Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20220822153007180

Pesniška zbirka Daljave - actio in distans petek, 26. avgust 2022 @ 05:02 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Leta 2020 je izšla moja pesniška zbirka utopične fantastike, 462 strani, z naslednjim posvetilom: Pesniško zbirko Daljave … Actio in distans posvečam svojemu dragemu in cenjenemu vnuku Janu Malcu za diplomo univerzitetnega diplomiranega fizika UN z dne 17. septembra 2014 in za dokončanje magistrskega študija fizike 25. januarja 2019, doktorandu na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, ki je svoj študij združil z raziskovalnim delom na Inštitutu Jožef Štefan v Ljubljani, ki zbira, ustvarja in širi naravoslovno in tehniško znanje na ravni odličnosti v dobrobit Slovencev in celotnega človeštva. Z ljubeznijo in spoštovanjem Tatjana Malec. Uvodne misli V trenutkih, ko sem s svojim razmišljanjem in ugankami o Univerzumu skušala delovati na daljavo in prodreti skoz kozmično substanco, ki presega meje in mere človeških čutov in védenja, sem dobila navdih in nastajale so pesmi fikcije s simboliko skrivnosti še neodkritih spoznanj. Nemirnega duha sem miselno potovala v skrivnosti vesolja, v domišljijske pokrajine, kjer vlada kozmični red. Ustvarjala sem poezijo fikcije Daljave … Actio in distans. Mladostniška leta Uvodne pesmi Mladostniška leta so posvečene mlademu fiziku Janu, ki s svojim delom spoznava dosežke v znanosti, gradi in dodaja nova znanja, ki dajejo znanosti nov pomen in sijaj. Vzgoni in zagoni veselja do novih odkritij izražajo temperaturo življenja, ki je odraz volje do raziskovalnega dela in ustvarjalnosti, žar, ki ga mladi fizik gotovo premore v izobilju. Utopična fantastika V poglavju Utopična fantastika s pridihom mistike, se avtorica pesniške zbirke izraža o globlji nedoumljivosti pojavov ob neposrednem stiku s skrivnostjo. Sporočilo pesniške zbirke je glas nekoga tretjega, ki se oglaša in pravi: V utopiji pesnica doživlja domišljijski svet, kakršen naj bi bil po zamislih neukega človeka, ko kozmos postane subjektivna notranja veda o njegovem nastanku. Avtorica izstopi iz sebe in vstopi v transcendenco druge realnosti. Zanimajo jo temeljna eksistencialna vprašanja, kot so: kdo smo ljudje, od kod prihajamo, kam gremo, sprašuje se po smislu življenja, kdo ali kaj nas je ustvaril/o, in ali imamo svobodno voljo, da delamo, kar želimo in kje so meje človekove svobode in njegove odgovornosti. To so bila temeljna filozofska vprašanja že v antičnih časih, ko še ni prišlo do diferenciacije znanstvenih disciplin, to so bila temeljna vprašanja mislecev, ki so bili hkrati filozofi in poklicno interdisciplinarni profili poklicev tedanjega časa. Avtorica opisuje svet, ki v stvarnosti v tem času ni mogoč, niti ga ni mogoče tako razložiti. Nekoč je bil polet na Mesec in na druge planete utopija, danes je stvarnost. Tudi svetovni mir je za mnoge utopija, a v prihodnosti bo morda dosežen mir, ponotranjen v zavesti ljudi. Na poetični način išče odgovore na vprašanja od nastajanja sveta in celotnega Univerzuma do najmanjšega delca, ki se v vsemirju pojavlja kot bitje duha in domišljije. Človek v moči svojega uma se ni odprl le v prostor na tem planetu, ampak se je udomačil tudi v širnem vesolju in s svojim odkrivanjem in potovanji s poleti v neslutene daljave se odpira v prostor, v neskončnost. Kot krmar, sedeč v vesoljski ladji, doživlja skoz zaščitno stekleno zaslonko tam čez rob neizmernega prostranstva svoj notranji svet in odkriva v sebi neznanke kozmosa. Na mesto, da bi človek prihajal iz ene vrste v drugo v poznanem okolju, ustvarja nove oblike védenja in domišljijske vzporedne svetove, ki poganjajo um v nova spoznanja, čeprav je jasno, da so te pesmi le igra fantazije in navdiha in da je resnična znanost, ki odkriva neznano povsem nekaj drugega. Če povzamem starodavne misli, da se narava deli na štiri dele, da obstajajo štiri strani neba, štiri lunine mene, štirje glavni vetrovi, štirje letni časi in da je število štiri postalo število človeka, ki z razprtimi rokami enako visok kot širok in tvori osnovo ter višino idealnega kvadrata, je število štiri, število moralne popolnosti, tako da bodo duhovno močnega človeka imenovali tudi tetragon. Vendar bo štirikotni človek hkrati tudi peterokoten, saj je število pet nabito s skrivnostnimi pomeni, je entiteta, ki simbolizira mistično in estetsko popolnost. Namreč pet je esenc stvari, elementarnih con rodov živih bitij (ptice, ribe, rastline, živali in človek). Tako so nekoč razložili konstitutivno matrico stvarstva. Študije telesnih razmerij človeka, ki ponazorujejo tudi njegovo duhovno dimenzijo, smo poslali tudi v vesolje drugim morebitnim civilizacijam. Leta 1977 je človeštvo na pot v vesolje poslalo sondo, imenovano Voyager 1 (Potnik 1). Sonda, ki vsebuje 116 slik o človeški civilizaciji in 24 posnetkov glasbe z vsega sveta, je namenjena morebitnim ostalim inteligentnim bitjem in razvitim civilizacijam drugje v vesolju. Voyager 1 od nas najbolj oddaljeno delo človeških rok, saj je NASA že leta 2013 uradno potrdila, da je sonda zapustila naše osončje in vstopila v medzvezdni prostor. Po vesolju potuje s hitrostjo 61.150 kilometrov na uro, kar je 16 986 metrov na sekundo. Voyager 1 je bil v vesolje poslan skupaj z identično sondo Voyager 2. Obe sondi sta preleteli plinaste planete Jupiter, Saturn, Uran in Neptun ter njihove največje lune, nato pa sta se ločili in nadaljevali vsaka svojo pot v globine širnega vesolja. Leta 2021 je na Rdečem planetu pristalo ameriško vozilo, ki ima štiri glavne naloge: pripravo vzorcev za prevoz na Zemljo, analiziranje, ali je bilo življenje na Marsu kdaj mogoče, iskanje sledi nekdanjega življenja in pridobivanje kisika iz ozračja. Kitajski rover Zhurong je maja 2021 začel raziskovati Mars. Tako je Kitajska postala šele druga država po ZDA, ki je poslala in upravljala svoj rover po Rdečem planetu. Od Kopernika dalje viri govorijo, da postaja vesolje vse večje in večje. V 19. stoletju so astronomi ugotovili, da so najbližje zvezde, druga sonca, oddaljene na tisoče in več milijonov svetlobnih let. V začetku 20. stoletja so teleskopi začeli odkrivati druge galaksije, velikanske zvezdne vrtince, oddaljene od Zemlje več milijonov in milijard svetlobnih let v prostoru in času, ki je človeku nedosegljiv. Ob koncu minulega stoletja se je uveljavila kozmološka 'teorija napihnjenja', po kateri naj bi bilo vesolje neznansko večje od Hubblove sfere, ki je naš vesoljni horizont. In zdaj se uveljavljajo teorije o mnogih, morda celo neskončno mnogih vesoljih. Beseda neskončen postaja nepredstavljiva in nedoumljiva. Človek se obnaša kot vodja kozmičnega procesa, ki gospodari z vesoljem kot z zbiralnikom vode s svojim izvirom, pritoki in odtoki in razvija vedo o drugem vedenju stvari. Znanost deluje vzporedno in se dopolnjuje z notranjim korpusom vedenja, ki se razširja in dopolnjuje s subjektivnim. Filozof in pesnik se ne moreta izogniti vprašanju, kakšno je človekovo mesto in poslanstvo v teh nepredstavljivih razsežnostih prostranstev. Ali sploh še lahko govorimo o našem vesoljnem domu? Je življenje v kozmosu zgolj naključno, ali pa je v njem vendarle skrit kak namen? Predvsem pa, kakšna je vloga zavesti in duha v vesoljnih prostranstvih? Vse bolj se utrjuje prepričanje, da je bistvena in ključna. Johann Wolfgang von Goethe, najpomembnejši nemški književnik je poudaril njegovo vesoljnost in vsestranskost, vsebinsko kot duhovno bogastvo. Človek živi v svojem biološko varnem revirju doma, vendar je ohranil v sebi migracijski nagon in se odločil za let iz svojega naravnega kokona kot Ikar, ki je hotel posnemati ptice tako, da iz svojega 'gnezda' odleti v prostor. Pot je vselej vzlet simboličnega mišljenja, ki gre onstran danega prostora in razuma. Kozmos doživlja kot daljavo in tujino, a tudi kot bližnji dom, ki si ga želi ogledati, spoznati in določiti. Iz jamskega prostora odhajamo v kozmos iskati resnico o sebi. V začetku s fikcijo, nato pa tudi dejansko fizično in znanstveno spoznavno odletimo z raketami na druge planete in postavljamo vesoljske postaje, na katerih lahko dalj časa preživi človeška posadka. Uresničujemo sen človeštva, simbolni pomen zveze med nebom in zemljo. Višina je vselej združena s čustvom veličine in upanja, da bomo spoznali skrivnostni svet neskončnosti, iz katerega izhajamo. Dimenzija mišljenja in upanje sta vodilo človekovega obstoja. Pesmi so utopično fantastične, spremlja jih tudi ezoterični pridih iz izvira kozmičnega jezera modrosti, ki s prispodobami igrive domišljije in notranje subjektivnosti dajejo komaj zavednim čutnim zaznavam in pesniškim izmišljijam poseben čar. Pesničin prijatelj, slovenski generalmajor in publicist Marijan F. Kranjc (1935 – 2017) ji je v zvezi z objavo poezije na spletu Strune in dimenzije v prostoru, leta 2014 pisal: 'Ja, bil sem na tem vesoljskem koncertu strun ... Prelepo! Skoraj vse sem prebral! Nekaj sem jih pustil za jutri in pojutrišnjem. Vem, da ste preučili precej materiala o vesolju, stari zgodovini in filozofiji, vendar se mi zdi, da podobne pesniške zbirke nima nihče na Slovenskem! Ali se motim? Ker sem programiran praktik, Vas seveda moram vprašati, zakaj te zbirke še niste objavila? Kot Vam je pisala gospa Vlasta , bi gotovo razveselila še več ljudi ...' Zbirka je sedaj tu, a pesnica z obžalovanjem pove, da njenega prijatelja ni več, da bi izid pesniške zbirke lahko doživel in jo bral. V njej je objavljenih tudi nekaj njegovemu spominu posvečenih pesmi. Na neodgovorjena vprašanja nam v veliki meri odgovarja znanost, zlasti fizika, matematika, astronomija in druge naravoslovne vede, mnoga vprašanja in odgovori pa bodo ostali večno skriti človekovemu védenju. Vesolje se v pesmih interpretira kot gibanje kozmičnih sil, ki delujejo kot vodniki duhovnih sil z močjo notranjega spreminjanja. Actio in distans … je mikrokozmos, ki potuje z močjo energije po vesoljnih prostranstvih domišljijskih svetov. Notranje meje in odsevi Pesmi v poglavju Notranje meje in odsevi se dotikajo odtenkov človekovih najfinejših občutij in meje njegovega delovanja, pogosto pa tudi razkrivajo in odkrivajo masko resničnega obstoja, dotikajo se problemov sveta, ki ga živimo. Vendar pesmi so tudi prosojna zlata tkanina, ki zakrije praznino našega žitja. Skoznjo uzremo tudi stisko našega časa, vendar sončna luč poezije nam naredi življenje tudi lepše, bolj slikovito, prikaže nam ga v bolj optimistični in izčiščeni podobi, tudi z njegovimi lepimi stranmi. Refleksivna poezija se ustavi na osi gibanja in prekine krožno potovanje ter razkrije pomen točke, ki jo označuje oko, fokus percepcije tako, da v vse te možne svetove in prostore vstavi paradoksalno vez, ki v absurdnem perceptivnem aktu veže irealno optiko na oko kot n. pr. grafike Nizozemca Mauritsa Cornelisa Escherja. Dinamična pesničina misel se sprijazni z entropijo, s kaosom. Pri tem ne gre za to, da se misel mora sprijazniti s pozitivno odsotnostjo najvišjega reda. Človekova tendenca je, da mora vzpostaviti vedno hierarhično najvišjo super strukturo, sam pa nikoli ne doseže zenita. Odrešitev je v potovanju, ki nikoli ne doseže končnega cilja. Neko neskončno odisejado odsevov, resonanc, analogij, alegorij in zrcaljenj prevzema pesnico v njenem navdihu, ko hoče vzpostaviti Univerzum na idejah, fikcijah, spoznavanju sebe v mnogem in marsičem. Zavest je vselej gibanje skozi strukture logosa. Človek hoče postati velika luč absolutnega bitja, ki razsvetljuje in posije v sleherni prostor in postane odsev vsakega odseva v vesolju in večnosti. Njegovo strmenje je zrenje onstran vidnega sveta v skrivnost. Človek ostrmi, ko se sooča z novo neznanko, ko se mu ob spoznanju odpira nova stvarnost, da ob njej onemi. Ob strmenju gre za celostno doživetje, ki vsebuje na podzavestni ravni tako spoznavno, kakor tudi čustveno odzivnost. Le-ta se sproži na podzavestni, iracionalni refleksivni ravni v razliki od zavestne višine. Začudenje ob strmenju zadeva celotno osebnost. V človeku se zgane celota v temeljih. Ko začudenje prihaja v strmenje ob zazrtju v daljavo, se človek čudi in odkriva neznano onstran vidnega, ki ga nosi v sebi. Odpre se mu nova stvarnost, ki predstavlja novo nejasnost. Beseda kliče skrivnost, jo ogovarja in se ji približa. Nastopi dialog med spočeto besedo, med vprašanjem in neodkrito skrivnostjo. Strmenje je duševno dogajanje in pomeni priznavanje skrivnosti. Strmenje je dotik človekove misli in besede z neznanim, ki sproži radovednost. To je tako, kot če se izgubimo v temi, za katero je izhod, ta predstavlja skrivnost oziroma tajinstvenost luči, ki jo moramo najti, strmimo naprej in iščemo pot dokler ne posveti luč. Nič je očarljiva simetrija nasprotij duha, ki ga spreminja v obliko in ga domišljijsko izmišlja. V niču ni ničesar poljubnega. V niču ni ničesar samovoljnega. Zunaj naše volje, kjer prebiva nič, obstaja le harmonična celota, ustvarjena iz niča, ki je umeščen v človeški um. V niču postane filozofija disciplina. Iz niča postane materija duh in duhovna sila materije. Neverjetno kako da nič čutiti, povsem samovoljen je ta nič, povsem samonikel. Iz niča je nastalo žlahtno tkivo možganov, po njem so razmnožene celice, ki ustvarjajo bit iz niča in sprejemljivost niča, ki ne potrebuje tuje pomoči in mišljenja. Nič obstaja v človeku, on razpolaga z njim. Nič še ni opredmetena ideja. Nič odkriva prijetnost in lepoto biti razum, vznemirjenje strasti niča na filozofskem in obče znanstvenem obzorju oplaja s spoznanji, s slutnjo biti resnica. Iz niča je rojeno vse: Univerzum in vsa narava. Nič nosiš v sebi, strukturiran za rojstvo vsega, je oko, okno in okvir, skozi katerega se naslonimo in strmimo v daljavo, v brezupno temo, dokler se ne prikaže žarek luči. Nič je podstat upanju. Refleksivna lirika upesnjuje v izrekljivi in neizrekljivi obliki razmerje pesnice do sveta in celotnega vesoljstva. Omogoča doumevanje idej, zgodovinskih moral, resničnosti in zlaganosti predstav. Moralna večina zagovarja moralno etične vrednote, pa se po njih ne ravna. Refleksivna lirika je kakor središčna os v notranjosti pesniške duše, okoli katere se vrti in v njej zrcali svet. Razgrajuje dvoličnost in predstavlja neizrekljivo stanje pesničinega srca s posebno občutljivostjo za krivic. Sporoča, da so odrešenjske ideje, ki povzdigujejo pristransko vero v samolastno moč v temelju lahko samo ideologija. Prava mera duhovne volje pa se lahko rodi le v srcu in iz nje raste substanca, ki se povzdigne nad vse prefinjene ideologije in nad človekovo pogojenost zanje. Poezije ni mogoče razlagati, lahko jo le občutimo v dimenziji sporočila, vpeti v metafizični okvir bivanja, ki se širi v neskončnost. Pesmi predstavljajo pretakanje vidnega in nevidnega, so prispodobe zemeljskega doživetja besede v razponu med ontološkim in ontičnim. Vse je razrešljivo v transcendenci, v preseganju spoznavnega sveta v drugi realnosti. Prisotna je tudi socialna dimenzija njene poezije, povezana je s pojmom resnice in etike. Njena kal vzklije v njunih koreninah. Ustvarja občutenje bivanja. Subtilno zapolnjuje psihološke dimenzije socialne, kulturne in verske praznine. Nas ukorenini v življenje. Je v službi ustvarjanja in spodbujanja razmisleka. Ob pravem času izreče ali vzklikne pravo besedo. S pravo mero in mejo, dovolj glasno. Moč besede lahko tudi zaboli. V njej vidi sledi človeških stopinj, izkušenj in sliši tiktakanje ure. Je v času in izven njega. Aludira na zgodovinski trenutek in drami družbeno elito. Zgodi se ji, da se preteklost spremeni v sedanjost. Refleksije ne nagovarjajo individualne osebe, so na ravni splošnosti, čeprav retorično nagovarjajo bralca. Resnično si želi in upa, da bo pričujoča lirika pripomogla k razmisleku in preurejanju duha v nas samih. V svoji metafizični pogojenosti metafora sesuva preživele mite in ukinja grenkobo ločenosti od samega sebe, pa zadušljivost in dolgočasnost bivanja. Refleksivna lirika pridobiva v literaturi pomembno mesto. Fatamorgana idealne družbe se je kot žareča krogla zvalila po strmem pobočju v gorečem sodu v ledeno reko. Straža je odgnala preteple pse od preobložene mize. Refleksivna poezija je pridobila na moči besede. Udejanja se z rahlim pridihom naznanila o prihajajočem novem življenju. Njen imperativ je nezlagana vest. Pesnica si ne želi postati razsodnica, ki poteguje ločnice skozi zgodovinske morale. Nekatere njene pesmi izražajo njena notranja občutja žalosti, tesnobe, melanholije nad stanjem sveta, a ko zacveti lirika, je vrt dišeč, včasih svetloba eksplodira in se iskri. Pesnica se pogosto ugrizne v jezik, ko bi se morala izreči. Refleksivna lirika ustvarja organski odnos z bralcem, širi opojnost pesničinega zanosa nad vrtoglave praznine. V poeziji išče resnico, ki ustreza potrebam ljudi, da ne živijo ogroženi in negotovo življenje. Refleksivna pesem bi lahko bila tudi ponazorjena s skulpturo kiparja, ki duhovno oblikuje svet. Zidaki življenja vzniknejo iz notranjosti in iz njih se oblikuje stvaritev, ki naj bi bila nov človek. Pesnik Johann Wolfgang von Goethe je dejal: 'Mar ni jedro narave človeka v srcu?' V mislih je imel bit v notranjosti narave same, v notranjem dinamičnem sodelovanju z velikim in obsežnim procesom nastajanja, ki iz duha in večne substance narave privrejo na dan vse lepote. Gre za notranje poravnanje človeka, ki si je s preveč napuha izvolil gospodovati planetu. Človek si je vzel pravico do nadmoči, pesniška refleksija pa prinaša drobtinice, s katerimi nahrani duha in izvrši poravnavo med človekovo močjo, voljo in duhom. Refleksivna lirika ni naključje, sodi v današnji čas. Je izrazito človeška, izraža skrb za človekove tegobe in krivice. Pogojujejo jo bolečina, strah, zlo in svetovni nered. Nagovarja na transformacijo, na približevanje bližnjemu, kar bi vsakdo moral storiti: Si izprašati svojo vest in spremeniti sebe. Človek je bitje dvojnosti. Bitje bistroumnosti, napredka, ljubezni in odgovornosti z moralnimi omejitvami, hkrati pa tudi bitje nemoči, nevednosti in zmot. Znanost in tehnologija sta nas ponesli toliko izjemnih korakov naprej, da nas pri vprašanju tehnologije mika zapreti oči in napraviti skok. Človek stopica za znanostjo. Le kdo bi se odrekel pridobitvam, ki jih prinašata znanost in tehnika, pridobitvam, ki nam prinašajo koristi. Noben razumen človek jim ne bo rekel: NE! Toda pri tem je treba potegniti črto, upoštevati mejo. To so težka vprašanja, pri odgovorih nanje se gibljemo v svetu onkraj gotovosti. Strah pred posledicami napredka bi okrnil razvoj. Človek zmore marsikaj, česar ne sme. Razpolaga z veliko močjo, ki lahko naredi veliko škode. Lord Acton je upravičeno svaril, da moč kvari, absolutna moč pa kvari absolutno. Slednjega nima nihče od nas, kajti vse se konča v absolutni šibkosti smrti. Hudo je, ko izvajanje moči otopi zavest in moč postane droga. Zavedati se moramo, da je rek: ''Kar se mora, se sme ', nevaren. Temna stvar pri odločevalcih pa je skušnjava, ki pozablja na moralne omejitve. Te omejitve so pomembne tudi v znanosti, saj se iznajdbe v drugih rokah po dobrem namenu lahko sprevržejo. Zavezanost presežnemu Pesmi Zavezanost presežnemu so refleksivne, vodijo k vrelcu začetkov s pripravljenostjo odpreti se v vzvratnem ogledalu videti svet, ki ga več ni in prestopiti meje k preseganju spoznavnega sveta preteklosti. Pomeni prestopiti in prekoračiti meje čez rob zaznavanja, vstopiti v drugo realnost, preseči določene kakovosti bivanja in preiti k biti. Nekatere pesmi so epske, pripovedne, historično pogojene, pomenijo ubeseditev zunanjega predmetnega sveta. V pesmih je prisotna transcendenca po Paulu Sartru, francoskem eksistencialističnem filozofu, ki pomeni, da se da preseči določena kakovost, stanje bivanja. Misel je spoznanje, ki ima svoje zmožnosti in meje, čisti um je dejansko človeku Stvarnik. Ni pa mogoče odgovoriti na vprašanje, ali smo v metafizični poeziji sposobni izraziti misli, ki nas v konsekvenci pripeljejo do spoznanj. To lahko občuti in stori le bralec sam. V hiši muz V hiši muz poezija izraža temperaturo življenja, ki obstaja v nas samih. Poezija ima trajno moč, je tako tajinstvena in hkrati snujoča, mistična in gospodujoča, saj prihaja z vsem občutenjem, zaznavami in emocionalnostjo v naša srca. Je naša resničnost in nosilka spontanega odnosa do življenja, je jedro civilizacije in kulture. Luč, ti ljubezniva V delu pesniške zbirke z naslovom Luč, ti ljubezniva, tako je pesnik Francé Prešeren nagovoril svojo ljubljeno Julijo Primčevo, se zlata kita hrepenenja po popolnosti človeka in njegovi sreči vselej razpleta v ljubezni, ki je temeljna podstat poezije. Bistvo je Eros, skozi katerega se pretaka tako rojstvo in nastajanje Univerzuma in novega življenja, kot človekov duh in njegova lepota. Pokrajine bivanja so naseljene s pesniškimi krili angela, ki v globini slehernega bitja živi prežarjen kot razsežnost, ki je v poeziji sublimirana kot neločljiva duhovna zgodba neizrekljive hrepeneče ljubezni, ki utelešuje srečo ljubiti in biti ljubljen. Pesmi aludirajo na kozmološko dogajanje v vesolju – vžig iskre in iz nje vznikne življenje. Bistvo življenja je ljubezen. Pesmi tematizirajo moška in ženska občutenja, alegorija rahlja stihe in jih približuje človeškim čutom. Nekaj pesmi iz zbirke bom objavila tudi na Sončevih pozitivkah. www.tatjana-malec.si Komentarji (1) www.pozitivke.net