Če se malo poglobimo v obstoj vsega, nam postane jasno, da vse skupaj ureja neko inteligentno načelo. Imenoval ga bom božje načelo, oziroma božja inteligenca. Podpira celoten kozmos in zaradi nje dihamo in nam utripa srce. Vse je podrejeno tej inteligenci in vse ji sledi proti velikemu cilju, ko se bo mozaik ponovno sestavil in kozmos prenehal širiti.
Zato bi bilo malo domišljavo misliti, da gremo mi malo po svoje. Tako kot vse, smo tudi mi podrejeni velikemu cilju. In naša tako imenovana svobodna volja se kaj hitro konča. V bistvu se konča z našim egom. Smo del veliko večje zgodbe in ego zavest je samo prehodna faza v nastajajoči božji manifestaciji.
Vendar je tudi ego aspekt božje zavesti in kljub svoji motenosti v absolutni resnici verjetno ni napaka. Recimo, da je kot metulj, ki v svoji temni kamrici zapredka čaka na svoje razsvetljenje. In zgodilo se bo, ko bo čas. Tukaj pač nič ne moremo storiti ali spremeniti. Evolucija, oziroma božja inteligenca ne potrebuje našega posredovanja.
Evolucija za našo časovno dojemanje melje počasi. Kamrica ega je iz čvrste strukture, vendar bo tako kot vse ostalo počasi odslužila svojemu namenu. Zrel um se bo poskušal prebiti skozi in v stenah se bodo pojavile prve razpoke, skozi katere že lahko posveti božja lučka. Prvi žarek še ne prinese nujno pomladi in presenečeni ego pogosto skuša žarek ujeti v svojo kamrico in za njim hitro zakrpati in utrditi razpoko, da mu ne bi ušel.
Sčasoma bo krpanja vedno več in ko bo um dovolj zrel bo ego struktura razpadla in duh bo ušel iz svetilke. Naš um se bo lahko razširil in doživel razsvetljenje.
Nič od tega se v kamrici ne da spoznati, odkriti ali naučiti. To je najvišja modrost in Ljubezen, ki jo samo žarki božje luči nosijo s seboj. Tukaj pridige o prebujenju in razsvetljenju nič ne pomagajo. Je pa lepo slišati in prinesejo malo duhovne svežine.
Je pa v vsem tem tudi nekaj trpke resnice, ki jo ego težko razume in rad presliši. Razsvetljen um namreč ne bom jaz in ne bo moj, temveč bo božje dete. In kapljica vode bo našla pot do oceana.
Če se malo poglobimo v obstoj vsega, nam postane jasno, da vse skupaj ureja neko inteligentno načelo. Imenoval ga bom božje načelo, oziroma božja inteligenca. Podpira celoten kozmos in zaradi nje dihamo in nam utripa srce. Vse je podrejeno tej inteligenci in vse ji sledi proti velikemu cilju, ko se bo mozaik ponovno sestavil in kozmos prenehal širiti.
