Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20260819213043782

Na drugi strani stekla sreda, 19. avgust 2026 @ 21:30 CEST Uporabnik: Lucignolo Nekdo je ponoči Premaknil vse hiše, pločnike in ulične brlivke. Zjutraj tega ni opazil nihče. Pekarna je odklenila vrata, Avtobus je pobral ljudi kot padle liste, ki jih veter raznaša. V tretjem nadstropju Je nekdo zalil rastlino, Ki je že mesece osušena. Pes na vogalu Ne želi prečkati ceste. Na postaji visi ura Brez kazalca, ki bi kazal čas. Ljudje so se po njej sinhronizirali In običajno zamujali. Moški v sivem plašču Prodaja vozovnice Za kraje neznane. Pogledal nas je in rekel: Tam boste končno spoznali, kdo ste. Kupili so vse. Jaz ne. Ne zato, ker mu ne bi verjel. V žepu sem svojo že imel. Pozneje je začelo snežiti Nekaj, kar ni bil sneg. Na ramenih se ni stopilo, Na jeziku ni imelo nobenega okusa, Pod stopali pa je škripalo Kot stari ponošeni čevlji. Otroci so tekli za žogo. Njihove matere so jih klicale nazaj. Nekateri se niso zato zmenili. Še danes ne vem, Ali so bili bolj pogumni od drugih Ali so bili edini, ki so slišali nekaj, Česar mi nismo. V trgovskih izložbah So lutkam menjavali obraze. En teden so se smejale. Naslednji so gledale v tla. Nekega jutra Je ena od njih nosila moj obraz. Nisem tega povedal nikomur. Šel sem mimo In prvič po dolgem času Nisem pogledal svojega odseva. Na trgu so nocoj postavili oder. Nihče ni vedel, kdo bo nastopil, Ali bo kdo kaj pametnega povedal, Zato so vsi prišli. Govornik ni imel ust, s katerimi bi govoril. Kljub temu smo ga vsi razumeli. Govoril je o novih časih, O prihodnosti, O nevarnosti pogledati predaleč. Ljudje so ploskali. Nad nami pa je nekdo V stanovanju Vzklikal nekaj nerazumljivega. Dolgo. Predolgo. Takrat sem pomislil na sobo, V kateri sem spal kot otrok. Na razpoko nad posteljo, Špranjo, skozi katero sem prvič videl zvezde in svet. Vsako noč je bila daljša In bil sem prepričan, Da se bo nekega dne Majhna odprtina razširila, Strop sesedel In me pogoltnil vase. Ampak nebo je vsakič bolj sijalo. In nikoli ni zmanjkalo zvezdam luči. Ali pa je, Le tema nas ni še dohitela, Pa smo temu dali drugo ime. Ko sem se vrnil po jutranjem sprehodu, So bila vrata odprta. Na mizi dve skodelici. Ena še topla. Na stolu plašč, Ki ga nisem poznal. V spalnici nikogar. Samo okno Je bilo na stežaj odprto In zavesa je zadihala v utripu jutra, Počasi, Kakor da spi. Takrat sem si želel nekoga priklicati. Namesto tega Sem sedel nasproti praznega stola In čakal, Da se kava v drugi skodelici ohladi. Pravijo, Da človek začuti, kdaj je sam. Ne verjamem. Včasih ostane v prostoru Nekaj tujega — Premaknjen kozarec, Vonj po dežju, Po bližini, Las na blazini, Ali stavek, Ki je nekoč zapolnil prostor, Ki se ga ne spomniš, Ampak ga vseeno slišiš, Ker že leta živi v tebi. Proti poznemu jutru Je mesto spet stalo na svojem mestu. V pekarni je že svetila luč. Naslednji avtobus je zapeljal mimo. V tretjem nadstropju so občudovali rastlino. Pes na vogalu Je končno prečkal cesto. Samo jaz sem vedel, Da je na drugi strani Pustil nekaj svojega. Ali pa našel nekaj, kar je že dolgo pogrešal. In od takrat Se vsako jutro vprašam, Na kateri strani ceste Sem ostal jaz. Komentarji (0) www.pozitivke.net