Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20260710172725407

Zakaj se rodimo, zakaj umremo sobota, 11. julij 2026 @ 05:02 CEST Uporabnik: Uredništvo Sonce Piše: Barbara Černe v novih Misterijih, www.misteriji.si Ko vse zemeljsko odpade, ostane le duša, večna in svobodna »Zakaj se rodimo in zakaj umremo« je vprašanje, ki si ga je neštetokrat postavil Alen Marič, hipnotizer in terapevt. Bralcu v svoji knjigi z enakim naslovom ne ponuja odgovorov, ampak prebuja vprašanja. Vabi nas, da znova postanemo radovedni kot otroci, da začutimo veličino človeškega življenja in ponižnost duše, ki se skozi lekcije, preizkušnje in odnose uči ljubiti. Spominja nas, da so uspehi, bogastvo in priznanja minljivi, medtem ko ostaja le tisto, kar nosimo v srcu in vtisnemo v svojo dušo. V središču vsega stoji družina - kot zatočišče v bolečini, kot prostor resničnega veselja in kot najdragocenejša učilnica brezpogojne ljubezni. Vsako dejanje, vsaka beseda in vsaka misel ustvarjajo odmev, ki se k nam vrača, zato je izbira dobrega vedno izbira za našo lastno rast. Ko vse zemeljsko odpade, ostane le duša - večna, svobodna in znova doma v luči, kjer je ljubezen edina resnica. Vaša knjiga se začne zelo neposredno. Z vprašanjem smrti. Zakaj ste izbrali prav to temo? Smrt je največji tabu sodobnega človeka in hkrati največji vir strahu. Zdi se mi, da se je človeštvo z besedami, kot so »mrtev«, »pokojni«, »ni ga več«, samo omejilo in si postavilo umetno mejo med življenjem in večnostjo. Ta strah se potem uporablja za manipulacijo ljudi. Moja želja je bila, da smrt postavim v širši kontekst in jo predstavim kot del procesa, ne kot konec. V knjigi večkrat poudarite, da je strah pred smrtjo eden ključnih mehanizmov nadzora nad človeštvom. Kako to mislite? Strah je močno čustvo. Kdor obvladuje strah, obvladuje ljudi. Politični sistemi, religije, celo medicina pogosto - zavestno ali nezavedno - delujejo na tej ravni. Človek, ki se boji smrti, bo lažje vodljiv, manj bo razmišljal s svojo glavo in manj bo zaupal sebi. Če pa razume, da smrt ni konec, ampak prehod, se ta nadzor začne rušiti. Knjiga ni zgolj teoretična, temveč zelo osebna. V uvodu opišete svojo življenjsko pot od otroštva do hipnoterapije. Zakaj ste se odločili za takšno odprtost? Zato, ker brez osebne izkušnje ni resnice. Rojen sem v Celju, živel povsem običajno življenje, delal v skladišču, kasneje v zavarovalništvu. Nikoli nisem načrtoval, da bom hipnoterapevt. A ravno osebna pot, dvomi, iskanje in radovednost so me pripeljali do spoznanj, ki jih danes delim. Bralec mora vedeti, da ne pišem iz teorije, ampak iz prakse. Velik del knjige temelji na vašem delu s hipnozo in regresijami v prejšnja življenja. Skeptiki bi rekli, da gre za domišljijo. Kako odgovarjate na to? Skepticizem je zdrav in potreben. Nikogar ne prepričujem, da mi mora verjeti. Povem pa, kaj sem videl in doživel v več kot dva tisoč terapijah. Ljudje pridejo s konkretnimi težavami - boleznimi, strahovi, ponavljajočimi se življenjskimi vzorci - in po razumevanju izvora teh težav se njihova življenja začnejo spreminjati. Rezultati govorijo sami zase. Osrednji pojmi knjige so utelešenje, lekcije in karmični dolg. Kako bi jih preprosto razložili bralcu? Utelešenje je zavestna izbira duše, da pride v fizično telo z določenim namenom. Lekcije niso kazni, ampak darila, priložnosti za rast. Karmični dolg pa pomeni, da mora duša izkusiti tudi drugo plat dejanj, ki jih je nekoč povzročila. Ne gre za maščevanje, temveč za razumevanje in ravnovesje. V knjigi opisujete zelo konkretne in tudi boleče primere iz prakse. Zakaj ste se odločili za tako neposreden pristop? Ker življenje ni sterilno in duhovnost ni rožnata pravljica. Govorimo o prevarah, nasilju, izgubah, smrti otrok, samomorih. To so realne izkušnje ljudi. Če želimo razumeti bistvo duše, moramo pogledati tudi v temne kotičke človeškega obstoja. Le tam se zgodijo največji premiki zavesti. Posebej močno je poudarjena tema ljubezni. Zakaj je po vašem mnenju ljubezen pravi namen utelešenja? Ker ob smrti nič drugega ne šteje. Ne denar, ne hiše, ne status. Duša se ne sprašuje, kje je njen avto, ampak kje je njena ljubezen. Večina tavajočih duš ostaja vezana na Zemljo ravno zaradi nedokončanih odnosov. Ljubezen je edina energija, ki presega čas, prostor in smrt. V enem izmed primerov opisujete karmično srečanje, ki se zgodi v tujini. Kako pomembni so po vašem mnenju takšni »naključni« trenutki? Naključij ni. Vsako srečanje je dogovorjeno na dušni ravni - kje, kdaj in s kom. Tudi srečanje v Lizboni, ki ga opisujem v knjigi, ni bilo naključno. Duše se prepoznajo skozi oči, vse ostalo je le oder, na katerem se zgodba odigra. Knjiga daje vtis, da je vse vnaprej določeno. Ali potem sploh imamo svobodno voljo? Imamo. Pot je začrtana, vendar so škarje in platno v naših rokah. Lekcije nas usmerjajo nazaj na pravo pot, a vedno se lahko odločimo, ali jih bomo razumeli ali ignorirali. Prav v tem je odgovornost človeškega življenja. Kaj si najbolj želite, da bi bralec odnesel iz knjige? Olajšanje. Manj strahu. Več razumevanja sebe in drugih. Če se bralec vsaj za trenutek ustavi, začne razmišljati drugače in začuti, da na koncu vse vendarle ima smisel, potem je namen knjige izpolnjen. V petem poglavju luč opišete kot naš pravi dom. Kako bi jo opisali nekomu, ki si tega ne zna predstavljati? Luč ni prostor v fizičnem smislu. Je stanje zavesti in obstoja. Tam ni strahu, ni ločenosti, ni pravil v človeškem pomenu besede. Obstaja brezpogojna božanska ljubezen, mir in občutek pripadnosti. Tam smo to, kar v resnici smo; energijska bitja z istim izvorom. Zemlja pa ni kazen, temveč šola. Če je v luči tako lepo, zakaj se duše sploh odločijo za utelešenje na Zemlji? Zato, ker je Zemlja eden najboljših prostorov za rast duše. Tukaj so čustva, izbire, bolečina, ljubezen, odgovornost. V luči je spoštovanje pravil samoumevno, na Zemlji pa se učimo skozi izkušnjo. Duša se zavestno odloči za utelešenje, ker želi dvigniti svojo vibracijo, razrešiti karmične dolgove in dozoreti. Razkrijete zelo provokativno trditev, da ima duša omejeno število utelešenj. Zakaj je ta informacija tako pomembna? Ker spremeni vse. Če človek verjame, da ima neskončno poskusov, potem ni prave odgovornosti. Če pa veš, da imaš omejeno število utelešenj - v povprečju največ pet - se življenje nenadoma ne zdi več nepomembno. Vsaka odločitev šteje. Učenje postane nuja, ne možnost. Kaj se zgodi z dušami, ki se po nekaj utelešenjih ne želijo več vračati na Zemljo? Imajo izbiro. Lahko ostanejo v luči in uživajo mir v svoji skupini duš. Lahko pa prevzamejo naloge: postanejo duše vodnice, zdravilci, energijski čistilci, učitelji ali modreci. Vsaka duša ima svoj namen, nobena ni odveč. Posebno mesto namenjate dušam vodnicam. Kako bi opisali njihov odnos do človeka? Vodniki nas nikoli ne zapustijo. Tudi takrat, ko mislimo, da smo sami, so oni ob nas. A mi se pogosto umaknemo njim, ne obratno. Ko smo v nizki vibraciji, žalosti, jezi ali strahu, jih slabše zaznavamo. Ko pa se umirimo, začnemo prepoznavati znake: misli, občutke, sinhronosti. Veliko govorite o znakih, kot so kovanci, peresa, ure, elektronika. Zakaj prav ti znaki? Ker so subtilni in osebni. Vodniki vedo, kaj bomo prepoznali. Ne bodo kričali, ampak šepetali. Ko človek začne znakom zaupati, se njegov um izostri in začne razumeti sporočila. Takrat se vzpostavi odnos. Ne vera, ampak izkustvo. V poglavju opisujete zelo osebne izkušnje s pokojno babico. Zakaj ste jih vključili? Zato, ker teorija brez osebne izkušnje ne pomeni nič. Ko človek sam doživi, da preminuli niso izginili, ampak ostajajo prisotni, se strah pred smrtjo začne raztapljati. To niso naključja. To so stiki, namenjeni tolažbi in opomniku, da nismo sami. Preidiva k hipnozi. Veliko ljudi se je boji. Kaj je po vašem mnenju največji mit o hipnozi? Da človek izgubi nadzor. V resnici ga ima več kot kadar koli. V hipnozi je posameznik priseben, zavesten, sliši vse in se lahko kadar koli odloči, da to stanje prekine. Hipnoza ni manipulacija, ampak sodelovanje. Zakaj pravite, da možgani »ljubijo« hipnozo? Ker se lahko končno spočijejo. V vsakdanjem življenju imamo na desettisoče misli dnevno. V hipnozi se um umiri, telo se obnovi, prekrvitev se izboljša. To stanje si možgani zapomnijo in ga z vsakim ponovnim »vklopom« dosežejo hitreje. Zelo kritični ste do površnih in nepristnih regresij. Zakaj? Ker laž ne zdravi. Če človek vidi tisto, kar si želi videti, namesto resnice, s tem samo začasno pomiri zavest. Podzavest pa resnico pozna. In ko zazna, da jo želimo prelisičiti, nam težavo vrne - pogosto v hujši obliki. Poudarjate, da petindevetdeset odstotkov našega življenja vodi podzavest. Kaj to pomeni v praksi? To pomeni, da večino odločitev sprejemamo avtomatsko, iz vzorcev, prepričanj, čustev. Če želimo resnično spremembo, moramo iti do vzroka, ne posledice. Do prvega dogodka, kjer je bila informacija shranjena v podzavest. Tudi če izvira iz prejšnjega življenja. Zakaj regresije ne izvajate že na prvem obisku? Ker mora biti regresija resnična. Možgani se morajo naučiti hipnoze, ego se mora umiriti, čustva se morajo stabilizirati. Šele takrat lahko človek vidi resnico, ne želje, strahu ali projekcije. Ali resnica vedno prinese olajšanje, tudi kadar je težka? Da. Resnica osvobaja. Morda ne prinese takoj sreče, prinese pa razumevanje. Ko človek razume, zakaj se mu nekaj dogaja, preneha bežati, preneha se spraševati »zakaj jaz« in začne sprejemati. Sprejemanje pa je začetek zdravljenja. Kaj je po vašem mnenju največja napaka sodobnega človeka pri iskanju pomoči? Da rešuje posledice in ne vzroka. Tablete, obliži, hitre rešitve. A dokler podzavest nosi prvotno informacijo, se bo zgodba ponavljala. Ko pa odvzamemo moč vzroku, se spremeni vse. Kaj bi želeli, da bralec razume po teh poglavjih? Da ni pokvarjen, kaznovan ali zapuščen. Da ima zgodbo, dušno, karmično, človeško. In da ima vedno izbiro: ostati v strahu ali stopiti na pot razumevanja. Nikoli nismo sami. Nikoli. V knjigi veliko pišete o hipnozi, regresiji in »življenju med življenji«. Kaj pravzaprav pomeni ta pojem? Ko govorim o življenju med življenji, mislim na stanje, v katerem duša obstaja med dvema utelešenjema. To ni abstraktna ideja, temveč zelo konkretna izkušnja, do katere posamezniki lahko pridejo v kakovostni hipnozi ali regresiji. Tam ni človeškega jezika, ni ega in ni razuma - komunikacija poteka na ravni energije in duše. Prav v tem prostoru oseba pogosto dobi odgovore na vprašanja, ki jih v vsakdanjem življenju ne more razrešiti. V enem od primerov opisujete stik z dušo vodnico. Kako poteka takšna izkušnja? Če je hipnoza pravilno in varno izvedena, lahko oseba vzpostavi stik s svojo dušo vodnico. Ta stik ni domišljijski, ampak globoko čuten in izkustven. Ljudje poročajo o občutkih varnosti, miru, olajšanju, pogosto tudi v solzah in smehu hkrati. Vodnik ne daje ukazov, ampak usmeritve. Pokaže, zakaj smo tukaj, kaj so naše lekcije in kam vodi naša pot. Skeptiki bi rekli, da gre pri regresiji v pretekla življenja za domišljijo. Kako odgovarjate na takšne pomisleke? Zelo preprosto: domišljija ne zdravi. Ko posameznik ozavesti vzrok težave in se ta nato začne raztapljati - bolečine izginejo, odnosi se izboljšajo, notranji nemir popusti - takrat ne govorimo več o fantaziji. Govorimo o notranji resnici. Poleg tega se pri regresijah pogosto pojavljajo informacije, ki jih človek zavestno ne more poznati, pa se kasneje izkažejo za točne. V knjigi opisujete tudi različne možnosti, kaj se z dušo zgodi po smrti. Katere so te možnosti? Po mojih izkušnjah obstajajo tri glavne možnosti. Prva je, da duša odide v luč. Druga je, da tava - običajno zaradi nenadne ali travmatične smrti, ko se ji ni uspelo posloviti. Tretja možnost pa je, da duša odide v temo, kar je povezano z zavestnimi škodljivimi dejanji v času življenja. Te stvari niso kazen, ampak posledica izbire in vibracije, ki jo duša nosi. Velik del knjige namenjate medijstvu. Kako vi razumete pojem medija? Medij ni nekdo, ki bi si to želel postati. Medij se s tem rodi. To je dušno poslanstvo, ki je bilo izbrano že pred utelešenjem. Medij je prevodnik, kanal med svetovi. Njegova naloga je pomagati živim in mrtvim, lajšati bolečino, prinašati sporočila in pomagati dušam, da najdejo pot v luč. Opisujete dve vrsti medijev: tiste, ki delujejo na ravni zavesti, in tiste, ki delujejo na ravni nadzavesti. Kakšna je razlika? Medij na ravni zavesti je prisoten, buden, govori in hkrati sprejema sporočila. Medij na ravni nadzavesti pa dejansko zapusti telo in njegova duša potuje. To je izjemno redko in zelo zahtevno poslanstvo. Tak medij omogoča neposredno komunikacijo duš skozi svoje telo. To ni nekaj, kar bi si želeli iz radovednosti. To je težko, naporno in pogosto nevarno delo. V knjigi se dotaknete tudi temnih sil in črne magije. Zakaj ste se odločili to vključiti? Zato, ker obstajajo. Če govorimo samo o luči, govorimo le polovico resnice. Človek mora vedeti, da vsako dejanje nosi posledice. Ljudje, ki zavestno škodujejo drugim, ustvarjajo karmične dolgove, ki jih duša prej ali slej poplača. Vesolje ima svoj red in ravnovesje. V enem od poglavij predstavite šest temeljnih človeških potreb. Zakaj so te tako pomembne? Ker s tem, kako zadovoljujemo svoje potrebe, ustvarjamo svojo karmo. Vsaka potreba se lahko zadovolji na pozitiven ali negativen način. Razlika med njima je razlika med rastjo in trpljenjem. Veliko ljudi se ne zaveda, da s svojimi dejanji vsak dan ustvarja nove lekcije. Ali pa jih razrešuje. Govorite tudi o petih utelešenjih. Kaj se zgodi, če se duša v teh življenjih ne nauči svojih lekcij? Duša ostane, vendar vibracijsko ne napreduje. Ne more prevzeti višjih nalog, kot so vodniki ali učitelji. Lahko obstaja v luči, vendar brez aktivne vloge. Vsaka duša si želi napredovati, vendar ima tudi svobodno voljo. Če je ne izkoristi, nosi posledice sama. Kako bi po vašem mnenju moral človek živeti, da bi dvigoval svojo zavest? S preprostimi stvarmi: resnico, odgovornostjo, sočutjem, spoštovanjem do drugih in do sebe. Z zavedanjem, da tukaj nismo naključno. Ko človek začne živeti zavestno, se življenje samo začne postavljati na pravo mesto. Kaj bi si želeli, da bralec odnese iz vaše knjige? Da razume, da ni žrtev življenja. Da ima odgovore v sebi. In da je resnica - kakršna koli že je - edina pot do svobode. Barbara Černe KNJIGA »ZAKAJ SE RODIMO IN ZAKAJ UMREMO« V knjigi »Zakaj se rodimo in zakaj umremo« (14,90 €; Misteriji.si; 051/307 777) nam Alen Marič, hipnoterapevt, jasnovidec in medij, zastavlja vprašanja: Kako smo se lahko sploh rodili in kot duše utelesili v sedanje telo? Zakaj živimo in dihamo? Kaj je bistvo rojstva človeka? Zakaj smo ravno na planetu Zemlja? Ali je rojstvo potemtakem stvar usode? Zakaj se človek rodi, če na koncu umre? Preveč ega škodi človeku pri razumevanju in razmišljanju. Ego nas oddaljuje od prave resnice, toda pravi resnici sta univerzalna energija vesolja in brezpogojna ljubezen. Ob branju pričakujte lepe trenutke, avanturo, pustolovstvo, zabavo, solze, spoznavanje resnice o sebi, o svojem obstoju. Bodite odkriti, razumni, razmišljajoči, odprti, kreativni, brezskrbni … In na koncu boste spoznali, da je čisto vse tako, kot mora biti, in da je na koncu vse dobro. SLIKA: Alen Marič (Foto Nataša Müller) Komentarji (0) www.pozitivke.net