Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Ameriski-Strokovnjak-Prehrana-Zdravniki

Ko zdravniki spoznajo veliko zmoto sreda, 2. november 2011 @ 05:01 CET Uporabnik: Sonce Namen tega prispevka je, da vam predstavim vsebino odličnega videa ameriškega strokovnjaka za zdravo prehrano, ki v prvem od dveh videov predstavlja poglede štirih zdravnikov, ki so za razliko od velike večine drugih zdravnikov, spoznali usodno zmoto glede standardnega ameriškega, bolje povedano zahodnega načina prehranjevanja i na ta način rešili sebe in številne svoje paciente. Ker sta videa podnaslovljena v srbohrvaškem jeziku, bom podal nekaj najbolj pomembnih dejstev v slovenščini, sami pa si boste lahko ogledali originale na povezavi: http://vimeo.com/17326209 Zdravniki so se pozdravili z vegansko prehrano Avtor, ki je tudi sam živel tako pogubno, na začetku ugotavlja, da nepravilna prehrana ubije vsako leto dva od treh prebivalcev ZDA (podobno je v vsem zahodnem svetu, vključno s Slovenijo). Problem je v tem, da ogromna večina ljudi v tem svetu smatra, da je zdrava tista vrsta hrane, ki jo propagirajo zdravstvene  in druge prehrambne ustanove, kar ima za posledico izreden porast vseh smrtonosnih bolezni kot sta rak in bolezni srca in ožilja, katerih posledica sta srčni infarkt in ostale civilizacijske bolezni današnjega dne. O teh zgrešenih pogledih večine človeštva najprej spregovori zdravnik Joseph Crowe, kirurg na kliniki v Clevelandu, ki je doživel srčni infarkt v svojem 44. letu življenja. Popolnoma se je ozdravil ravno zaradi tega, ker ni sledil uradnim zdravstvenim nasvetom. Njegov kolega dr. Caldwell B. Esselstyn, vodilni ameriški strokovnjak za srčno žilne bolezni mu je svetoval, naj namesto nevarne operacije preide na rastlinsko prehrano, s katero se je popolnoma ozdravil brez vsakih zdravil. Poglej povezavo: http://www.heartattackproof.com/about.htm Drugi, ki je  o tem spregovoril je dr. Neal Pinckney, psiholog, ki se je ravno tako hranil s standardno prehrano vse dokler se njegovo ožilje ni tako zamašilo, da bi moral pod nujno na operacijo, s katero bi mu naredili bypass oziroma obvod srčnih žil. Odbil je nasvete kar štirih zdravnikov in se popolnoma ozdravil z rastlinsko prehrano. Poglej na povezavo: http://heart.kumu.org/hhbio.html Naslednja je zdravnica dr. Ruth Heidrich, maratonka, ki se je prehranjevala celo mnogo bolje, kot so uradna priporočila, pa je vseeno dobila raka na dojki, ko je bila stara 40 let. Tudi ona ni upoštevala nasvete njenih petih kolegov, zdravnikov in se enako ozdravila s rastlinsko prehrano. Poglej tudi video: http://www.youtube.com/watch?v=lNC1zjADf-g Avtor ugotavlja, da se je samo v sto zadnjih letih prehrana popolnoma spremenila, tako, da se je potrošnja mesa v dvajsetem stoletju enormno povečala, kot tudi druga masna hrana – čips in drugo, medtem, ko se je poraba zelenjave zelo zmanjšala. Posledice takega pogubnega ravnanja so očitne, saj statistika kaže, da ima že večina šoloobveznih otrok znake srčnih bolezni. Tudi več kot 85 % odraslih ima težave z otrdelim ožiljem, od tega bo več kot polovica prebivalstva umrla prezgodaj, več kot 40 % prebivalstva pa bo dobila eno od oblik raka, najpogosteje na prebavilih. Navaja kar cel seznam bolezni, ki izvirajo iz takega načina prehranjevanja. Avtor opozarja na dejstvo, da je bila v zgodovini človeškega rodu največja zdravstvena katastrofa prehod z rastlinske na mesno prehrano, še posebej kuhano ali pečeno. Nadalje avtor navaja strahotno statistiko smrtonosnosti holesterola, kot bistvenega elementa mesne prehrane. Nesporno je ugotovljeno, da je holesterol v prehrani ubil več ljudi, kot vse vojne v 20. stoletju, vse naravne nesreče, vse avtomobilske nesreče skupaj.  Še ena misel je potrebna razmisleka in sicer, da se živali maščujejo človeku tako, da ostane del njih v človeškem telesu in se tako iz groba maščujejo za zločine nad njimi. Ker je en video daljši od ene ure, vam priporočam, da si ga ogledate sami, saj je nemogoče tako kvalitetno materijo posredovati v boljši obliki kot je tam prikazana. Rajko Stropnik, vir: glasilo Preporod, številka 75 Varstvo živali: preprečimo lov na domače živali Zgodba o Henneju, Lisbeth in Simone Strel na domačo ljubljenko pri nedeljskem sprehodu Lovec je ustrelil pritlikavega prašiča Pritlikavi prašič Henne in vietnamska pujska Lisbeth sta hodila »poleg« kot psa. Ko je usodni strel zadel Henneja, je bila Simone od nje oddaljena samo pet metrov. Simone H. iz Steinfelda na nemškem Frankovskem je vzredila dve svinji, göttingenskega pritlikavega prašiča Henneja in vietnamsko pujsko Lisbeth. Oba sta živela pri njej kot domači živali: imela sta sicer ogrado na vrtu, vendar pa sta rada poležavala tudi v dnevni sobi na kavču in Simone se je redno sprehajala z njima. 12. septembra 2010 sta bila Simone in njen fant na nedeljskem sprehodu s Henne in Lisbeth. Tedaj je padel strel. Lovec je ustrelil Henneja – pri belem dnevu, okrog 16.15! Lovec je streljal z oddaljenosti 80-ih metrov, čeprav sta Simone H. in njen fant stala le pet metrov stran od obeh živali in so bili v bližini tudi drugi sprehajalci. Henne je še živel in njegova prijatelja sta ga takoj odpeljala na veterinarsko kliniko v Würzburgu – toda pritlikavega prašiča ni bilo več mogoče rešiti. Lovec se je opravičil, da je mislil, da je Henne divji prašič. »Streljal je na nemočne živali in pri tem ogrožal tudi ljudi …« Vest o tem dogodku se je razširila po vsej okolici in tudi v tisku. V pismih bralcev so ljudje izrazili svojo kritiko, razumevanje za žalovanje ob izgubi ljubljene živali, opozarjali pa so tudi na življenjsko nevarnost za ljudi. »Žalostno in sramotno je, da tako vneti lovci pohajajo po naših gozdovih in poljih … Očitno streljajo na vse, kar se premika, celo če sploh ne morejo točno videti, za kaj gre! … Opravičilo ne more nadomestiti nesmiselno ubite živali in s tem se tudi ne zmanjša nevarnost , v kateri je bila ona sama in tudi drugi sprehajalci,« se je glasilo pismo bralke v časopisu Main Echo 30. 9. 2010. Neka druga bralka se je 29. 9. 2010 spraševala: »Ali je človek s tako očitnimi pomanjkljivostmi res upravičen do nošenja orožja? To bi se moralo vprašati državno tožilstvo. To, da je iz zasede streljal na nemočne živali in pri tem ogrožal tudi ljudi, priča o tem, da ima slabo razvito človeško in moralno vedenje.« Žalovanje za domačo živaljo Ko je bil Henne mrtev, Lisbeth ni več hotela jesti Simone H. si je sprva želela psa. Toda v stanovanju, v katerem je prej živela, psi niso bili dovoljeni – zaradi preglasnega laježa. Zato si je zaželela pritlikavega prašiča: Henneja. Toda Henne je dočakal šele peto leto starosti – nato ga je lovec ustrelil. Hudo ranjenega prašička na veterinarski kliniki niso mogli več rešiti. Zaradi izgube ljubljene živali ni žalovala samo Simone – tudi Lisbeth, Hennejevo partnerko, je preplavila žalost. Zavračala je celo hrano in je samo še apatično ležala na kavču. Kaj storiti? Na srečo je Simone lahko našla nov dom za Lisbeth na kmetiji milosti, ki se imenuje Domovina za živali. Tam zdaj Lisbeth živi skupaj z drugimi prašiči in Simone jo redno obiskuje. Henne in Lisbeth sta bila znana in priljubljena, ne samo v vasi, ampak po vsej okolici. Celo lokalni časopis je na celi strani s fotografijami poročal o Simoninih nenavadnih domačih živalih, ki sta hodili na sprehod kot psa. Za revijo Svoboda za živali nam je Simone povedala celotno zgodbo o Henneju in Lisbeth: Darilo za 25. rojstni dan »Henneja sem dobila za darilo za 25. rojstni dan – kot sem si ga tudi želela. Ko je bil star osem tednov, smo ga šli iskat v bližino Göttingena, tam so nam ga predali v kovinski kletki in odpeljali smo ga domov. Pred tem sem že pripravila ogrado zanj. Henne je bil še zelo majhen in ograda je bila nekoliko prevelika, tako da se je lahko zmuznil skozi luknje v ograji in že takoj prvi dan je ušel. Pet nas ga je poskušalo spet ujeti. Bil je še zelo plašen. Simone je tri tedne preživela v ogradi, da je pridobila Hennejevo zaupanje Potem sem bila tri tedne skupaj z njim v ogradi, stanovala sem z njim, včasih sem celo spala pri njem v hišici – ta je bila precej velika – dokler mi ni začel zaupati. To je šlo počasi in trajalo je dolgo, toda potem je bil pravzaprav ves čas pri meni. Ali je bil pri meni v stanovanju ali pa sem bila jaz z njim v ogradi. Vsak dan sva šla večkrat skupaj na sprehod. To je bila prav posebna povezanost. Bil je pač moj dojenček; tudi takrat, ko je tehtal 110 kg, je bil še vedno moj dojenček – in ves čas je bil ob meni. Henne dobi partnerko: vietnamsko pujsko Lisbeth Potem sem srečala svojega fanta, na kar se je Henne odzval zelo ljubosumno. Zato sem pomislila, da bi tudi on moral imeti partnerko; in to je bila Lisbeth, ki smo jo prav tako dobili, ko je bila še čisto majhna – Henne je bil takrat star približno eno leto. Najprej sem ju nastanila v ločeni ogradi, toda Lisbeth je kmalu našla luknjico, skozi katero se je zmuznila do Henneja. Potem je bilo vse zelo v redu, skupaj sta ležala v svoji hišici, zelo hitro sta se spoprijateljila. Lisbeth je bila osredotočena na Henneja, sploh ne name. Zraven je hodila na sprehod, vendar tako, da je ves čas tekala za Hennejem. Tudi poslušala me ni tako kot on. Henne je bil zelo navezan name, ubogal je vse ukaze kot »Sedi!«  in »Poleg!«, kot pes je hodil ob meni. »Zaradi lovcev sem bila vedno pozorna na to, da v mraku nismo hodili v bližini gozda« Vsak dan smo hodili na sprehod. Ker je bil Henne črn in za pritlikavo pasmo kar precej velik, sem bila zaradi lovcev vedno pozorna na to, da v mraku nismo hodili v bližini gozda ali mimo visokega koruznega polja in da je bil Henne vedno opasan s svojimi modrimi trakovi – to je bila oprema za psa, ki jo je naš čevljar posebej priredil njegovi velikosti, tako da je vsak zares videl, da ne gre za divjega prašiča. Henne in Lisbeth sta bila znana, ne samo v vasi, ampak po vsej okolici, ker je tudi časopis že enkrat s fotografijami na celi strani poročal o Henneju, kmalu potem, ko sem ga dobila. Bil je torej znan. Strel v sončnem nedeljskem popoldnevu: sprehajalci in konjska kočija na poti Na dan, ko je bil Henne ustreljen, so bili v bližini sprehajalci, otroci na svojih kolesih in kočija s konjsko vprego. Bilo je sončno nedeljsko popoldne. Lovec ob tem času sploh ne bi smel streljati, že samo zato ne, da ne bi ogrožal ljudi. Henne in Lisbeth sta nekoliko brskala po izpraznjenem polju, razgled je bil prost. S fantom sva stala največ pet metrov stran, ko je lovec ustrelil Henneja. Po strelu sem seveda takoj stekla do njega in moj fant je tekel do lovca. Ta nama je posodil svoj mobilni telefon, da sem poklicala veterinarsko kliniko. Fant se je z družino, ki je imela kočijo, odpeljal do avta in ga pripeljal do Henneja, da sva ga lahko naložila vanj. Takrat so prišli še otroci s kolesi. Na veterinarski kliniki mu niso več mogli pomagati Henne je še sam stopil v avto. Potem sva se s hudo ranjenim Hennejem odpeljala v Würzburg – vožnja je trajala tri četrt ure. Najprej nisva vedela, kje je veterinarska klinika. Ko smo končno prispeli tja, je Henne celo sam izstopil iz avtomobila in hodil do prakse. Upala sem še, da morda vendarle ni tako hudo in da bo preživel. Toda veterinar ga je pregledal in rekel, da ne more reči, ali mu še lahko pomaga. V noči je potem umrl. Henne je živel samo pet let – pred sabo bi imel lahko še 15 let življenja. »Lovec je rekel, da naju ni videl – pri čemer sva stala le pet metrov stran.« Lovec je kasneje rekel, da naju ni videl in da Henne ni nosil svojega pasu, vendar ga je. Nikoli ga nisem spustila iz ograde brez tega pasu. Lisbeth pa je prav tako stala zraven njega in ona ni ravno videti kot divji prašič. Tudi Henne mu ni bil podoben. Bil je sicer temen, toda manjši in predvsem precej debelejši. Od lovca bi že pričakovala, da bo to znal razlikovati. Lovec se je oglasil čez dva dni in se bolj ali manj opravičil, mislim, da zato, ker so ga ljudje prisilili v to. Povedal je, da je njegov pes izgubil življenje na isti način. Potem ko je v časopisu izšel članek o Hennejevi smrti, je ukrepala policija in lovca izprašala. Pri meni pa se nihče ni oglasil, tudi po dveh tednih ne. Simone lovca prijavi policiji – policist je tudi lovec Potem sem sama šla na policijo in sem vložila prijavo. Policist je prav tako lovec. Nato sem poklicala priče, družino, ki je bila na izletu s kočijo. Toda do danes jih še nihče ni prosil za izjavo. Moj fant ni smel podati izjave, ker naj bi bil pristranski – pri čemer je tudi on priča, saj je bil tam. Zato sem najela odvetnika. Januarja 2011 je prišlo do sodne obravnave. Izkazalo se je, da mora lovec prevzeti 60 % stroškov. O tem, če bo izgubil lovno dovoljenje, pa bo odločal nek drug urad. Pravzaprav sploh nisem hotela, da bi se to tako dolgo časa vleklo, ker me vedno znova spominja na Hennejevo smrt in me obremenjuje. Toda sčasoma sem ugotovila, da bi morala prijavo vložiti že mnogo prej. Najprej sem si mislila, da se mi zaradi tega moj Henne še ne bo vrnil. Toda zdaj sem prepričana, da sem odgovorna tudi do drugih ljudi, ki se sprehajajo s svojimi živalmi. S fantom sva oba stala zraven, razdalje je bilo največ pet metrov. Če bi torej pri strelu nekoliko zgrešil … Pa tudi drugi ljudje so bili tam, tudi oni so bili načeloma ogroženi. Žalovanje za Hennejem Ko Henneja ni bilo več, Lisbeth ni več jedla. Vzela sem jo k sebi v stanovanje in tam je po cele dneve samo ležala na kavču in tudi ni pustila, da se jo boža. Bila je zares popolnoma pobita. Lisbeth je bila precej bolj navezana na Henneja kot name. On je bil njena referenčna oseba, od osmega tedna starosti naprej. Čez nekaj dni je spet dopustila božanje, toda bila je vidno prizadeta. Vzela sem dopust in sem bila cel dan ob njej. Ampak ko sem šla spet nazaj v službo, bi jo morala pustiti samo. Po izgubi Henneja nisem hotela novega prašiča, tako dolgo sem bila navezana nanj, Lisbeth pa ni mogla ostati sama, to ne bi bilo dobro. Lisbeth ni mogla ostati sama – kako naprej? Na veterinarski kliniki v Würzburgu so mi svetovali, naj se obrnem na kmetijo milosti, ki se imenuje Domovina za živali, in tam povprašam, če bi sprejeli Lisbeth med svoje prašiče, da ne bo več tako sama. Na srečo so imeli dovolj prostora zanjo. Zdaj tam na kmetiji živi skupaj z drugimi vietnamskimi prašiči in sčasoma se je kar dobro ujela. Na začetku se je nekoliko spopadala z Victorio, ki je bila do tedaj šefica vietnamskih prašičev. Zdaj pa sta svoje odnose uredili. Obiskujem jo enkrat na teden in takrat priteče do mene. Včasih do mene pridejo tudi drugi prašiči in hočejo, da jih božam, in takrat Lisbeth postane celo ljubosumna. Zares dobro se je vživela. »Najprej moram vse to predelati …« Doma imam še svoje štiri mačke. Razmišljam o tem, da bi se vendarle odločila za psa – medtem sem se namreč že preselila. Ampak zaenkrat še ne. Morda kdaj kasneje, najprej moram vse to predelati. Henne je bil vedno ob meni, to je bila neka posebna povezanost, prav zato, ker sem v prvih treh tednih živela z njim v ogradi. Henne je vsakič opazil, kadar z mano kaj ni bilo v redu; če sem bila žalostna, me je vedno tolažil. Dajal mi je poljubčke in noskala sva se – z Lisbeth ni bilo tako. Henne se je takoj ulegel na tla, da sem ga čohala … Vse to zdaj pogrešam. Vir: Freiheit für Tiere 2/2011, prevod: Urša Vidic Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, oktober 2011 Komentarji (0) www.pozitivke.net