Ej, življenje,
ti si najveè, kar imam,
dar si ljubezni
in zato te ne dam,
ker upam,
da še èas imam,
da konèno le spoznam,
kaj imam, kaj lahko dam,
kaj lahko iz sebe naredim,
katerim vplivom se lahko mirne duše prepustim,
kako lahko v sozvoèju s Stvarnikom zaživim,
kaj naj si zaželim, kaj naj postanem,
kje naj ostanem, kaj naj dokonèam,
koga naj se držim, s kom naj se družim.
Morda pa doživim svoje uresnièenje,
morda pa me izmodruje kdaj ta neskonèna lepota bivanja,
ko moja duša prekipeva od nekega neznanega hrepenenja,
ko se opiram na svoja mlada leta in nosim na dlani srce otroka.
Ej, življenje,
