. Po naši logiki pa mora država kot lastnik ustvarjati delovna mesta, če želimo obdržati tako lastništvo, kot ga imamo zdaj. Vse breme je na politiki, takega bremena pa politika ne zmore. Breme je treba razdeliti. Prepričan sem, da je še veliko skritih rent znotraj podjetij, zlasti tistih v državni lasti, ki pa bi se morala očistiti. Pokazati bi morali, koliko dobička dejansko ustvarijo podjetja, ki jim vlada država, in velik del tega dobička takoj preliti v proračun, kjer bi bila poraba bolj transparentna in pod nadzorom. Če pa dobiček poberete že pred tem, s tem po svoje kradete državo.   Vse več ekonomistov opozarja, da je strogo varčevanje, ki se ga je lotila Evropa pod taktirko Nemčije, zgrešeno. Kaj menite vi?  Kar zadeva varčevanje, so države v zelo različnih vlogah. Varčevanje je potrebno zato, ker nekatere države niso zmožne ustvariti toliko izvoza, da bi ustvarile več, kot porabijo. Trgi to zaznavajo in takim državam nočejo več posojati denarja. Zelo dvomim, da bi nekomu, ki bi nasprotoval varčevanju in želel zapravljati denar, to tudi dejansko uspelo. Trg bi ga hitro postavil na mesto, ki mu gre, saj ne bi dobil svežega denarja – sam temu pravim, da bi treščil ob zid fiskalne politike. Danes si to lahko privoščijo zgolj tri države: ZDA, Velika Britanija in Japonska. Njihove valute so rezervne valute, kar pomeni, da je vedno dovolj ljudi, ki so prepričani, da bodo te valute preživele, zato v njih vidijo tudi sredstvo za varčevanje. Američani lahko tiskajo dolarje, čeprav imajo 9-odstotni primanjkljaj. V ZDA danes ustvarjajo iluzijo, da bi bil proces prilagajanja bolj postopen, naša oziroma nemška varianta discipline pa se dogaja bolj kruto, saj Nemci nočejo izdati bianko menic za tiskanje denarja. Američani so ta izziv odložili, mi pa se z njim soočamo že danes.  In ta danes ni prav lahek … Kakšen pa bo jutri? Kako bomo živeli v naslednjih letih? Kaj predvidevate? Poiskati bomo morali svoje mesto na trgu in preživeti; pritisk bo izrazit, podjetja se bodo morala bolj boriti. Če smo doslej uživali v sončni sezoni, bo odslej veliko bolj kruto. V preteklosti smo vse prepogosto kupovali družbeni mir in ljudem metali pesek v oči. Težav nismo reševali, marveč smo jih odlagali, zdaj pa so na površje udarile v najslabšem trenutku. Realna kupna moč v evroobmočju se bo še zmanjševala. V Sloveniji sicer pričakujemo manjši pritisk kot v nekaterih drugih državah, denimo v Grčiji ali Španiji, saj smo manj zadolženi. Ker smo zelo majhna država, je pomembno, da postanemo ambicioznejši, saj je pred nami ves svet. Sami lahko nahranimo dva milijona ljudi, na svetu je ogromno prostora za različne izdelke in storitve. Svet se povezuje, in to je pomembno. To je pomembneje od tega, kaj bo ustvarila politika. To bo izziv! Vmesno, prehodno obdobje pa bo boleče, predvsem zaradi negotovosti.   Kako boleče bo? Kaj nas čaka: bodo posojila dražja, bodo cene goriva podivjale, bo javnega šolstva vse manj, zdravstvo pa vse težje dostopno? Dokler bo rast počasna, bodo obrestne mere še razmeroma nizke, saj je to edina spodbuda. Pričakujem, da bodo obrestne mere Evropske centralne banke še nižje, če ne celo nične, tako kot so v ZDA. Če ne bo prišlo do geopolitičnih napetosti, bodo cene goriv in uvoznih dobrin ostale na podobnih ravneh, vendar bodo zelo nihale. Kar zadeva strukturne spremembe na področju storitev in širino storitev, pa se zaradi procesa prilagajanja javnih financ pravice že zmanjšujejo. Nadaljnje krčenje storitev bo odvisno od tega, kako daleč bo šel ta proces. Ne izključujem še enega vala racionalizacije. Trenutno je sicer ogorčenje nad prvim valom na vrhuncu, zato se drugi ne bo zgodil tako kmalu; predtem se bomo pogovarjali o trgu dela in o pokojninski reformi.   Kako bodo živeli naši otroci – v negotovosti, brez stalnih služb, slabo plačani, brez socialne varnosti? Bo prekernost postala prevladujoč način življenja?  Življenje naših otrok bo odvisno od vzgoje, ki je bodo deležni – starši bodo morali otroke pripraviti na prilagodljivost. Mladi bodo morali biti pripravljeni tudi na to, da bodo iskali službe po svetu. Verjamem pa, da se bo del slovenskega gospodarstva prilagodil, kar bo na daljši rok prineslo pozitivne učinke. Ti bodo veliko večji, kot napovedujejo skeptiki. Zaradi tega bodo nastajala delovna mesta, za katere imamo kar nekaj veščin. Slovenci smo cenjena delovna sila, ne moremo pa proizvajati enakih stvari, kot smo jih proizvajali v preteklosti.    Kaj bo z evrom? Kaj bi se zgodilo, če propade? Če bi evro propadel, bi Slovenija uvedla svojo valuto, kar bi bil dolg pravni proces, obrestne mere in pogodbeni odnosi pa stvar pogajanj. Vrednost slovenske valute bi glede na druge valute ali nadomestek evra padla, zato bi bila kupna moč naših plač manjša. Še vedno bi uvažali veliko dobrin, ne verjamem pa, da bi nam dobavitelji iz tujine zaradi upada kupne moči naše valute delili odpustke. Realni dohodki bi se torej zmanjšali, breme dolga pa povečalo. Slovenija verjetno ne bi več mogla odplačevati dolgov, tuji posojilodajalci pa ne bi popuščali. Tukaj bi se zalomilo, in Slovenija bi utegnila hitro bankrotirati. Vedeti namreč moramo, da so v zadnjih štirih letih 70 do 80 odstotkov obveznic, ki smo jih izdali za krpanje proračunskih lukenj, kupovali nerezidenti. Večji del jih prihaja iz EU, manjši iz drugih držav po svetu. Če bi vsi ti želeli svoj denar nazaj, ga ne moremo vrniti čez noč. Zato si propada evra ne moremo želeti.   Bomo naslednje leto še imeli evro?  Trenutna možnost preživetja evra je 70-odstotna, kar ni malo. Sam sem glede evra optimist: prepričan sem, da se bosta svet in Evropa sčasoma preoblikovala na principu konkurenčnosti in da bo tudi evro preživel.  Komentarji (0) www.pozitivke.net