Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20251216092831427

Dišeče sveče - da ali ne? torek, 16. december 2025 @ 09:28 CET Uporabnik: Sonce Korakamo proti najbolj prazničnemu času leta, ki ga vsako leto spremljajo darila, dobra hrana in že od nekdaj tudi lepi vonji. Privoščimo si jih v obliki dišav za telo, prostor, savno ali tudi kot dišeče sveče. Slednje so zelo priljubljene in kupimo jih lahko na vsakem koraku. Vendar pa se v dišečih svečah žal skriva tudi marsikaj, kar z vidika zdravja ni priporočljivo. Svetovni trg prodaje dišečih sveč je po podatkih s spleta vreden nekaj milijard dolarjev, do leta 2033 pa pričakujejo še petodstotno rast. Da je prodajni interes proizvajalcev širom sveta velik, je torej jasno. Glavne sestavine sveč so vosek, dišave, dodatki in stenj. Pa si po korakih poglejmo, kaj se skriva v dišečih svečah in zakaj je modro dobro prebrati sestavine v drobnem tisku. Vosek Vosek zavzema največji delež sveče in služi kot gorivo. Na trgu v svečah najpogosteje najdemo naslednje vrste voska: Parafinski vosek - najcenejši, močno oddaja dišave, vendar je naftni derivat. Sojin vosek - naravnejša alternativa, gori počasneje in bolj čisto. Čebelji vosek - povsem naraven, oddaja blag vonj po medu. Kokosov vosek - čist, kremast, pogost v mešanicah. Daleč najbolj razširjena je še vedno uporaba parafinskega voska, ki ga pridobivajo v rafinerijah pri destilaciji surove nafte. Izloči se pri ohlajanju težjih frakcij pri temperaturi 20-40 °C. Parafinski vosek ob gorenju sprošča saje in minimalne količine benzena in toluena. Pri večjih koncentracijah je benzen dokazano rakotvoren, toluen pa lahko povzroča omotico, glavobole, utrujenost ali draženje dihal. Koncentracije so običajno nizke, a se lahko kopičijo v neprezračenem prostoru. Zato se odsvetuje dolgotrajna uporaba več sveč v manjših prostorih, ki nimajo zadostnega prezračevanja. Na drugem mestu po obsegu uporabe v svečah je sojin vosek. Zaradi vse večje okoljske ozaveščenosti delež uporabe sojinega voska vztrajno narašča. Pridobivajo ga s postopkom hidrogenizacije iz sojinega olja. Kljub temu, da je postopek hidrogenizacije precej energetsko potraten, ima sojin vosek precej manjši ogljični odtis kot parafinski vosek. Z ekološkega vidika je še najbolj sporen postopek gojenja soje kot surovine zanj. Ob izgorevanju skoraj ne nastajajo saje in je v naravi veliko hitreje razgradljiv kot parafinski vosek. Ker je mehkejši, se pri izdelavi sveč uporablja kot dodatek drugim voskom (parafinskemu, čebeljemu), idealen pa je za sveče v posodicah. Sveče iz čistega čebeljega voska boste le težko našli v velikih komercialnih centrih. Običajno jih izdelujejo kar sami čebelarji ali pa se jim posvečajo specializirani svečarji. Z vidika koristi za zdravje je ta vosek gotovo na prvem mestu, vendar je zaradi omejene količine njegova cena visoka in zato ni običajen v najširši uporabi. Njegovo izgorevanje je čisto, diši po medu, slabo pa prenaša dodane dišave. Kokosov vosek pridobivajo s hidrogenizacijo kokosovega olja. Njegovo gorenje je čisto in dolgo, vendar pa zaradi mehkosti ne omogoča izdelave stoječih sveč. Najdemo ga v mešanicah s parafinskim voskom. Zaradi visoke cene se pretežno uporablja v izdelkih višjega cenovnega razreda. Dišave V komercialno široko dostopnih dišečih svečah so najpogosteje uporabljene sintetične dišave. Vsebujejo mešanico parfumskih kemikalij, ki pri gorenju lahko sproščajo hlapne organske spojine in včasih ftalate. Hlapne organske spojine v majhnih količinah niso nevarne, vendar visoka koncentracija ali dolgotrajna izpostavljenost lahko povzroči draženje oči, nosu, grla, glavobol, utrujenost, poslabšanje astme ali alergij. Precej bolj problematični so ftalati, ki po nekaterih študijah lahko motijo hormonski sistem (endokrini motilci) in pri dolgotrajni izpostavljenosti privedejo do reproduktivnih težav ali hormonskih motenj. Uporaba nekaterih (npr. lilial) je v EU prepovedana, uporaba drugih pa je na seznamu problematičnih (DBP, DEHP, DIBP). Fiksatorji dišav (benzil benzoat, triacetin) ob gorenju lahko sproščajo hlapne organske spojine, ki lahko dražijo dihala ali povzročajo glavobole. Naravne dišave za odišavljanje sveč so eterična olja. Dodajajo se v topel vosek in če se držimo varnostnih priporočil ter vosku ne dodamo več kot 5 odstotkov eteričnih olj, je to običajno delež, ki večini ljudi ne povzroča težav zaradi premočnega draženja dihal. Še več, zaradi terapevtskih sposobnosti eteričnih olj lahko delujejo tudi dobrodejno. Ta delež se lahko spreminja gleda na vrsto izbranega voska, kakovost eteričnega olja in velikost sveč. Dobro pa je vedeti, da so eterična olja vnetljiva. Kadar so v nizkem deležu primešana vosku, nevarnosti gorenja tako rekoč ni, saj vosek deluje kot stabilizator. Vnetljiva so le ob neposrednem stiku visoke koncentracije eteričnega olja z ognjem. Takrat je dobro vedeti, da imajo eterična olja različne temperature plamenišča. Nekatera citrusna olja imajo nižja plamenišča (40-60 °C), smolnata ali lesnata olja pa višja plamenišča (60-90 °C). Eterično olje bele jelke ima denimo plamenišče 50-55 °C, zato ga nikar ne poskušajte dodajati goreči sveči. Ne samo, da sveče na tak način ne boste odišavili, povzročite lahko celo požar na božični večerji. Dodatki Proizvajalci dišečim svečam velikokrat primešajo tudi različne dodatke. Z njimi želijo podaljšati obstojnost sveč, doseči želeno obarvanost, izboljšati funkcionalnost in dekorativnost svojih izdelkov. Nekatera barvila in pigmenti vsebujejo težke kovine ali kemikalije, ki se lahko pri gorenju sproščajo v zrak. Varnejša je uporaba naravnih barvil (kurkuma, zelišča), vendar lahko ta pri gorenju tvorijo dim. Dodatki za dekoracijo, kot so perle in kovinski praški, lahko ob gorenju ustvarijo majhne delce, ki dražijo pljuča. Cvetovi ali začimbe lahko povzročijo alergijsko reakcijo, predvsem pri občutljivih osebah. Dodatki za funkcionalnost, kot so UV-stabilizatorji, aditivi proti kapljanju in emulgatorji, so sintetične kemikalije. Večina je stabilnih pri gorenju, a dolgotrajno vdihavanje dimnih produktov lahko draži dihala. Stenji Stenji so ključni del vsake sveče, saj določajo, kako sveča gori, kako stabilen je plamen in koliko se dimi. Vpliv stenja na zdravje je neposredno povezan z materialom stenja in prisotnostjo kovinskih jeder. Bombažni stenji so najpogostejši v svečah iz sojinega, kokosovega ali parafinskega voska. So mehki, naravni in dajejo stabilen plamen. Z vidika zdravja je to najmanj tvegana oblika stenjev. Leseni stenji ustvarjajo rahlo “prasketajoč” zvok, kar jim daje poseben dekorativni efekt. Za zdravje so nekoliko manj priporočljivi kot bombažni stenji, saj lahko ustvarijo nekaj majhnih delcev in dim, če se vosek ne topi pravilno. Stenji z jedrom iz kovine so običajno izdelani iz aluminija ali cinka. Stenju dajejo stabilnost pri širokih in velikih svečah. Kovinsko jedro lahko ob gorenju sprošča majhne kovinske delce, ki pri dolgotrajni uporabi ali v slabše prezračevanih prostorih dražijo dihala. Zato so z vidika zdravja najmanj priporočljivi. Kako, torej, izbrati svojo dišečo svečo Verjamem, da po vsem prebranem vaš izbor dišečih sveč ne bo več odvisen le od barve, dekoracije in bolj ali manj opevanih vonjev iz mamljivih oglasov. Kakor hitro svojim nakupnim kriterijem dodate kriterij zdravja, se običajni nabor možnosti precej zmanjša. Najvarnejše z vidika zdravja so sveče iz naravnega voska (soja, kokos, čebelji), z naravnimi stenji in eteričnimi olji, brez kovin in močnih sintetičnih pigmentov. Tveganja za zdravje pa prinašajo parafinski vosek, sintetične dišave, kovinski stenji, umetna barvila. Če boste upoštevali še priporočilo, da sveče prižigate v dobro prezračenih prostorih in gorenja ne puščate več ur, boste s tem svojo izpostavljenost tveganjem močno zmanjšali. Naj bodo vaši praznični dnevi tudi letos prijazni in dišeči! Avtor:Eva Nedelko, aromaterapevtka Vir: www.zazdravje.net Komentarji (0) www.pozitivke.net