Jezusova molitev za novi humanizem

ponedeljek, 4. julij 2016 @ 05:02 CEST

V atomistièni kulturi sodobnega neoliberalnega sveta, v kulturi pohlepa, potrošništva in individualizma je resnièno bogatenje posameznikov in obèestev èisto nekaj drugega kot uèinek delovanja tržnih zakonitosti, intelektualne vsemogoènosti ljudi kot racionalnih strojev, potegnjenih v vrtinec neskonène uèinkovitosti, produktivnosti in popolnosti.

Obstaja sintagma Jezusova èloveškost. Jezus je bil namreè èlovek iz krvi in mesa. Ni pa bil samo to.

Jezus moli v vrtu Getsemani, preden ga primejo tempeljski stražarji. Njegova molitev je na prvi pogled izraz strahu pred neizogibnim, toda v resnici ni èisto tako. Sooèa se s smrtjo in zdi se, da se ji skuša izogniti, da bi še živel. Povsem razumljivo je, da skuša najti izhod, saj je èlovek, vendar je mogoèe o tem povedati še nekaj.

Gre za razumevanje izraza, da je Jezus tudi božji sin, ne le smrtno èloveško bitje. Torej ni le konèno, smrtno bitje, temveè je tudi v povezavi z neskonènim. In najlepše pri tem je, da to velja za vsakega èloveka. Vsakdo je v neskonènem.

Jezus se v vrtu sooèa z resnico, ne le s smrtjo. In sooèanje z resnico eksistence je pomembno za èisto vsako èloveško bitje; enako seveda velja za sooèanje s smrtjo in smrtnostjo. Lahko se ji vse življenje izogiba, lahko pa se tudi sooèa z njo. Posledice so v obeh primerih velike in so lahko celo dramatiène. Za posameznike in za obèestva.

Vsak èlovek si lahko zastavi vprašanje o smislu in smotru lastnega bivanja na tem svetu. Tudi Jezus si ga je.

V knjigi z naslovom Early Christian Discourses on Jesus Prayer at Gethsemane: Courageous, Committed, Cowardly?, pod katero je podpisan norveški teolog Karl Olav Sandnes, najdemo zapis o altruizmu zgodnjih kršèanskih muèenikov, ki postavi Jezusovo molitev v nenavadno in za nas zelo pomembno luè. Kdo bi lahko rekel, da Jezus v kljuènem trenutku misli zgolj nase, vendar bi se radikalno motil.

V sodobnem svetu, v katerem je zaukazana neoliberalna skrb zase, je tak vtis kajpak dobrodošel in je lahko ljudem celo v olajšanje. Pa vendar se je treba še nekoliko potruditi in premisliti resnièni pomen Jezusove molitve onkraj klišejev, ki ne prinašajo nièesar novega.

V neki drugi knjigi, ki jo berem te dni, njen naslov je The Other Christs: Imitating Jesus in Ancient Christian Ideologies of Martyrdom (Candida R. Moss, 2010), lahko preberemo tole:posnemanje nekoga zajema tudi razumevanje njega in njegovega poèetja, interpretacijo ali razlago torej, pomen tega, kar dela. Ideja je zares dobra.

Ne gre torej samo za Jezusovo molitev, za objektivno dejstvo, da Jezus moli, za besede, ki jih pri tem izreka, temveè gre za razlago in pomen. Ne le besed, temveè samega dejanja. In razlaganje vselej terja nekaj novega.

Kdor mi hoèe slediti, mora izgubiti svoje življenje, pravi Jezus. Ne moreš soèasno sedeti na dveh stolih, bi lahko dodali.

Kdor hoèe ohraniti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor ga bo izgubil, bo ustvaril novega. In vedno je tam kelih, iz katerega lahko pijemo ali pa prosimo, naj gre mimo nas, tako kot prosi sam Jezus (Mat 26, 42).

Jezus v molitvi jasno izraža, da ni absolutni gospodar v svoji hiši, kot bi rekel Freud. Je èloveško bitje, ki trpi in se boji smrti oziroma umiranja.

Èe je torej mogoèe, bi se izognili kelihu. In na tem svetu to (skoraj) vselej je mogoèe. Kaj sedaj? Na dveh stolih ne moremo sedeti, na tistem, ki obljublja še veè hedonizma, pa ni nobenega zadovoljstva nad življenjem.

Preostane nam uèenje. Morda se èesa nauèimo.

Filozofija je od nekdaj naèin, kako se èlovek usposablja za modrost in pogum. Ne za nekakšnevrednote, h katerim danes pozivajo politiki, bankirji in lastniki kapitala, temveè za nekaj drugega. To dobro razumemo, èe spremljamo življenjsko pot Sokrata.

Filozof vedno znova poudarja, da se s filozofijo èlovek oboroži. Ne le za obvladovanje samega sebe, da bi bil vreden božanskega logosa, temveè tudi za družbeni spopad. Torej ne gre za kopièenje podatkov in znanja, temveè gre za nekaj drugega in bistveno drugaènega.

Nazaj k Jezusu, ki moli v vrtu Getsemani in poti krvavi pot, kot piše Luka (22,39).

Jezusova molitev tako ni zgolj izraz trpljenja enega samega èloveka, temveè je izraz razmišljanja o posledicah dejanja enega samega èloveka na obèestvo.

Jezus natanko ve, da njegova smrt na križu ne bo minila brez dramatiènih posledic za celotno judovsko obèestvo, pa ne le zanj. In ima prav.

Sedaj lahko reèemo, da se Jezus obraèa k Oèetu in ga sprašuje, ali gre lahko kelih mimo, ali je torej res nujno, da pije iz njega. Na tem kraju je nujno poudariti tole: Jezusovo delovanje je subverzivno, je revolucionarno. O tem ne dvomim. Spraševanje je veè kot na mestu.

Sokrat govori natanko o istem. Govori o vzgajanju mladih za filozofijo, kar pomeni vzgajanje za pogum, ki je oblika modrosti. Modrost pove èloveku, èesa se je treba bati in kaj naj v doloèenem trenutku stori.

Jezus ne dobi nobenega odgovora na svojo molitev, kar je izjemno pomembno. Najlepše pri tem pa je tole.

Božja volja se ne more uresnièiti, èe Jezus ne pije iz keliha, èe ne naredi, kar mora narediti. Povsem jasno je, da Oèe potrebuje Jezusa, ta pa potrebuje njega. Nikakor ne gre za to, da èlovek Jezus naredi, kar hoèe Oèe kot vrhovna avtoriteta, ki jo je treba brezpogojno ubogati.

Jezus je subjekt v polnem pomenu besede. Podrejen je Oèetovi volji, toda ta se lahko realizira le prek njega in zaradi njega.

V tem je univerzalnost. Zgoditi se mora, kar se mora zgoditi, vendar èlovek tega v svoji partikularnosti nikoli ne more spoznati, ne more razumeti in ne more realizirati. Oèe kajpak ne reèe nièesar, saj ni bitje. Èlovek si mora reèi, odgovoriti sam, vendar je pri tem lahko preprièan, da izpolnjuje Oèetovo voljo. Njegova volja in Oèetova volja postaneta isto.

Jezus ne more piti iz keliha, èe tega noèe narediti. In Oèe ga ne more prisiliti, da to naredi. Obstaja pa možnost, da se obe volji spojita v eno.

Ali se torej lahko izpolni Oèetova volja, èe Jezus tega ne želi? Ne more. Se lahko izpolni Jezusov mandat, èe ne obstaja Oèetova volja? Ne more se.

Vse bi bilo v redu, èe bi se lahko izpolnila Oèetova volja, ne da bi Jezus trpel in umrl na križu. A to se preprosto ni moglo zgoditi. Oèe namreè ni vsemogoèen. Ne more se izpolniti njegova volja, èe se tako odloèi. Èloveško bitje, Jezus, mora sodelovati, drugaèe se ne zgodi nièesar.

Dušan Rutar

Vir: za-misli.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v obièajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Avtomisticna-Kultura-Jezus-Molitev