Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Argo---Mohori




Argo

ponedeljek, 1. maj 2006 @ 05:09 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Piše: Ivan Mohorič

Ko je bila ladja zgrajena in junaki zbrani, so z žrebom določili mesta mornarjem na Argi, imenovanim argonavti. Jason je bil poveljnik pohoda, Tifis je bil krmar, bistrovidni Linkeus pa je vodil ladjo. Na ladji spredaj je sedel krasen junak Herakles, zadaj Peleus, Ahilov oče, in Telamon, Aiasov oče. V notranjosti ladje so bili med drugimi Kastor in Polideukes, Zeusova sinova, Neleus, Nestorjev oče, Admetos, mož pobožne Alkeste, Meleagros, zmagovalec kalidonskega merjasca, Orfeus, čudoviti pevec, Menoitios, Patroklov oče, Teseus, poznejši atenski kralj, in njegov prijatelj Piritoos, dalje Hilas, mladi Heraklov tovariš, Poseidonov sin Eufemos, in Oileus, oče manjšega Aiasa. Jason je ladjo posvetil Poseidonu, a preden je odplul, je opravil njemu in vsem morskim bogovom slovesno daritev z molitvami.

Pomudimo se za nekaj trenutkov pri tem dokaj skopem opisu graditeljskega podviga, ki bi si nedvomno zaslužil daljšo hvalnico, saj ni ravno mačji kašelj, če nekdo kot prvi zgradi tako dobro plovilo, s katerim si pomorščaki upajo na odprto morje. A skromni Grki so vse konstruktorske zasluge mirno pripisali Ateni, boginji modrosti, in prav nič se niso hvalisali s svojim znanjem. Pri vsem tem pa seveda niso pozabili omeniti posebnosti, s katerimi se je nenavadna barkača ponašala.

Še pred petdesetimi leti se je človeku naše civilizacije moral zdeti povsem pravljično izmišljen podatek, da je bila ladja "zgrajena iz lesa, ki v morju ne trohni", saj so naši očetje pluli po vodovjih le v trohnečih lesenih čolničkih in rji podvrženih železnih ladjah, katerih teža je tako spoštljiva, da si le težko predstavljamo, da bi si jo možje zadeli na ramena in se z njo podali na kar dvanajst dni trajajočo pot, pa naj bi bilo plovilce še tako majhno. Toda stvari so se spremenile in dandanašnji vam bo že skoraj vsak nadebudnež, ki drsa osnovnošolske klopi, po ne preveč dolgem pomisleku odgovoril, da je zelo lahka deska, ki v vodi ne trohni, pač izdelana iz umetnih vlaken. In pri tej izjavi se bo večina nas "ta pametnih" zarežala na vse grlo. Stari Grki pa umetne snovi - lepo vas prosim! A če prenagljeni smeh malo utišamo in povsem trezno malo bolj pobrskamo po starodavnem besedilu, se nam zna zgoditi, da bomo kaj kmalu našli še kak drobec, ki bo potrjeval domnevo, da so jih davni častilci boga Zevsa imeli precej več za ušesi, kot pa smo jim morda pripravljeni takole na hitrico priznati.

Pozornemu raziskovalcu, ki hoče najti v pripovedi tudi neko logiko, se bo morda že takoj zazdelo čudno, da je na tako veliki ladji, za katere pogon je bilo treba kar petdeset vesel, našlo svoj prostor na krovu samo šest junakov, medtem ko so se preostali tiščali ob veslačih v zatohlem podkrovju. Pripovedovalec je sam namignil na to nerazumno dejstvo in se je nekako izgovoril na žreb, ki naj bi določil mesta posameznim bojevnikom, a prave razlage nam morda namenoma ni hotel dati.

Mogoče pa ravno v tej nelogičnosti tiči ključ odgovora na zastavljeno in še vedno neodgovorjeno vprašanje o tem, kakšen naj bi bil "lahki les, ki v vodi ne trohni". Bodimo za trenutek malo otročji in pozabimo na predsodek, da stari Grki pač niso poznali umetnih vlaken in v tej drobceni sekundi nerazsodnosti postavimo hipotezo, da so bile lahke deske iz umetnih ogljikovih vlaken. Že takoj naslednji hip pa lahko spet vprežemo naše možgane ter uporabimo znanje, ki so nam ga vtepli v glavo v osnovni šoli, ko so nam pri kemiji razlagali zgradbo ogljikovega atoma, in skorajda nehote nam skoči pred oči zanimiva podobnost. Okoli atomskega jedra se pri atomu ogljika podi šest elektronov, kar nas hočeš-nočeš spomni na šest junakov, ki uživajo prostost na zunanjem krovu ladje Argo. In če prav temu atomu pogledamo v njegovo "podkrovje", bomo ugotovili, da je v atomskem jedru nagnetenih šest protonov in šest nevtronov, skupaj torej dvanajst "junakov". A glej ga, šmenta, ravno toliko nam jih davni pisec poimensko navede v svoji pripovedi. Še celo več - svoje naštevanje prične z dvojčkoma Kastorjem in Polidevkom, kot bi hotel nedvoumno namigniti, da gre za nekakšne pare, kar protoni in nevtroni nedvomno so.
Morda se kdo že pri dosedanji razlagi prizanesljivo nasmiha in si pomenljivo vrta s prstom po čelu. A kaj šele poreče, če omenimo, da nam davni pripovedovalec skozi celo zgodbo neprestano tišči pod nos število dvanajst, kot da bi bilo nekaj posebnega, nekaj edinstvenega. Naj se sliši še tako čudno, vendar je res, da stoji ogljik v periodičnem
sistemu elementov na dvanajstem mestu in če bo kdo v sveti jezi ihtavo pripomnil, da je gospod Mendeljejev ta sistem sestavil šele pred sto tridesetimi leti, naj mu zaupam tiho misel, ki se krade iz ozadja možganov in me hoče prepričati, da je veliki um ruskega znanstvenika periodični sistem samo ponovno "odkril".

In ko že brskamo po nenavadnih trditvah davne pripovedi, se moramo na vsak način ustaviti še pri podatku, ki nas hoče prepričati o nenavadno majhni teži ladje, ki da je bila tako lahka, da so jo veslači lahko dvanajst dni nosili na ramenih. Zakaj nam ne govori o desetih dnevih ali morda o petnajstih ali dvajsetih, saj je pri tako dolgem časovnem razdobju en dan več ali manj pravzaprav nepomemben? Kar se telesne zmogljivosti tiče že mogoče, toda ko govorimo o bremenu, si lahko v priročniku pogledamo podatek, da je atomska teža ogljika natanko 12.011. Morda pa je to tista skrita informacija, ki so nam jo hoteli prenesti čez časovni most - med dvanajstimi dnevi je namreč enajst noči!

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Argo---Mohori







Domov
Powered By GeekLog