Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20260815122157674




S teboj

ponedeljek, 17. avgust 2026 @ 07:21 CEST

Uporabnik: Lucignolo

V svetu, kjer
Vsak ti govori,
Kdo bi moral biti
In kdo sploh si,
Najdem tvojo dlan
In nenadoma
Se zabrišejo meje,
Ki sem jih poznal.

Nad nama je nebo,
Pred nama neznano.
Prvič me ne plaši pot,
Ki še nima stopinj.
Ko me pogledaš,
Se svet odpre.

In nekaj raste med nama,
Tiho kakor zarja pomladnega dne,
Ki skozi razpoke poišče si pot,
Kot da je od nekdaj vedela, kam.
Naj govorijo ljudje,
Naj sodijo, česar ne poznajo,
Midva imava svoj svet.

Naj veter odnese
Vse stare besede,
Vse, kar je hotelo ustaviti naju.
Naj izginejo glasovi,
Ki so nama govorili,
Kako naj živiva.
Ker to, kar ostane,
Ko vse drugo mine,
Je najino.

Stare poti
Prerašča trava,
Po praznih zidovih
Vzpenja se cvet.
Kar naju je nekoč
Bolelo in vezalo,
Počasi izgublja svojo moč.

Gozdovi molčijo,
A vendar govorijo,
Ko stopava sama pod krošnjami.
Kot da naju poznajo,
Kot da vedo vse najine zgodbe
In nama šepetajo:
»Sta na pravi poti.«

In nekaj raste med nama,
Počasi kakor jutro,
Ki odpira zaspani dan.
Brez vprašanj,
Brez dovoljenja,
Preprosto raste.
Naj ostanejo daleč
Vsi glasovi preteklosti,
Ki so govorili namesto naju.

Naj veter odnese
Vse stare besede,
Naj padejo maske,
Za katerimi skrivajo se ljudje.
Ker to, kar ostane,
Ko vse drugo mine,
Je tisto,
Kar čutiva midva.

In znova te najdem
Med toliko ljudmi.
Poznam tvoj korak,
Poznam tvoj pogled.
Zaupam ti
Brez vprašanj,
Brez obljub.

Ni ti treba reči,
Naj ostanem nocoj.
Če želiš,
Bom hodil s teboj.

Kamorkoli greš,
Če mi dovoliš
In stisneš mojo dlan,
Bo dovolj že to,
Da s teboj
Odidem stran.

Tam, kjer so zidovi,
Bodo nekoč okna
In skozi njih
Bo prihajal dan.
Tam, kjer je tišina,
Bo nekoč pesem
In nihče ne bo sam.

In če je svet
Še vedno ujet
V svoje navade in strahove,
V svoje resnice
In nenehne laži,
Midva ne bova.
Ostajava samosvoja.

Nove poti so pred nama,
Neznane, neuhojene,
Brez stopinj,
Ki bi nama kazale smer,
Brez senc,
Ki bi hodile pred nama.
Tokrat pot izbirava sama.

In dvigne se veter,
Topel in nežen,
Čez polja in doline.
Ničesar več
Nama ni treba iskati.

Vse, kar sva
Tako dolgo iskala,
Sva našla.

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20260815122157674







Domov
Powered By GeekLog