Izhodišče tega razmišljanja je vprašanje, kako sprejeti dobro, ne da bi pri tem postali naivni, in kako ostati pošten do vere, razuma, izkušenj ter človekove notranje ranljivosti. Ne gre za beg v utvaro, temveč za iskanje osnove, ki človeka odpira hvaležnosti, odgovornosti, svobodi in resnični dobronamernosti.
Dobro je najprej razlikovati med naivnim in ne naivnim sprejemanjem danosti. Naivno sprejemanje bi pomenilo, da človek vse sprejme brez razločevanja, brez vprašanja, ali ga to res vodi k dobremu. Ne naivno sprejemanje pa ni zaprtost, sumničavost ali cinizem, ampak poštena odprtost: človek vidi resničnost takšno, kakršna je, in se kljub nepopolnosti ne zapre pred dobrim.
Prava osnova tega je lahko skupna zdravim in ranjenim ljudem: iskrenost do sebe, pripravljenost na učenje, zmožnost zaupanja brez slepega podrejanja ter spoštovanje dobrega tam, kjer se resnično pokaže. Vera, razum in izkušnja se tu ne izključujejo, ampak se lahko med seboj očiščujejo, da človek ne pade ne v utvaro ne v trdoto srca.
Kaj bi bilo bistveno, ko nekaj res povsem dobrega dobimo, no da to res tudi tako uporabimo - to je edinstven ves izraz hvaležnosti, zakaj se komu uporaba tega dozdeva kot tako težka, da jo že v začetku zavrača in je sebi nasprotnik?
Kaj je, pa ne skriti, vzrok tega, (konkretno kar bi človek moral vedeti glede tega), da človek to ne naredi, da se tega celo boji, da to zavrača, ne mara in vedno misli, da mu bo nekaj drugega v pomoč, zraven tega, da to ne razume dovolj in povsem, ali da se boji da bi kaj šlo napačno, saj, če je kaj takega v njem in to ne odstrani, ali se ne odstrani, bo to tudi brez tega, da kaj naredi v tej smeri šlo.
Prava podpora za izhod iz notranjega odpora ni v tem, da bi človeka kdo prisilil, osramotil ali mu od zunaj dokazal, da nima prav. Takšna podpora mora najprej varovati človekovo dostojanstvo. Pomaga mu videti, da odpor pogosto ni samo trma, ampak tudi strah, slaba izkušnja, nezaupanje, nerazumevanje ali občutek, da bo dobro od njega zahtevalo več, kot zmore. Zamislite si zaradi celostnega dojemanje stanje človeka v tem, vse dokler ne zmore nadaljnje opisanega.
Dober izhod se začne tam, kjer človek lahko pošteno prizna: nekaj v meni se dobremu upira, vendar to še ne pomeni, da je dobro napačno. Podpora je prava, kadar človeku pomaga odpor prepoznati, ga imenovati, ga ne opravičevati, hkrati pa ga tudi ne spremeniti v obsodbo samega sebe.
Za pravi izhod iz tega je potrebna podpora, ki človeka ne poniža in ne prisili, ampak mu pomaga prepoznati odpor, ga pošteno imenovati in narediti prvi resničen korak naprej.
Najbolj dobrodošlo za premagovanje odporov je verjetno nekaj, kar je skupno skoraj vsem ljudem: varna, poštena in nevsiljiva pot naprej. Človek potrebuje občutek, da sme začeti z majhnim korakom, brez popolne gotovosti in brez pritiska, da mora takoj vse razumeti.
Pomaga mu jasnost, kaj je dobro; pomaga mu zgled nekoga, ki tega dobrega ne uporablja kot oblast nad drugim; pomaga mu tudi izkušnja, da sprememba ni izguba sebe, ampak možnost, da postane bolj resničen. Odpor se pogosto premaga šele, ko človek začuti, da dobro ni sovražnik njegove svobode, ampak njena globlja možnost.
Medsebojno sprejemanje je osnova. Še bolj bistvena pa spoznanje tega, res nastanek in zvestoba vsem osnovam v človeku, ki omogočajo to vse skupaj kasneje. Nekako brez tega toleranca sprejemanje različnosti, bi šla nekam v nedogled, cilj pa s tem ne bi mogel biti izpolnjen, so človek v niz produktu tega, pa zaradi posledic postajal ravno nasprotje tega.
Bistveno je, da dejavnost in nedejavnost nista razumljeni kot nasprotji, ampak kot dva načina zvestobe dobremu. Dejavnost je prava takrat, ko izhaja iz jasnosti, odgovornosti, ljubezni in notranje svobode, ne pa iz nemira, dokazovanja ali strahu. Nedejavnost pa je prava takrat, ko ni beg, lenoba ali brezbrižnost, ampak prostor poslušanja, zorenja, razločevanja in spoštovanja trenutka.
Harmonični sta takrat, ko človek zna delovati, kadar je čas za dejanje, in zna obstati, kadar bi prenagljeno dejanje škodilo. Tako dejavnost in mirovanje postaneta temelj svobode, ker človek ni več suženj niti naglice niti pasivnosti.
Asociacije za duhovnost, gibanje in naravnost: dih, korak, rast, pot, zvestoba, hvaležnost, poslušanje, ponižnost, pogum, mir, jasnost, preprostost, telo, služenje, skupnost, prebujenje, notranja drža, ukoreninjenost in odprtost. Te besede lahko kažejo, da duhovnost ni nekaj odmaknjenega od življenja, ampak način, kako človek bolj resnično živi svoje telo, odnose, delo, počitek in odgovornost.
Gibanje pomeni, da dobro ni le ideja, ampak postaja pot, odločitev in dejanje. Naravnost pa varuje pred prisilo: človek se ne gradi umetno, ampak raste iz resnice, ki jo postopoma prepoznava. Religiozni pogled je lahko del tega kot globlji jezik zaupanja, milosti in poklicanosti, vendar ne kot vsiljena razlaga, temveč kot možnost, da se dobro razume še globlje.
Ne dovršenost ampak neka podpora v vsakem v tem smislu aktualnega danes, kjer tudi dovršenost ima pravo predstavitev torej kot pot, da vsak in vse se vse bolj to postaja.
No zadnje, kar človeka spremlja tudi ves čas, bi tudi vseskozi živeti to bilo.
Ne gre za dovršenost kot zahtevo, ki bi človeka že od začetka obremenila ali ga zaprla v nedosegljiv cilj. Dovršenost tudi ni stanje, v katerem človeku ni treba več živeti, iskati, se učiti in odgovarjati na to, kar je pred njim. Pravo mesto ima šele takrat, ko jo razumemo kot pot: kot postopno postajanje, v katerem človek ne beži od današnjega trenutka, ampak v njem prepoznava, kaj je živo, aktualno in mogoče.
Takšna pot ni brezdelje, temveč notranja podpora, dana za to, da se človek in vse njegovo življenje v vedno bolj živem spoznanju zavestno odpirata dobremu.
Že samo hrepenenje po tem ni napačno. Nasprotno, lahko je dragocen začetek, ker človeka spomni, da se ne sme zadovoljiti samo z zunanjo pravilnostjo, dosežki ali točnostjo v vsem drugem, medtem ko bistveno v njem ostaja neprebujeno še huje, ko se ga že kar zaveda zapostavljano.
Človek globoko v sebi pogosto hoče ustvariti nekaj boljšega, resničnejšega in bolj čistega; v religioznem jeziku bi lahko rekli, da hrepeni po srcu, ki bi bilo bolj, pa vse bolj, podobno Božjemu in to postalo. Težava nastane, kadar to hrepenenje ostane samo želja, življenje pa gre naprej po starih navadah, kakor da se človek ne bi zares pustil nagovoriti dobremu, ki ga sam sluti.
Prav tu se pokaže naša zastrtost. Kadar nam nekaj pravočasno razkrije, da nismo tam, kjer bi lahko bili, se lahko v nas namesto hvaležnosti prebudi odpor, celo jeza. Toda takšen odpor ni dokaz, da je pokazano napačno; pogosto samo razkrije, kako močno smo navezani na svojo samovoljnost. Pravi vpogled se začne, ko človek tega ne zavrne takoj, ampak se ustavi in vpraša, kaj mu je bilo s tem dano razumeti.
Takrat opomin ni več napad, temveč možnost: povabilo, da se človek bolj pošteno sreča s seboj, sprejme resnico brez obupa in se v večji svobodi odpre dobremu, ki ga je že dolgo iskal.
Izhodišče tega razmišljanja je vprašanje, kako sprejeti dobro, ne da bi pri tem postali naivni, in kako ostati pošten do vere, razuma, izkušenj ter človekove notranje ranljivosti. Ne gre za beg v utvaro, temveč za iskanje osnove, ki človeka odpira hvaležnosti, odgovornosti, svobodi in resnični dobronamernosti.
