Človeško stremljenje k popolnosti je vidno skoraj v vsakem delu sveta in o tem so bile napisane že mnoge knjige.
Vsekakor pa še to za mnoge, ostaja kot neka čudna nerazjasnjena in skrivnostna nedoumljiva uganka, ko se človek dotakne tega.
Res je že s tem, ko si človek poskuša izboljšati vse okoli sebe, na takšen ali drugačen način in vedno znova postaviti v takšen red, v katerem naj bi končno le užival ves mir svojega dela in življenja.
To stalno naprezanje je vtkano v človeka in prav zaradi tega, ni vprašljivo ali obstaja sploh to, k čemu streme na nek način vsa bitja, tako ali drugače.
Največ sporov prihaja, pa pri tem nerazumevanju zakaj take razlike.
Zakaj so?
Človek res slabo pozna nekaj bistvenih stvari, ki so življenjsko pomembne in tudi je prav, da nekako se opiše odnos te čudne popolnosti, do ljudi, ki k njej streme.
Ko se človek na pravi način poda iz nepopolnosti, k boljšemu enostavno vsak korak, ki ga naredi k temu je boljša kvaliteta razumevanja tega.
Pri mnogih obstaja trditev, da nič ni popolno in tako tudi usmerijo svoje življenje.
Vendar tukaj se kosa ta trditev z praizvirom, ki se ga le skoraj povsod jemlje, kot popolnega.
Pa pri tej trditvi nič ni popolno, tudi ni treba reči, da je kakorkoli slaba, saj se tudi vir in edini prvotni darovalec življenja vsakega bitja, lahko manifestira bitju le tako, kakšno to bitje v vsej resnici tudi je.
Nepopolnemu se manifestira, če le gre, kot nekaj za njega boljšega in kako vendarle sprejeti zanj bistvene stvari zdajšnjega stanja in tako napraviti prvi korak.
No po prvem koraku, se človek brez dvoma približuje k boljši kvaliteti.
In tudi z vsakim nadaljnjim je tako.
In po vseh opravljenih korakih, ga tudi čaka popolni dar.
Res bi bilo lahko, če bi tudi s tem bilo rečeno vse.
Kaj je največja ovira človeku, ki naj bi postal nekega dne resnično popoln.
Oziranje na druge.
S tem nočem trditi, da človek naj sploh nič ne vidi pri drugih, ampak to, kar je opisano pa vsekakor pove vse, da je tako. Vendar jasno kod beli dan, da vir življenja ni pogrešil ali naredil napako.
Od nepopolnega vir življenja sprejme njegov dar ki je nepopoln in tudi tu je treba povedati, da edino tako, kadar je ta dar tako dober in tako stkan kot vir življenja določi.
Ali bo od popolnega sprejel nepopoln dar? NIKOLI, od popolnega bo sprejel samo popoln dar.
Zakaj bi se nekdo, ki je poklican, da da njegov dar, ozrl na človeka ki je nepopoln in je njegov dar bil sprejet, vprašal zakaj tudi zame ni tako.
Naj ne bi, saj v sebi ima vse, da lahko iz svojega stanja stke dar.
Saj naj se ne bi človek, ki je prehodil pot in res dobil vse, po tem ko je od izvira vsega življenja dobil res vse, ozrl na to, kako je ta isti vir sprejel od njega takrat nepopoln dar in še najslabše, da bi še eksperimentiral ali bo vir življenja, ki mu je dal vse, mogoče sprejel tisto drugotno in ne to kar je v njega postavil.
Obstaja en mogočen vse zajemajoč zakon, ki ga je postavil Bog, ki ga morajo spoštovati popolni in nepopolni. Odstopanje od tega zakona in nesoglasje z njim, zmeraj prinese trpljenje, ne glede na to kakšno to bitje je.
Človeško stremljenje k popolnosti je vidno skoraj v vsakem delu sveta in o tem so bile napisane že mnoge knjige.
