Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/AliImaMozLjubico

Ali ima mož ljubico? petek, 30. marec 2018 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Brane Krapež Mojca je pripravila večerjo in čaka moža, ki bi se že zdavnaj moral vniti s kegljanja. Zamuja že debele tri ure in Mojca je že malo zaskrbljena. "Upam, da se ni kaj zgodilo," premišljuje in nemirno hodi po stanovanju sem in tja. "Mož je sicer pazljiv voznik, toda kaj, ko drugi tako divjajo po cesti." Nato zazvoni telefon. Mojca se v pričakovanju najhujšega prestrašeno oglasi. "Prosim." "Živjo, Mojči, Romana tukaj. Kako si kaj?" "Tako, tako, kaj bo dobrega?" "Tebe in Staneta vabim na nedeljski piknik. A prideta?" "Verjetno, vendar ti bom natančno sporočila šele jutri, ker Staneta trenutno ni doma." "Prav, bova pa jutri poklepetali, ker se mi zdaj itak mudi. A ja, da ne bom pozabila. Veš, da sem prejšnji teden srečala Majdo." "Katero Majdo?" "Tisto bivšo Stanetovo iz študentskih let. Veš, kako dobro izgleda! Sedaj živi v Domžalah, lani se je preselila. Ampak ti bom jutri več povedala, res se mi mudi. Adijo." Po tem sporočilu se je Mojčin tok misli preusmeril. "Le zakaj se je iz Velenja preselila v Domžale? Lani se je preselila, hm. In Stane je začel hoditi na kegljanje pred kakimi devetimi ali desetimi meseci. Jaz pa nikoli nisem preverjala, če res hodi kegljat." In Mojca je v svoji domišljiji že videla, kako se Stane pod pretvezo, da hodi na kegljanje, v resnici na skrivaj sestaja z Majdo. Opazila je, da se ji Stane ne posveča več toliko kot včasih. In to ravno zadnje leto. Skratka, vse se ujema. Zdaj je bila že hudo jezna na svojega moža. "O Bog, le s čim sem si to zaslužila? Vsa na trnih sem zaradi njega, da se mu ni kaj zgodilo, on pa lepo uživa z Majdo." Nato pozvoni pri vratih. Mojca odpre in pred vrati zagleda nasmejanega Staneta z rožami in darilom v rokah. Stopi v stanovanje, poljubi Mojco in jo vpraša: "Ugani, zakaj sem ti kupil darilo!" Mojca pa kot iz topa: "Ja, da mi zamažeš oči, ker se dobivaš z Majdo!" In se v joku vrže na kavč. Nasmeh na Stanetovem obrazu zamenja zelo začuden in zmeden izraz nekoga, ki so ga na hitro zbudili iz globokega spanca in ne ve, ne kje je ne zakaj je. In kaj se je v resnici zgodilo? Stane se je po kegljanju srečal z nekdanjim sošolcem, s katerim sta si bila včasih zelo blizu. Ker se dolgo nista videla, sta poklepetala ob pijači. V pogovoru je Stane med drugim izvedel, da je sošolca zapustila žena. Ukvarjal se je namreč z različnimi posli in se pehal za denarjem, žena pa po njegovem tega ni znala ceniti. Očitala mu je, da sta premalo skupaj ter da se počuti preveč zapostavljeno. Zaradi tega sta se zelo pogosto prepirala, dokler ni bila mera polna. Ko sta se s sošolcem razšla, je Stane pri sebi ugotavljal, kako zadovoljen in srečen je pravzaprav z ženo, pa je zavil v trgovino in ji kupil darilo. Kar pa zadeva Majdo, ni niti vedel, da živi v Domžalah. Domišljija Domišljija je sestavni del življenja vsakega človeka. V otroštvu in zgodnji mladosti ji ljudje ponavadi namenjamo veliko pozornosti. Pozneje pa se ji skoraj povsem odpovemo, ker menimo, da je domišljija nekaj, kar nima zveze z resničnim življenjem. Je res tako? O domišljiji lahko govorimo kot o naši notranji realnosti, ki ji je potrebno dati pravo mesto v življenju, če nočemo, da nam jo zagode. Obstajata dve skrajnosti, in sicer, da domišljiji ne posvečamo nobene pozornosti in se ukvarjamo zgolj s fizično stvarnostjo, ali pa da pred izzivi in težavami zunanjega, fizičnega sveta bežimo v notranji svet svoje domišljije. V obeh primerih lahko govorimo o begu. V prvem o begu pred svojo notranjo realnostjo v zunanji svet, v drugem pa o begu pred zunanjo realnostjo v svoj notranji svet. Če pred težavami in neprijetnostmi bežimo v svoj domišljijski svet, kjer si ustvarjamo in slikamo bolj prijetno resničnost, potem se zapiramo pred zunanjim svetom ter ga na nek način zanikamo. Tak beg se prej ali slej konča z neprijetnim pristankom na trdnih tleh oziroma z neizprosnim soočenjem s tistim, pred čemer smo bežali. Če pa zanikamo svoj domišljijski pol, to še ne pomeni, da smo ga izničili. Ker se naša notranja realnost želi izraziti, bo še vedno delovala, le da se tega ne bomo več zares zavedali. Zato se bo pogosto dogajalo, da bomo to, kar je zgolj plod naše domišljije, zamenjevali z resničnostjo, tako kakor se je zgodilo Mojci. Najprej je bila zaskrbljena in napeta zaradi misli, da je mož imel prometno nesrečo, potem pa, ker je bila prepričana, da ima ljubico. Seveda je bilo vse le plod njene domišljije, vendar tega ni bila sposobna dovolj jasno videti. In to se nam pogosto dogaja. Vedno, ko se v mislih z obžalovanjem vračamo k preteklim dogodkom, češ, bilo bi bolje, če bi takrat ravnali drugače, ali ko po dolgih letih še vedno gojimo zamero do nekoga, gre za nenadzorovano in razdiralno delovanje naše domišljije. Isti mehanizem deluje tudi takrat, ko v svoji domišljiji rišemo črne scenarije o sedanjosti in prihodnosti: Kje neki so naši otroci ali partner, da se jim ja ni kaj hudega zgodilo; kaj si bodo drugi mislili o nas ali našem ravnanju, najverjetneje ne bomo opravili izpita, ki je pred nami; marsikdaj že vnaprej "vemo", da ne bomo kos kaki nalogi, ne da bi jo vsaj skušali rešiti ipd. Nekateri menijo, da je rešitev v pozitivni naravnavi. Torej - mislimo pozitivno in optimistično pa ne bomo imeli težav. Pozitivna naravnanost seveda ni napačna zadeva, toda menim, da vselej vendarle ni prava rešitev. Mislim, da je predvsem potrebno postaviti jasno mejo med svojo domišljijo in zunanjo resničnostjo. To razmejitev je možno postaviti le, če upoševamo obe realnosti. Če katerokoli zanikamo, meje ni mogoče postaviti. Če pa meje ni, se kaj hitro zgodi, da se v naši zavesti obe realnosti začneta mešati in to nam, kakor smo videli, lahko povzroči veliko težav. Konstruktivna uporaba domišljije Če smo sposobni razločevati med svojo domišljijo in zunanjo realnostjo, potem lahko uporabljamo moč domišljije sebi v prid, četudi smo pri tem negativno naravnani. Ko se odpravljamo v gore ali na morje za več dni, ponavadi za vsak primer vzamemo s seboj tudi toplo oblačilo, čeprav vremenoslovci napovedujejo lepo vreme. Kaj drugega je to kot negativna naravnanost, vendar zaradi tega ne bomo ves čas v skrbeh in se verjetno ne bomo odpovedali izletu. Jasno nam je, da v tem primeru v domišljiji predvidimo tudi neželen izid samo zato, da smo nanj pripravljeni. Navsezadnje celotno varstvo pri delu temelji na negativnih predpostavkah, vendar si s temi črnogledimi scenariji ne grenimo življenja, marveč, ravno nasprotno, omogočamo čimbolj varno opravljanje dela. Po drugi strani pa je pozitivna naravnanost v nekaterih položajih, če zanjo ni realne osnove, lahko tudi škodljiva. Mislim, da bi se bilo nespametno odpraviti v gore kljub neugodni vremenski napovedi, opremljeni zgolj s pozitivno naravnanostjo, češ, saj se bo vse dobro izteklo; ali pa priti na izpit pomankljivo pripravljen in imeti zgolj dober občutek, da ga bomo zagotovo uspešno opravili. Domišljija je zelo uporabna tudi pri ustvarjalnem delu, kjer je potrebno enostavno sprostiti domišljijski tok in pozabiti na vse omejitve zunanjega sveta. Namen tega umika v svet domišljije seveda ni beg, marveč to, da izstopimo iz vsakdanjih okvirjev in neobremenjeno raziskujemo nove možnosti in nove rešitve. Zopet je seveda pomembno razločevanje, saj temu domišljijskemu izletu sledi ugotavljanje, katere ideje so uresničljive in katere ne. Mnogi znanstveniki, umetniki in drugi ustvarjalni ljudje so v preteklosti prav na ta način prišli do zanimivih idej in odkritij, katerih sadove uživamo še danes. Duhovna realnost Poleg domišljijske pa obstaja še ena notranja realnost. To je duhovna realnost, ki je veliko bolj stabilna in stvarna od spremenljivega zunanjega in domišljijskega sveta. Stik s svojo duhovno razsežnostjo lahko dosežemo z različnimi meditativnimi tehnikami. V meditacijah, kjer si pomagamo z raznimi simboli in vizualizacijo, pravzaprav uporabljamo svojo domišljijo. Torej je domišljija orodje, s katerim - ob pravilni uporabi -lahko vzpostavimo stik s svojo še globljo resničnostjo. S tistim skritim delom nas samih, ki ne pozna strahu, žalosti, sovraštva in drugih napetosti. S tistim plemenitim delom v nas, kjer domujejo večni mir, ljubezen in zares poglobljeno razumevanje življenja in njegovega smisla. Žal ljudje na duhovni poti zelo pogosto mešajo pristne duhovne impulze in vtise s tistimi, ki so zgolj plod našega domišljijskega pola. In že spet smo pri pomenu razločevanja, kajti postaviti pravo mejo med domišljijskim in duhovnim svetom je veliko težje kakor med domišljijskim in zunanjim. Za to je potrebno veliko duhovne zrelosti ter osebne skromnosti in iskrenosti. Vir: http://www.cdk.si/soutripanje Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog