Smo res žrtev podedovanih čustvenih travm?

sreda, 10. december 2025 @ 05:02 CET

Misli v navdih

Danes vam v razmislek ponujam v zadnjem času pogosto navajano stališče, češ, da se čustvene travme prenašajo z generacije na generacijo. Ko gre za takšne in podobne poglede, ki nas prepričujejo, da smo že v startu obremenjeni z bremeni naših prednikov, se splača o njihovi utemeljenosti dobro razmisliti. Ne gre namreč zgolj za to, v kaj bomo verjeli, ampak tudi in predvsem, kako bomo zaradi svojih prepričanj živeli.

Iz spoznanj življenjeslovja nedvoumno izhaja, da se čustvene travme ne morejo dedovati iz roda v rod. Utemeljitev je preprosta. Čustva so posledica misli, misli so posledica zaznav, zaznave pa so rezultat tistega, kar zaznavamo s svojimi čutili. Zato preprosto ni možno, da bi lahko od kogarkoli podedovali misli, kot tudi ni možno, da bi kadarkoli čutili kaj drugega kot tisto, kar izhaja iz naših lastnih misli.

Težka čustva oziroma t.i. čustvene travme doživljamo takrat, kadar intenzivno razmišljamo o stvareh, ki jih smatramo za nevarnost ali grožnjo zase. Od kod potem ideja o medgeneracijskem prenosu čustvenih travm? Iz dejstva, da se določene situacije in odzivi nanje v družini dejansko ponavljajo iz roda v rod. Vendar je razlaga lahko tudi povsem drugačna od tega, kar zagovarjajo avtorji ideje o podedovanih čustvenih travmah.

Če namreč otrok odrašča v družini, kjer je določena situacija pustila močan pečat, je razumljivo, da bo igrala pomembno vlogo tudi zanj, v njegovem življenju. V družini se bo o tem na določen način govorilo, priča bo določenemu razpoloženju, čustvovanju, odzivom… Zato je razumljivo, da si otrok pod vtisom starejših oblikuje podoben pogled na podobne situacije.

Če neka situacija zbuja strah pri starših, bo podobna situacija pogosto zbujala strah tudi pri otroku. A ne zato, ker bi otrok podedoval čustvene travme svojih staršev, ampak, ker ga nihče ni podučil in mu pokazal, da lahko na isto situacijo s svoje perspektive pogleda popolnoma drugače, jo doživlja drugače, se nanjo drugače odzove in ima z njo drugačno izkušnjo kot ljudje okoli njega.

Če sprejmemo idejo, da gre za podedovane družinske travme, bomo zapadli v občutje nemoči in usodne zaznamovanosti. Če po drugi strani razumemo, da ne gre za podedovana travmatična čustva, temveč za dejstvo, da podobne situacije v nas vzbujajo podobno občutje, dokler ne spremenimo pogleda nanje, se nam v nobeni situaciji ne bo treba soočati z občutjem nemoči.

Še nekaj za konec. Življenja se lahko učimo sproti, iz situacij, ki nam prihajajo na pot. Lahko pa se o življenju podučimo in s pravim znanjem zavestno vplivamo na to, s katerimi situacijami se bomo srečevali in kako jih bomo doživljali. Oboje je možno, le da je drugi način dosti lažji, bolj ustvarjalen in bolj osmišljen. Vse, kar zanj potrebujemo, je dobro razumevanje treh preprostih temeljnih pravil življenja, poznavanje treh vidikov svoje lastne narave in upravljanje z nepogrešljivimi informacijami o svojih devetih osebnostnih naravnanostih.

Vse to nam zagotavlja poznavanje djotiša in življenjeslovja. To življenjsko pomembno znanje je na voljo vsakemu, ne glede na starost in predhodno izobrazbo. Do osnovnega znanja zase lahko pridete že v enem letu, v dveh letih pa lahko svoje znanje izpopolnite na raven svetovalca. Toplo vabljeni.

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20251207172424737