Večji del našega življenja se sestoji iz tega, da nam drugi posvečajo pozornost, oziroma, da mi posvečamo pozornost drugim. Pojem pozornost pogosto označujemo, kot neko obliko zbranosti in predstavlja zavestno miselno usmeritev na kaj, pomeni pozorno spremljati, intenzivno poslušati, kazati zanimanje, zavestno misliti na nekaj ali o nečem premišljevati.
Tovrstni opisi kažejo, da gre pri tem za zavestno aktivnost. V številnih trenutkih, ko smo manj zavestni, opazno primanjkuje pozornost, zavestne izmenjave energije, predvsem življenjske energije. Včasih gre pri tem za čustveno, pogosto pa za čisto mentalno energijo. Izkazalo se je, da človek ni sposoben zadržati svoje življenjske energije. Energijo sprejme, in jo, obarvano s svojo osebno vibracijo, odda naprej.
Energija je potrebna, da bi lahko živeli. Toda kdo lahko energijo neposredno in v čisti obliki pritegne in sprejme? Zato se ljudi za nasvet obračajo na soljudi, na skupino, h kateri spadajo, na družino, katere člani so, na svoj narod ali raso. Iščejo torej tam, kjer so prisotne takšne vibracije energije, kot jih potrebujejo. Iščejo tisto vibracijo energije, ki ustreza njihovi osebni rabi.
Vsak tok energije ima torej lastno, posebno vibracijo ali barvo, ki nastane zaradi značaja odgovarjajoče skupine. Energija, ki kroži v določeni skupini, je tako rekoč ujeta v napetostno polje. Podobna je štafetni palici, ki jo posamezni član preda drugemu. Nihče te palice ne more zadržati dlje časa. Lahko jo začasno sprejme, uporablja, potem pa jo mora predati dalje.
Tako sila, ki oživlja, kroži v skupini, ne da bi prišlo do obnove ali rasti. Zato je v skupini vidna določena homogenost, ki končno zajame vse člane skupine, če krog ni prekinjen. Po eni strani se ti ljudje prepoznajo kot člani skupine, po drugi strani pa nastanejo v skupini določene navade, rituali in načini obnašanja, kar krožečo energijo, skoraj ne more spremeniti, kaj šele dvigniti.
Zaradi tega prihaja znotraj skupine do določene mere gotovosti in varnosti. Toda za tiste člane, ki so skupino prerasli, pa to lahko pomeni ujetost. Družina, ki pravilno deluje, je za odraščajoče otroke, varno pristanišče. Ko pa se v puberteti prične oblikovati otrokov značaj, lahko otrok isto družino doživlja kot ječo.
To so težka leta, predvsem za starše, saj otrok vso svojo mladostno energijo uporablja, da bi jim dokazal napake in spremenil način njihovega ravnanja. Če mu to ne uspe v zadostni meri, zapade v ritem družinskega značaja in družinskih navad. To se dogaja tudi v političnih strankah, sektah, združenjih, klubih, verskih skupnosti in zaprtih življenjskih skupnosti. Vse imajo svoje interesna področja in vibracije, ki jih vzdržujejo člani.
Kdor pa najde v stavbi razpoko in se odzove kritično, ga skupnost izloči. To je posebno kruto za odraščajoče otroke, ki potem izgubijo podlago.
Izmenjava energije je neprekinjen proces. Prisotna je v pri misli, pri vsakem čustvu in delovanju, razpravi, pri branju knjig, časopisov, poslušanju radia in gledanju televizije. Pri vsakem stiku, neodvisno od vtisov, prihaja neposredno ali posredno do izmenjave ali prevzemanje energije. V koliki meri pride do tega, je odvisno od vsakokratnega delovanja udeleženih. Čim večja je koncentracija ljudi, tem večja je pozornost. Zato tisti, ki zabava ljudi, rad dela v polni dvorani, da doseže dobro medsebojno sodelovanje. Od svoje publike dobi energijo in jim jo prežeto s svojo, vrne. Na ta način je pridobil pozornost ljudi.
Takšni procesi potekajo pri vseh živih bitjih. Rastline pritegnejo pozornost žuželk s svojim vonjem in barvo, torej z bolj snovnim i značilnostmi. Živali se obnašajo bolj ali manj podobno, vendar ima pri tem glavno vlogo tudi telesno in psihično vedenje. To velja predvsem za višje živalske vrste, vključno s človekom. Pozornost drugih pritegnemo prav tako z zunanjimi znamenji, z določenimi gibi, šumi, obleko, barvami, vonjem. Tega ne delamo le zaradi ohranjene vrste, ampak predvsem zaradi sebe.
Obstaja veliko oblik vedenja, ki so podobne tistim pri živalih in služijo izmenjavi energije. Žival, na primer žuželka, pritegne nase pozornost svojih sovrstnikov, prav tako tudi človek. Človek se obrne k svojim soljudem in k svoji okolici, vendar predvsem zaradi tega, da bi na ta ali oni način sam postal močnejši in boljši.
„Iskalci“ si prizadevajo za večjo, višjo ali celo drugačno zavest kot njihovi soljudje, torej za rast zavesti. V največ primerih se ta rast omeji na razširitev in povečanje zavesti in ne seže do njene poglobitve. Gola rast praviloma ne pomeni spremembo vibracije. Kako hitro pa prenesemo težišče pozornosti od zunaj navznoter, lahko zavest tudi notranje raste, to pomeni, se poglobi, zori. In to predstavlja spremembo vibracije! Na začetku je torej potrebna rast in razširitev zavesti, dokler človek ne spozna, kakšen mora biti nov razvoj. Potem se lahko v polni meri začne zorenje in poglobitev zavesti.
Ta proces je podoben razvoju otroka. V prvih letih življenja otrok kot goba vsrka vsak impulz. Potem sledi obdobje občutkov in podoživljanj. To je tudi čas čaščenja idolov. Nato pa pride čas dvomov in kritiziranja! Zavest na vsakem koraku raste, tako notranje kot zunanje. Ko rastoča zavest nekega bitja doseže določeno vibracijo, se lahko zgodi, da se razodene drugačna, še popolnoma neznana, notranja zavest.
Predati se tej novi zavesti, je naslednji nujni korak. Če se to ne zgodi, potem ostaja vse pri starem in zavest se zapira v vedno manjši spiralni krog.
Kako lahko to drugačno, novo zavest spoznamo in izkusimo? Odgovor, da je potrebna nenehna pozornost in usmeritev na novo zavest, izgleda preveč preprost. Kljub temu pa je tako! Na žalost je v naglici sodobnega življenja le redkim dano, da bi bili zavestni. Obstaja sicer veliko tečajev za doseganje večjega samozavedanja, vendar to ni pot, katero imamo v mislih. Da bi pridobili popolnoma novo zavest, ki torej ni le inačica stare zavesti, je potrebno, da naredimo prostor določenemu majhnemu mestu v srcu, zadnji še dovzetni točki dotika med notranjim človekom in njegovim Stvarnikom in k njej dejavno in neprestano usmerja svojo pozornost. Še pred tem pa poteka življenje intenzivnega boja.
Usmeritev naše pozornosti zahteva cilj. Usmeritev in cilj sta neločljivo povezana. Ob tem se spomnimo podobe lokostrelca, ki v popolni koncentraciji nameri puščico k cilju. Da bi ga dosegla, mora strelec najti točko, na kateri lahko stoji trdno z obema nogama.
Da bi človek lahko doživel notranjo, duhovno točko dotika, se mora trdno držati dejstev. V trenutkih negotovosti in dvoma pa mu primanjkuje trden temelj. Tedaj je življenje podobno ladji na viharnem morju. Vsa energija in pozornost pa sta usmerjeni le na to, da določimo smer in se je držimo v upanju, do bomo dosegli pristanišče.
Usmeriti pozornost na nekaj torej zahteva stabilno izhodišče. To točko v nemirnem vsakdanjem življenju težko najdemo. Vendar vam je v njem tudi ni treba iskati, kajti tam je ni! Ta točka je jedro lastnega malega mikrokozmičnega življenjskega polja. Kdor hoče to trdno v svojem lastnem univerzumu odkriti, se mora vprašati“ v V kaj pravzaprav verjamem? Kaj me oživlja? Kaj je v mojem življenju zame zares pomembno?“
To so vprašanja, ki se jim nihče ne more izogniti. Dvignejo se in razburkajo vso zavest prav do temelja. Možgani ne morejo dati ustreznega odgovora, takoj se zapletejo v svoj lasten dvom. Postavljanje takih vprašanj pa še pomeni, da pozornost ni usmerjena na vsakdanje, ampak na drugačne vibracije v človeku.
Odgovoriti na vprašanje z razumom bi pomenilo le odvračanje in preklicane projekcije razuma, ki pa odgovora ne more dati. On ni sposoben ujeti vibracije pravega odgovora.
Odgovor je namreč tisto, kar je spraševalec sam, tako kot sam živi in se približuje svojim sobitjem. Ta odgovor je on sam z lastno barvo in obliko. Ta odgovor je tisto, kar ljudi povezuje med seboj in jih dela enake. Enaki so v svojem najvišjem hrepenenju, enaki so v usmeritvi in zavestno usmerjajo pozornost na tri stebre problema „človek“, enaki so tudi v prizadevanju, da bi kot človek lahko bili pravi odgovor. V tem odgovoru je vsak človek edinstven in samostojen. V tem se človek razlikuje od drugih ljudi in v tem je hkrati enak v tem doseže enost, ki je v njem od začetka.
Ta preprost odgovor leži tudi v čudenju, v istem tihem čudenju, ki ga lahko včasih zaznamo pri majhnih otrocih, čudenje nad tem, da preprosto smo. To je začudenje nad tem, da ne glede na to, kako bizaren izgleda svet, kako nenavadni so lahko njegovi pojavi, da so kljub vsi ljudje skupaj na poti, in da bi mnogim uspelo, da pot dobro zaključijo. To je pravo čudenje, pozornost, ki povzroči, da postane življenje pobožna zbranost, ki iz sveta naredi lepoto in čudež. To je čudenje, ki nastane iz prave vere in v popolnem zaupanju. Potem kot edina varnost ne velja več smrt, ampak le še brezoblična vera, ki jo vzdržuje samo življenje. Ta vera je tako močna, da ne potrebuje več praznih besede.
Večji del našega življenja se sestoji iz tega, da nam drugi posvečajo pozornost, oziroma, da mi posvečamo pozornost drugim. Pojem pozornost pogosto označujemo, kot neko obliko zbranosti in predstavlja zavestno miselno usmeritev na kaj, pomeni pozorno spremljati, intenzivno poslušati, kazati zanimanje, zavestno misliti na nekaj ali o nečem premišljevati.
