Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20241228105317837




V nas priteka svetlobna plazma

ponedeljek, 6. januar 2025 @ 05:02 CET

Uporabnik: Sonce

Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

Sončeve izbruhe čutimo z vsem svojim bitjem
V prejšnjih Misterijih smo pisali o burnih Sončevih aktivnostih, ki bodo tudi letos aktualna tema. Ker smo elektromagnetna in svetlobna bitja, to seveda čutimo z vsem svojim bitjem. O tem smo se pogovarjali z Anamarijo Kovačič, diplomirano medicinsko sestro, ki nam je to čutenje osvetlila še s praktičnega vidika. Opisala nam je, kako ona čuti in vidi te spremembe in kaj nam priporoča.

Petindvajset let je delala v zdravstvu, zadnjih deset let kot patronažna sestra. Pred dvema letoma je zaradi pritiska zdravstvenega sistema ob epidemiji covida-19 stopila na svobodno pot. Svoje poslanstvo pomagati ljudem, prinašati jim radost in upanje, zdaj izpolnjuje kot duhovna učiteljica, avtorica ter voditeljica tečajev in delavnic o duhovnem razvoju in dvigu zavesti.

Na svoji spletni strani Anamarijakovacic.si med drugim seznanja ljudi o tem, kako sončni izbruhi vplivajo na naše telesno, čustveno in duhovno telo.

Kako vi čutite vpliv sončnih izbruhov?
Njihov učinek bi najlažje primerjala s tem, ko smo zjutraj v temi in prižgemo luč. Ko se nenadoma pojavi svetloba v temi, se nam zablešči, oči nas zabolijo. Na začetku je to neprijetno, ko pa se oči privadijo, lahko jasno vidimo okolico okrog sebe, saj je svetloba razsvetlila temo. Enako je pri sončnem izbruhu. Okrepi se intenzivnost svetlobe, ojača luč, več in več luči se uteleša v nas. Smo bolj »svetli«, hkrati pa se razkrije, kar je bilo skritega v naših globinah in podzemlju sveta.

Človeštvo doživlja veliko preobrazbo. Dogaja se velika integracija plazme svetlobe, v naše bitje se utelešajo valovi kristalne fotonske svetlobe. Vse to se sidra na globoko celično raven. Iz nezavednega stanja se prebujamo v stanje zavedanja. Iz temnih, gostih, težkih energij se dvigujemo v višje vibracijsko stanje, kjer so energije hitre, lahkotne, kjer so glavne energije ljubezen, mir, sočutje, enost, harmonija. Osvobajamo se iz kletke, v katero nas je ujel naš um s spretno manipulacijo tistih, ki te kletke ustvarjajo za nas.

Kako se na to odziva naše telo?
Pospešeno sprejemanje plazemske svetlobe povzroči, da naše telo porabi veliko energije. Zato se lahko počutimo negotovi, preobremenjeni, izčrpani. Pojavljajo se nam lahko nepojasnjene čustvene in telesne bolečine. Kot bi bili v čustvenem vrtiljaku. Zelo pomembno je, da razumemo, kaj se dogaja, saj nam razumevanje prinese lahkotnejšo pot. Če se prepustimo in si dovolimo, da se zgodijo spremembe, ozdravitve, lahko stopimo v veliko lepše in lahkotnejše življenje in v nove nas.

Se to dogaja tudi ponoči?
Da, veliko sprejemanja plazemske svetlobe se dogaja tudi ponoči. Namesto da bi takrat počivali, naše telo trdo dela na celični, molekularni, atomski in kvantni ravni. Visoke frekvence plazemske energije se prenašajo prek kronske čakre in potujejo navzdol po telesu, kar lahko povzroči bolečine v vratu in ramenih ter glavobole. Lahko izzove tudi izjemno žejo, zato je pomembno, da pijemo veliko vode. Simptomi so lahko vročica ali mrzlica, glavoboli, pritisk v glavi in sinusih, zvonjenje v ušesih, nespečnost in izjemna utrujenost, prebavne težave, visoka čustvena občutljivost, pa tudi zmedena čustva in čustvena nihanja.

So trenutki, ko nam ni nič jasno, potem pa že naslednji trenutek kar naenkrat večja jasnost, uvidi in razodetja. Lahko se počutimo, kot bi bili naelektreni, zato smo lahko razdražljivi. To je normalno ob naravni predelavi in sprejemanju plazemske svetlobe v človeškem telesu. Če se vam vse to dogaja, vedite, da niste sami, niste čudni, nič ni narobe z vami.

So pojavi s srcem tudi lahko povezani s tem?
Da, naše srce je elektromagnetni organ in sončni izbruhi nanj zelo vplivajo. So pa ti čudni občutki pri srcu najbolj neprijetni. Ko se je meni širila srčna čakra, sem na trenutke mislila, da bom morala na urgenco, da mi bo odpovedalo srce. Veliko ljudi čuti bolečino v prsih ali palpitacije, čudne utripe srca. Ti so lahko resno opozorilo, da je nekaj v telesu narobe in da moramo k zdravniku. Če smo sicer zdravi, pa gre ravno za to, kar sem opisala.

Ali moramo torej v tem obdobju biti bolj prijazni do svojega telesa in še bolj skrbeti zanj?
Telesu, brez katerega ne moremo nič, moramo zato nuditi več počitka, zdrave hrane, vode, gibanja in ljubezni. Umirjajmo svoj živčni sistem, da ne pregori od vseh tisočerih zunanjih impulzov, ki ga burkajo. Najbolj ga ohladi in umiri narava s svojo ubrano frekvenco. Narava je vsem dosegljiva in je najboljše zdravilo. Enako meditacija, s katero vzpostavimo in vzdržujemo notranji mir.

Zapisali ste, da bo svetloba Sonca pregnala tudi naše sence, temo, kar pa je lahko tudi neprijetno …
Sonce na naš planet vse bolj potiska plazemsko svetlobo, ta pa osvetljuje tudi temno stran v nas in v svetu. Svetloba izpodrine in porine na površje temne delčke notranjega in zunanjega sveta. Kar je bilo skrito, se razkrije. Kar je bilo globoko zakopano, porinjeno v najtemnejši kot, se pojavi na površju. Priča bomo resnično izjemnim razkritjem tega, kar se je skrivalo v sencah sveta, hkrati pa tudi razkritjem naših lastnih senčnih delov. Ne bo moč nikamor pobegniti.

Tokrat bo bitko bojeval vsak sam. Mnogi se v tem trenutku srečujejo s svojimi demoni. Nekateri so lahko tudi žrtve senc in teme, ki prihajajo na površje od drugih ljudi bližnjih. Tu želim poudariti, da nikoli nismo žrtev. Ni napak, ker smo energija in v tem vesolju obstaja zakon, da se vse, kar smo nekoč poslali v svet, nekoč vrne k nam nazaj. Zagotovo je nekaj globoko v nas, energija v nas, ki je dovolila, da nam življenje to odslikava.

Gre tudi za predelavo energij naših prednikov?
Da. Kolektivna zdravljenja se dogajajo na družinskih linijah prednikov. Lahko gre za našo dušno ali rojstno družino. Ne zdravimo samo sebe, ampak celotno karmično linijo svojih prednikov. Zato je na trenutke tako zelo težko. Ker ni vse samo naše. Vse bolečine, rane, travme, ki smo jih stoletja kar se da hitro potisnili, zakopali v globine, sedaj prihajajo na površje. Ne samo naše, ampak tudi od naše matere, očeta, starih staršev, bratov in sester, partnerjev. Občutljive in empatične osebe še močneje občutijo to težo.

Kako se to kaže?
Na fizičnem telesu kot bolečine zlasti v stopalih, nogah, spodnjem delu hrbta. Še močnejše je zdravljenje na energijskih ravneh spodnjih čaker in na teh področjih se lahko pojavijo tudi fizične bolezni. Če imate bolečine, težave, vas energije vabijo, da se osvobodite preteklosti. Ne bojte se, občutite te bolečine, objemite jih z ljubeznijo. Osvobodite jih tako, da jih sprejmete in razumete, da so tu zaradi zdravljenja. In vedite, da ste najboljši zdravilec vi sami sebi. Ranjeni deli nas, ki so lahko čustveni, psihični ali fizični, nas rotijo za našo ljubezen, sočutje, sprejemanje.

Ali to prihaja na dan tudi v vsakdanjih odnosih z ljudmi?
Ko srečamo osebo, ki v nas sproži neko neprijetno občutje, je to znak, da tudi mi to nosimo v sebi. Neke rane, bolečine, travme. Prvo pravilo višje zavesti je zavedanje, da nikoli nismo žrtev tega, kar se dogaja okoli nas. Vsak človek, ki nam pride na pot, je naše zrcalo, odsev tega, kar je še v nas in kar moramo še ozdraviti, preseči.

Smo v tem času zato občutljivejši, dovzetnejši?
Da. Recimo, meni se je zgodila neka majhna krivica, ki pa me je tako prizadela, kot da bi mi ne vem kaj naredili. Zavedala pa sem se, da je v ozadju moja preteklost, krivice vseh življenj. Dvignila sem se nad vse to in odpustila. Rekla sem si, da prizadetost ni več moja izbira. Stavek, ki je zame odtlej najbolj učinkovit, je To ni več moja izbira.

Ključno je, da se zavemo, kaj se nam sploh dogaja; da moramo vse, kar nas prizadene, sprejeti, ozdraviti, preseči. Največkrat so naši najbližji naši največji učitelji. Največje razodetje pa je, da je vse, kar je treba spremeniti, v nas samih. In ko to spremenimo, se samodejno spremeni tudi vse okoli nas. Svet okrog nas je odsev tega, kar je v nas. Hkrati pa smo tudi del kolektivne zavesti.

Kako pa na nas vpliva kolektivna zavest?
Ne moremo se izogniti temu, da ne bi pritiskala na nas, nas skušala razpršiti, zastrašiti. Bistveno pa je, da skušamo ostati v notranjem miru, v svoji energiji. Na kolektivno zavest deluje celoten sistem, množični mediji. Še veliko ljudi je del tega sistema, ki nam grozi z vojnami, pomanjkanjem, lakoto. Ustvarja krog negativnosti in manipulacije, pritiska. Ljudje pa so vedno bolj napeti, prestrašeni. Zato je toliko bolj pomembno, da v sebi vzdržujemo svoj steber, tempelj miru, da nas ta kolektivna zavest s svojim strahom ne potegne vase.

Bolela so me stopala, na vaši spletni strani pa sem prebrala, da gre za aktivacijo spomina prednikov. Temu sem se zavestno posvetila, pomirilo me je in bolečine so kmalu jenjale.
Kjerkoli v telesu je bolečina, je tudi energijska blokada, zastoj energije. Te zapise imamo v svojem DNK in to vpliva na celico in prebudi bolečino. A znanstveno je dokazano, da lahko s svojimi mislimi svoj DNK tudi spreminjamo. Zato smo sami sebi največji zdravilci. In največje orodje samozdravljenja je ljubezen do sebe.

Bolj ko imamo radi sebe in svoje telo, več možnosti imamo za ozdravitev česarkoli. Zato je tako pomembno, da nas ob nekem dogajanju v telesu ne postane strah, da ne razmišljamo, da bomo kar umrli. Strah je namreč nasprotje ljubezni. Takoj ko zavibriramo s strahom, smo na valovni dolžini kolektivne zavesti strahu. In ta strah, četudi je majčken, postane še večji in je to potem težko preseči pa ozdraviti.

Na svojih delavnicah učite tudi, kako preseči svoj um …
Eno prvih pravil je, da smo gospodar lastnega uma. Če je naš um naš gospodar, mi pa njegov suženj, smo veliki reveži. Vedno nas bo vrtel v strahovih. Koliko sanj ni bilo odsanjanih ravno zaradi strahu in uma, ki nas je strašil, da nismo dovolj dobri, da nam ne bo uspelo in podobno. Najbolj pogumni so tisti, ki presežejo svoj um, ko jim ta reče, da nečesa ne zmorejo, pa to vseeno naredijo. Za največjimi strahovi so tudi največja darila, zakladi, bogastvo.

Kako ste vi postali močnejši od svojega uma?
Na začetku sem si ga zamišljala kot opico zraven sebe. Rekla sem ji: »Poglej, toliko let si bila ti moj šef, zdaj bova pa vlogi zamenjali. Vedno, kadar sem čutila, da moram nekaj narediti, pa nisem, mi je bilo potem žal. In zdaj nočem več, da mi je žal. Zdaj bom jaz naredila tako, kot čutim, ti boš pa počakala in bova videli, kako bo.« Ključno je torej biti gospodar svojega uma. Zamišljajmo si, da je strah neka sluzasta gmota okoli nas, ki hoče od nas hrano.

To so res energijske entitete. Energijsko polje strahu se hrani z našim strahom. Tako je bilo denimo v obdobju korone, ko so nas strašili z virusom. Jaz ga odženem tako, da rečem, da to ni več moja izbira, ne bom zbolela, ne bom umrla, ne bom hranila polja strahu. Ko pa začnemo razmišljati, kaj pa, če bom umrl, če zbolim, že hranimo ta stvor, naša energija že odteka v to polje strahu. Bolj se moramo zavedati, kaj mislimo in kam odteka naša energija.

Če zmoremo biti s svojimi mislimi v polju ljubezni in pozitivne naravnanosti, nas preveva tudi zaupanje, da bo vse dobro. Ko se dotaknemo svoje duše, vedno najdemo mir. In sporočilo naše duše je vedno, naj se ne bojimo, ker bo vse dobro, ne glede na to, kakšen je svet, kakšne katastrofe, vojne naj bi se zgodile. V sebi vemo, da nas bo naša intuicija rešila, če bo res prišlo do tega.

S tem notranjim vedenjem in povezavo s svojo dušo bomo točno vedeli, kaj narediti?
Da. Zato je naš največji zaklad intuicija, povezava z lastno dušo, višjim jazom, s svojim notranjim čutenjem ali kakor koli že temu rečemo. Bolj ko zaupamo temu glasu, bolj mu dajemo prostor in manj ga ostane za um. Notranji glas je tisti prvi nežen, nevsiljiv glasek, prva misel. V nas vedno povzroči mir. Um pa ga hoče preglasiti s strahom in dvomi. Duša nam vedno zagotavlja mir in nas pomiri, da bo za nas v vsakem trenutku poskrbljeno in da se nam ne bo nič zgodilo, ne glede na vse. Če se cel svet ruši, se bo za nas zgodil popoln božanski načrt. Pomirjeni smo z vsem, kar se dogaja. In v nas ni kančka strahu, kaj bo s tem svetom.

Kaj se zdaj dogaja s civilizacijo?
Zdaj imamo vzporedno dve civilizaciji. V eni so tisti, ki se zavedajo sebe, v drugi pa tisti, ki drvijo v robotizem. Nekaj časa bomo na planetu priča dvema svetovoma: na eni strani nečlovečnemu delu sveta in na drugi strani vedno večji človečnosti in visoki zavesti. A ker je Zemlji namenjeno, da gre v stanje višje vibracije, v nekem trenutku nizke vibracije ne bodo mogle več obstajati. Kot človeštvo smo na eni strani prišli do roba.

Mnogi se zavedamo, da če bo šlo tako naprej - bioinženiring, transhumanizem, kiborgi, materializem, potrošništvo in uničevanje planeta - je to samo še pot v samouničenje. To je izkusilo že veliko civilizacij pred nami. To se je zgodilo vedno, kadar je civilizacija prišla do roba, največkrat skupaj z naravno katastrofo. Po mnogih napovedih in prerokbah nam popolnega uničenja tokrat ne bo treba izkusiti. Prišli smo do trenutka, ko je celotno vesolje odločeno, da se dvigne zavest na Zemlji.

Zato priteka na naš planet vse več svetlobne plazme, ki hkrati tudi izpodriva na plan vse temne goste energije, ki jih nosimo v sebi. Zemlja je v tem času za nas izjemna zdravilka. Lahko občutimo, kako nam drži s svojo frekvenco prostor za zdravljenje. Ona je tista, ki nam zelo pomaga pri zdravljenju vseh tisočletnih ran človeštva.

Na koncu še vprašanje: po izstopu iz zdravstvenega sistema pot za vas bržkone ni bila lahka?
Doživljala sem razpad matrice. Zažrta je bila v vsako celico mojega telesa. Štirinajst dni sem bila v popolni praznini. To je bil občutek, ki ga nisem še nikoli občutila. Stanje niča. Popolna ponastavitev. Seveda je bil tu še veliki um, ki me je želel na vsak način prepričati, kako nevarno je v teh časih ostati brez službe, kako neodgovorno sem se odločila.

A moja duša je izbrala svobodo. Neskončno sem hvaležna, da sem del tega velikega prebujenja, dviga zavesti človeštva. Postajam ustvarjalka svojega življenja. Vstopam v najlepše obdobje poslanstva moje duše. Moj namen je izkusiti, kako je biti bitje luči in ljubezni v človeški podobi. In moje poslanstvo je tudi pomagati ljudem spomniti se, kdo v resnici so.

Tatjana Svete

SLIKA: Anamarija Kovačič

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20241228105317837







Domov
Powered By GeekLog