Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20220912140130643

Odmev na pogovorno oddajo jezikoslovcev PANOPTIKUM glede politike slovenskega jezika sreda, 14. september 2022 @ 05:02 CEST Uporabnik: Tatjana Malec PANOPTIKUM je pogovorna oddaja s štirimi gosti, o aktualnih kulturno-političnih, humanističnih, filozofskih in kulturoloških temah ter družbenih fenomenih. Odzivam se na navedeno oddajo, v kateri so sodelovali gostje: dr. Vesna Mikolič, dr. Kozma Ahačič, Lenart J. Kučić in Boštjan Gorenc – Pižama; Voditeljica in urednica oddaje: Nina Jerman, v kateri se je obravnavala tematika imen lokalov, podjetij, registriranih v Sloveniji, ki sestavljajo jezikovno krajino naših mest, a so kljub zakonu včasih angleška. Ob vzponu spletnih platform za pretakanje avdiovizualnih vsebin pa se med branilci slovenščine porajajo skrbi, saj nekatere vodilne pretočne platforme, kot sta Netflix in Disney+, slovenskemu občinstvu ne zagotavljajo podnapisov v maternem jeziku. Za kako pereč problem gre? Oddaja bo še 30 dni po predvajanju na voljo tudi na TV portalu: www.rtvslo.si/tv. Vprašanja maternega jezika se ni mogoče lotevati z represivno politiko, niti samo z razpravami jezikoslovcev in s političnimi ukrepi, saj je več kot očitno, da te poti ne prinašajo želenih rezultatov. Inšpektorat za slovenski jezik ne more reševati stvari, ki so jih zamudili učitelji in vzgojitelji v šolskem sistemu. Dandanes se sprašujemo ali je domoljubje in domovinska vzgoja vrednota, ki naj bi jo negovali tudi v šolah in učili mlade, jih vzgajali v duhu narodne zavesti. Za preživetje naroda ni pomembna le materialna blaginja in blagostanje, ki ga želimo dajati svojim otrokom in ga zapustiti našim rodovom; za preživetje in obstoj nekega naroda je pomemben duhovni prostor in kulturno ozračje, v katerem vzgajamo mlade z občutkom narodne zavesti, da so ponosni na to, da so Slovenci in da znajo braniti svojo identiteto, svoj jezik, svoj prostor v katerem živijo, tradicionalne vrednote ter svoje narodnostne in narodove pravice. Kot prvo vodilo naj bi bilo pomembno, da negujemo in spoštujemo svoj materin jezik. Kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik kar naprej pačili s tujkami. Tuja imena in naslovi firm slovenskih podjetij, tujke in popačenke, ki mrgolijo v časopisih, strokovnem jeziku in vsakdanjem življenju, kažejo na to, da smo zanemarili duhovno bogastvo in vsebino našega slovenskega jezika in da izpademo bolj imenitni in svetovljanski, če uporabljamo v našem poslovnem življenju in tudi v občevalnem jeziku tujke. Kakšno bodočnost ima lahko narod, če zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik. Vsak kulturni narod je ponosen na svoje lepe, izbrane, blagoglasne besede svojega jezika, svoje literature in književnosti. Prav gotovo se dandanes lahko zamislimo nad popačenkami ali barbarizmi, ki se vnašajo v naš jezik. Koliko robatosti in vulgarnosti prinašajo nekateri izrazi, ki posurové duha in srce in nas kot pripadnika svojega naroda popolnoma razvrednotijo. Zavedati se moramo, da je besedna uglajenost našega maternega jezika dostikrat posledica duševne uglajenosti slovenske duše. Včasih beremo takšna skrpucana besedila, da je to popolnoma neumljivo in nikjer ni opaziti tiste narodne zavesti, da bi kdo rekel: »Tako pa že ne boš pačil materinega jezika, to ni sprejemljivo, to je v nasprotju z narodovimi vrednotami, z našimi čuti«. Očitno je, da postaja vse to užitno in da slabi vzgledi vlečejo. S takšnim duhovnim vzdušjem in kulturno mlačnim ozračjem že ne dajemo mladim rodovom dobrih zgledov. V svoji mladi državi tako ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo, ogroža nas narodna mlačnost, ravnodušnost in nezainteresiranost do vrednot, ki bi nam morale biti svetinja. V začetku leta 2006 je bila na Primorskem predstavljena knjiga »Črni bratje«, in sicer povest Franceta Bevka in resnična zgodba dr. Mire Cenčičeve, ki sega v davno leto 1930. Knjigo je Izdala Rodoljubna organizacija TIGR. Vsem osnovnim šolam v Sloveniji in zamejstvu je bilo podarjenih ustrezno število izvodov, da jo lahko mladi berejo in bolj spoznavajo to resnično zgodbo, ki pozitivno vzgojno vpliva na oblikovanje in spodbujanje čustev narodne zavesti mladine in ljubezni do svoje domovine ter svojih korenin. Nikjer v šolskem sistemu ni nobenega priporočila za branje te knjige. Spomnimo se časov fašizma na Primorskem, ko je za obrambo svojega maternega jezika nastala narodno obrambna skupina Črnih bratov. Bili so skupina mladostnikov, ki se je oblikovala in organizirala spontano, brez sodelovanja odraslih in brez vedenja staršev. V tej druščini gre za otroke, ki so se zavestno opredelili za upor. Odločili so se za narodnoobrambno delovanje, se upirali raznarodovanju in terorju s hotenjem ohraniti slovenstvo. Delovanje druščine je temeljilo na narodni pripadnosti in narodni zavesti, brez vsakršne politične ideologije. Organizirala se je na robu narodnostnega ozemlja v Gorici, kjer se je od zavedanja narodne istovetnosti bil boj za veljavo narodnostnih pravic Slovencev, dolgo najštevilnejše narodne skupnosti v tem mestu. Zgodovinska dejstva nas učijo, da je Italija vodila raznarodovalno politiko ob zahodni meji, zlasti v Trstu in Gorici, odkar se je na tem ozemlju oblikovala italijanska narodna zavest, še bolj pa, ko se je oblikovala država Italija. Zlo se je močno povzpelo z razraščanjem gibanja »Italia irredenta«, ki je spodbujal boj za »osvoboditev še neodrešenih dežel«, v katero je spadalo tudi Slovensko Primorje, ki ga po njihovem mnenju zasedajo brezoblične plemenske množice, ki naj jih civilizira nosilec rimske kulture. Tako je bil celim generacijam podan v zibelko miselni vzorec »barbaro slavo«. S koncem Avstro-ogrske in s priključitvijo velikega dela slovenskega narodnostnega ozemlja k Italiji se je ta boj še bolj zaostril. Mussolini je to filozofijo le grozljivo razširil in uresničeval z načrtnim in surovim raznarodovanjem in terorjem ter zaničevanjem Slovencev kot pripadnikov kulturno in zgodovinsko manj vredne etične skupnosti – skupine tujerodcev. Italijanska oblast je na čelu s fašistično stranko postopoma uničevala vse slovenske javne zavode, gospodarske in kulturne ustanove, društva in časopise. Raznarodovalni pritiski so spodbujali narodni odpor, ki je potekal najprej legalno po prosvetnih društvih in drugih družbenih organizacijah, nato napol legalno po prosvetnih društvih in drugih družbenih organizacijah, nato napol legalno v cerkvi pri bogoslužju in pri verouku ter preko posameznih bodrilcev: pevovodij, voditeljev športnih društev, dijaških združenj, učiteljev, ki so skrbeli za širjenje lepe slovenske pisane besede. Ko se javno ni dalo več ničesar storiti, so se narodnjaki povezovali v podtalnih organizacijah, med katerimi sta bili najbolj organizirani in najbolj množični Krščanska socialna skupina - Tajno društvo primorske duhovščine ter narodnoobrambno gibanje TIGR, ki je zajelo domoljube, kjer ni imela primata nobena stranka in nobena ideologija. Po teh vzorcih so se organizirali tudi naši mladeniči. Korenine upora so bile ljubezen do domačega jezika in kulture ter obupne razmere v do skrajnosti naelektrenem ozračju. Kako je pa danes? Na mesto fašizma ogroža naš narodni jezik globalizacija, vdor angleščine in tujk v naše življenje in pomanjkanje narodne zavesti, ki se začenja že v šolah. Ponižanje je tedaj rojevalo odpor in sovražnost do potujčevanja in vseh oblik raznarodovanja tudi pri mladih, danes pa potujčevanje sprejemamo kot nekaj normalnega. Uničenje Slovencev kot naroda je bilo tedaj načrtno in sistematično. Dandanes pa uničujeta narod neoliberalizem in kapital, naša mlačnost in nekritična pripravljenost za sprejemanje tujega, ki na najrazličnejše načine izpodriva nacionalno kulturo. V svoji lastni državi na tak način ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo. V pogovornem jeziku je še komaj najti kak slovenski pozdrav. V večini javnih napisov beremo tuje popačenke, v strokovnem jeziku mrgoli tujk, ki kvarijo melodijo in blagozvočnost naše besede. Bolj bi morali ljubiti svoje domove in skrbeti zanje, varovati domačo zemljo, kjer so se naši dedje stoletja ruvali s kamenjem, se tepli z burjo in snežnimi viharji, da so ustvarili ta raj pod Triglavom, da bi ga zapustili bodočim rodovom, ki bodo govorili v maternem jeziku, ne pa kakšno spakedrani sleng. Svojo prihodnost moramo graditi s pomočjo zgodovinskega spomina. Ceniti in razvijati moramo svojo resnično narodno zgodovino in jo vsaditi v srca mladih, da ne bodo nasedli tistim, ki hočejo dokazati, da smo narod brez zgodovine in korenin. Mladi naj vedo za naše junake, organizacija TIGR in druščina Črni bratje mora preiti v šolske učbenike. Ponosni bomo, da smo se prvi v Evropi organizirano uprli fašizmu in narodnemu izginotju, in svet naj ve, da se je naš plebiscit za domovino Slovenijo začel že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in tudi že prej. V učbenikih je potrebno razčistiti z novimi prikritimi oblikami internacionalizma, ki se v tem času, ko je proletarski internacionalizem propadel, pripravljajo v našem prostoru kot multikulturnost ali skrajni liberalizem. To je naloga šolskega sistema! Naša narodna zavest, naš nacionalizem nikoli ni imel negativnih značilnosti, ker ni usmerjen proti nikomur. Nikogar ne ogroža in ne poveličuje lastnega naroda na škodo drugih. Nacionalnost ne more biti pripadnik maloštevilnega naroda, ki se vedno le brani, ki ga je evropska zgodovina 20. stoletja obsodila na smrt, ki je prav v tem stoletju izgubil dobršen del svojega ozemlja in na njenih mejah še sedaj ni miru, saj mejo prehajajo emigranti, ki se nekateri težko prilagodijo naši kulturi. Za nas Slovence tudi v današnjem času nacionalizem ni nevaren, temveč nas, po dolgem obdobju brez domovinske vzgoje, ogroža narodna mlačnost, ravnodušnost, nezainteresiranost, ki se zaskrbljujoče udejanja v družbenem in političnem življenju. Potreben je preobrat, ki naj javnost opozori, da je konec nekega obdobja in začetek novega. Potrebni so nam ideali Črnih bratov, tigrovcev, partizanov, osvoboditeljev in drugih narodnjakov. Potrebujemo njihovo moč ljubezni do svoje zemlje in slovenske besede, ki jim jo v viharnih časih niso izruli iz srca ne z udarci, ne s pljunki, ne s streli. Reševali so jo iz preteklosti v sedanjost. Branili in ohranili so svoj jezik za Evropo 2. tisočletja le tako bomo ponovno dosegli zaupanje v slovenski rod, da ne bo več lebdel v podzavesti manjvrednostni kompleks, iz katerega izhajajo malodušje, pasivnost, brezbrižnost in izguba lastnih korenin. Nobenega slovenskega preporoda ne more biti brez pokončne zavesti. Slovenci potrebujemo zavest, da smo eno, slovensko zavest o slovenski identiteti, da ne ostanemo brez korenin v veliki evropski domovini in svetu globalizacije. Le tako bo slovenski narod svojo suvereno državo lahko upravljal in postal spoštovan član svobodne Evrope in s svojo pokončnostjo zgled rodovom, ki nam bodo sledili. www.tatjana-malec.si Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog