Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20260815122157674

S teboj ponedeljek, 17. avgust 2026 @ 07:21 CEST Uporabnik: Lucignolo V svetu, kjer Vsak ti govori, Kdo bi moral biti In kdo sploh si, Najdem tvojo dlan In nenadoma Se zabrišejo meje, Ki sem jih poznal. Nad nama je nebo, Pred nama neznano. Prvič me ne plaši pot, Ki še nima stopinj. Ko me pogledaš, Se svet odpre. In nekaj raste med nama, Tiho kakor zarja pomladnega dne, Ki skozi razpoke poišče si pot, Kot da je od nekdaj vedela, kam. Naj govorijo ljudje, Naj sodijo, česar ne poznajo, Midva imava svoj svet. Naj veter odnese Vse stare besede, Vse, kar je hotelo ustaviti naju. Naj izginejo glasovi, Ki so nama govorili, Kako naj živiva. Ker to, kar ostane, Ko vse drugo mine, Je najino. Stare poti Prerašča trava, Po praznih zidovih Vzpenja se cvet. Kar naju je nekoč Bolelo in vezalo, Počasi izgublja svojo moč. Gozdovi molčijo, A vendar govorijo, Ko stopava sama pod krošnjami. Kot da naju poznajo, Kot da vedo vse najine zgodbe In nama šepetajo: »Sta na pravi poti.« In nekaj raste med nama, Počasi kakor jutro, Ki odpira zaspani dan. Brez vprašanj, Brez dovoljenja, Preprosto raste. Naj ostanejo daleč Vsi glasovi preteklosti, Ki so govorili namesto naju. Naj veter odnese Vse stare besede, Naj padejo maske, Za katerimi skrivajo se ljudje. Ker to, kar ostane, Ko vse drugo mine, Je tisto, Kar čutiva midva. In znova te najdem Med toliko ljudmi. Poznam tvoj korak, Poznam tvoj pogled. Zaupam ti Brez vprašanj, Brez obljub. Ni ti treba reči, Naj ostanem nocoj. Če želiš, Bom hodil s teboj. Kamorkoli greš, Če mi dovoliš In stisneš mojo dlan, Bo dovolj že to, Da s teboj Odidem stran. Tam, kjer so zidovi, Bodo nekoč okna In skozi njih Bo prihajal dan. Tam, kjer je tišina, Bo nekoč pesem In nihče ne bo sam. In če je svet Še vedno ujet V svoje navade in strahove, V svoje resnice In nenehne laži, Midva ne bova. Ostajava samosvoja. Nove poti so pred nama, Neznane, neuhojene, Brez stopinj, Ki bi nama kazale smer, Brez senc, Ki bi hodile pred nama. Tokrat pot izbirava sama. In dvigne se veter, Topel in nežen, Čez polja in doline. Ničesar več Nama ni treba iskati. Vse, kar sva Tako dolgo iskala, Sva našla. Komentarji (0) www.pozitivke.net