|
||||||
|
|||||||
Tveganja, če ne jemljemo zdravil?
Adherenca ali komplianca sta izraza, ki označujeta stopnjo, do katere se bolnik drži predpisane terapije. Da bi predpisana zdravila delovala, jih je potrebno jemati redno, v pravem odmerku in dovolj dolgo. Neupoštevanje terapevtskega režima lahko povzroči poslabšanje bolezni in njeno hitrejše napredovanje, pogostejše hospitalizacije in celo smrtni izid. Če se zdravljenje ne izvaja, kot je predpisano, to lahko znatno zmanjša delovno sposobnost kot tudi kakovost življenja.
Terapevtska (ne)komplianca /adherenca je značilna za številne kronične somatske bolezni, kot so hipertenzija, sladkorna bolezen, pa tudi za duševne motnje, zlasti shizofrenijo in motnje čustovanja. Raziskave kažejo, da se manj kot polovica pacientov drži predpisane sheme zdravljenja, kar predstavlja veliko zdravstveno težavo.
Sodelovanje vseh
Sodobni pristop k doseganju kompliance vključuje sodelovanje ne le zdravnika in pacienta, temveč tudi članov družine, v pomembni meri pa zahteva tudi podporo širše družbene skupnosti. Očitno je, da le timski pristop, ki vključuje znanje in praktične sposobnosti vseh članov tima, lahko izboljša odnos pacienta in družine do zdravljenja in privede do ustreznega terapevtskega učinka.
Zakaj ne jemljemo zdravil?
Med številnimi razlogi, ki jih bolniki navajajo za neupoštevanje terapije, so pozabljivost, zanikanje bolezni, pomanjkanje vidnih znakov in simptomov bolezni, kot tudi neželeni učinki zdravil. To je posebej izraženo pri tistih boleznih, pri katerih ni jasnih in intenzivnih simptomov, ki bi bolnika opominjali, da je jemanje zdravil nujno. V primeru denimo kronične obstruktivne pljučne bolezni bolniki redno jemljejo zdravila takrat, ko so simptomi intenzivno izraženi, ter takoj, ko začutijo izboljšanje, prenehajo s terapijo oziroma jo izvajajo neredno. KOPB je kronična progresivna bolezen, kar pomeni, da je ni mogoče pozdraviti, z redno uporabo terapije pa je njeno napredovanje mogoče upočasniti. S prekinitvijo terapije bolezen napreduje hitreje, kar lahko zmede zdravnika, da začne dvomiti o tem, ali je predpisana terapija najboljša rešitev.
Primer hipertenzije
Zelo nazoren primer slabe kompliance, za katero so krivi tako bolniki kot zdravniki, je jemanje zdravil proti povišanemu arterijskemu krvnemu tlaku (hipertenzivov). Obstaja tako imenovano »pravilo polovice«, kar pomeni, da je od celotnega števila ljudi s hipertenzijo (ki ni zanemarljiv), le polovica diagnosticiranih (za katere se ve, da imajo povišan tlak), od teh pa le polovica jemlje zdravila. Globalno gledano je za boljše zdravje in kakovost življenja ljudi izjemno pomembno izboljšati diagnostiko hipertenzije kot tudi delati na izobraževanju obolelih ljudi s ciljem rednega jemanja predpisanih zdravil. To velja še toliko bolj, če se zavedamo, da je hipertenzija eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za nastanek številnih kardiovaskularnih bolezni, tako koronarnih (angina pektoris, miokardni infarkt), kot cerebrovaskularnih (kap) ter srčnega popuščanja.
Možnost zamenjave zdravil
Izkušnje z neželenimi učinki zdravila so pogost vzrok slabšega sodelovanja pacienta. Na videz neškodljiv neželen učinek večine ACE-inhibitorjev (zdravil, ki se uporabljajo pri povišanem krvnem tlaku in srčnem popuščanju), je suh kašelj. Ta se pojavlja med prvim tednom in šestim mesecem po začetku zdravljenja. Bolniku je potrebno povedati, da obstajajo zamenjave, ki pripadajo isti skupini zdravil in ki skoraj nimajo tega neželenega učinka, ter da je po posvetu z zdravnikom zdravilo mogoče zamenjati.
Strah pred pumpicami
Prav tako je dobro znano dejstvo, da obstaja slaba komplianca pri uporabi inhalacijskih zdravil, tako imenovanih pumpic, pri obolelih za bronhialno astmo in kronično obstruktivno pljučno boleznijo. Razlog za to je predsodek, da pumpice povzročajo zasvojenost, ko jo enkrat začnejo uporabljati ter da se uporablja za zdravljenje zgolj najhujših oblik bolezni. To ne drži, saj je inhalacijska oblika uporabe zdravil (skozi pumpico) najvarnejša, ker na ta način minimalen odmerek zdravila (tudi do nekaj desetkrat nižji od odmerka, ki se uporablja pri oralnem jemanju zdravila) prihaja tja, kamor mora – v dihala – ter tako zaobide sistemski krvni obtok in ne pride do drugih organov, kjer bi zdravilo lahko izrazilo morebitne neželene učinke.
Predčasno nehanje jemanja
Skupina zdravil, ki se uporablja v obliki pumpic, tako imenovana preventivna protivnetna zdravila (kortikosteroidi), se mora uporabljati dolgoročno (nekaj mesecev), da bi dosegla cilj, ki je zaščita dihalnih poti in preprečila kasnejše poslabšanje bolezni. Zato je zelo pomembno poučiti paciente, da bo pravilna uporaba zdravila zmanjšala breme bolezni ter število poslabšanj. Razlog za slabo komplianco pri uporabi pumpic je tudi v tem, ker se preventivna zdravila uporabljajo skozi daljše obdobje, za razliko od drugih zdravil (prav tako pumpic), ki so namenjena takojšnjemu širjenju zožanih dihalnih poti (pri denimo bronhialni astmi in kroničnem »kadilskem« bronhitisu). Ko po določenem času pride do izboljšanja simptomov, veliko pacientov opusti uporabo pumpice, s čimer delajo veliko napako, saj njihove dihalne poti kljub temu niso dovolj zazdravljene.
Antibiotiki – do konca!
Antibiotiki spadajo med zdravila, ki jih jemljemo akutno, ko jih zdravnik predpiše, toda potrebno je spoštovati tudi čas njihovega jemanja in zdravil ne opustiti takrat, ko simptomi izginejo. Najpogosteje že po dveh, treh dneh jemanja antibiotikov pri različnih vnetij (denimo grla, sinusov, mehurja ...) pride do izboljšanja simptomov, saj so antibiotiki »ubili« tako imenovane vegetativne oblike bakterij. Toda če takrat prenehamo z jemanjem teh pomembnih zdravil (kar je v praksi zelo pogosto), ostajajo spore, ki se lahko naknadno aktivirajo in spet povzročijo simptome. To je tudi najpogostejši razlog, zaradi katerega veliko število bakterijskih vrst sčasoma razvije odpornost na številne antibiotike, kar predstavlja velik zdravstveni problem. Tako ostajamo praktično razoroženi celo pri blažjih vnetjih, ki zahtevajo uporabo antibiotikov.
Adherenca bele halje
Slabo upoštevanje predpisane terapije (komplianca) lahko izniči koristi farmakoterapije na zdravje. Bolniki v zrelejšem življenjskem obdobju z znanimi dejavniki tveganja pogosto jemljejo več zdravil, kar dodatno povečuje tveganje za slabše upoštevanje politerapijskega režima zdravljenja. Pacienti običajno popravijo svoje obnašanje pet dni prej in po srečanju z zdravstvenim delavcem, v primerjavi s preostalimi 20 dnevi v mesecu (ko terapije ne jemljejo). Gre za pojav, imenovan »adherenca bele halje«.
Pacientu natančno razložiti!
Na adherenco močno vpliva tudi udobnost terapije. Če mora bolnik čez dan vzeti več zdravil in če k temu dodamo še to, da mora nekatera zdravila vzeti večkrat na dan, to precej zmanjša verjetnost, da se bo držal terapije. Zato gredo trendi v smer, da ko je to le mogoče, terapijo jemlje enkrat dnevno. Da bi bolnik čim bolje sprejel terapijo, je pomembno, da mu zdravilo nekako pritegne pozornost. Adherenca je boljša, ko pacientu dobro razložimo, zakaj je predpisana terapija pomembna, zakaj jo je potrebno izvajati tako dolgo, k čemu terapija prispeva kot tudi pomen načina jemanja.
Zapisovanje
Obstaja kar nekaj ukrepov, s katerimi lahko zdravstveni delavci dosežejo izboljšanje kompliance. Eden je ta, da bolnikom predlagajo, naj si beležijo, kdaj so vzeli zdravilo, in bolnika spodbujajo, da spremlja svoje stanje, poenostavljanje režima odmerjanja, uporaba alternativnih pakiranj. Če so neželeni učinki razlog, je potrebno pretehtati koristi in slabosti, dolgoročne ter neželene učinke in morebiti prilagoditi odmerke, zamenjati zdravilo ter pomisliti tudi na druge možnosti, denimo spremembo časa jemanja zdravila.
DA NE POZABITE NA SVOJ ODMEREK:
Staša Petkovič, dipl. farm.
Vir: hwww.viva.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Adherenca-Jemanje-Zdravil
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
