Le svetloba je dolgo stala na pragu kamna,
In ko se je utrudila,
Je legla med korenine trte,
Kjer že stoletja nedotaknjene zorijo
Naše neizgovorjene besede.
Dotaknil sem se grozda,
Se napajal z njegovo sladkobo,
Nenadoma me je prevzela milina,
Srkal sem vase prastaro tišino.
Zdelo se mi je,
Da držim v dlani vse leto,
V sebi začutil sem sokove življenja,
Preden bi iz njega nastalo vino.
Razumem,
Zakaj ljubezen ne ostane v cvetu,
Ne v naročju brhkega dekleta;
Ko se enkrat prebudi,
Mora po širnem svetu,
Skozi smeh in bolečino.
Prišla si.
Ne kakor človek,
Temveč kakor tišina,
Ki jo nosi, premika reka,
V blagem odsevu neba.
Nisva več govorila.
Besede so bile odveč,
Zato sva molčala,
Dokler nama ni mrak
Zabrisal obrazov.
In prvič me ni bilo strah,
Izraziti svojih čustev;
V tvojih očeh sem nocoj zasledil
Prah davnih zvezd.
Vem,
Čustva ne minejo,
Odhajajo le telesa.
Ljubezen, ki se dotakne globine,
Ostane.
Ne le v spominu.
V kamnu.
V vinu.
V drevesu.
In v cvetu,
Ki se vsako pomlad
Znova odpre.
Večer ni prišel nenadoma.
