|
||||||
|
|||||||
Piše: Irena Petrič v novih Misterijih, www.misteriji.si
Jutranjica prinaša svežo energijo za nove začetke
Simbol Jutranjice od davnine služi navadnim ljudem in svečenikom kot posrednik med tem in onim svetom, da bi se z njim dokopali do izvornih resnic vesolja. Do današnjih dni je ohranil svojo prvinskost in s tem neločljivo vez s predniki. Ni le folklorni simbol; postaja del narodne zavesti tudi v svojem simboličnem, globljem pomenu, kakršnega so živeli naši predniki. Zato ga nosimo na oblačilih ali ga smiselno uporabimo na predmetih ter v različnih okoliščinah, ko iščemo povezave, ko skrenemo s poti.
Moč bogov, prasile, energij vesolja z njegovim sistemom »prav«, z njegovimi naravnimi zakoni, nas prek moči zvezde Jutranjice podpira, ko iščemo svoje samouresničenje v tem prehodnem tostranstvu na poti v naš mir, v našo večnost.
Osmerokraka zvezda Jutranjica - po svetu ji pravijo Auseklis, Alatyr, Sebulrose, zvezda boginj Lakšmi in Ištar, Zvezda znanja pri ameriških staroselcih - je poznana neznano daleč nazaj v preteklost. V enaki obliki in z enako funkcijo se je ohranila vse do danes. Vsesplošno velja za magijski znak sreče.
V starih kulturah znak povezujejo z Venero. S svojo vzhajajočo naravo simbolizira novo rojstvo, premoč svetlobe nad temo. Zato je simbol tako razširjen v spomladanskem času. Prinaša nam svežo energijo za nove začetke. Odganja strahove in temačne misli, prižiga luč, kjer jo potrebujemo. Pokaže nam pot, če smo izgubili smer. Prinaša srečo in dolgo življenje.
Tako zvezda Jutranjica kot drugi naši starodavni simboli so baterije, ki se same polnijo. Kolektivna energija, ki se je tisočletja vnašala vanje, je pustila svojo močno sled, ki ji s praktično uporabo sledimo tudi danes, ne da bi jih bilo potrebno posebej kanalizirati. Vsekakor pa jih je potrebno usmeriti v točno določen namen. Tako se vzpostavi psihološki mehanizem, ki s pomočjo simbola samega in moči misli znatno vpliva na naše vsakdanje življenje.
BOJEVNICA IN ZDRAVILKA
Prek simbola osmerokrake Jutranjice kot talismana se spojimo z boginjo Zarjo, ki predstavlja zvezdo, povezano z borbenostjo. Kot znanilka novega prihoda tistega dela leta, ko se dnevi že konkretno daljšajo, ko je minilo najtemnejše obdobje volčjih noči in časa po tem, ko smo soncu z obredji pomagali do večje moči, se nam boginja razodene skozi simbol zvezde, ki je množično uporabljen še posebej v spomladanskem času.
Zarja je povezana z novimi začetki, z vstajanjem, prehodi.
Zato je njeno ime prisotno tudi v pesmih, ki so del poročnih obredov. Zarja je boginja zore, bojevnica, pa tudi velika zdravilka, h kateri so se prednamci obračali pred bitkami, da jim je dala borbeno moč. Hkrati pa so našli v Zarji tudi uteho prek njene sposobnosti zdravljenja, predvsem ustavljanja krvavitev.
Zarja ali Zorja se pojavlja v slovenskem ljudskem izročilu od skrajnega jugovzhoda pa vse do zahodnih idrijskih hribov.
Zoro najdemo med drugim v slovenskem mitu o Kresniku, zlatolasem vladarju sončeve »Jutrove dežele«. Zmajska pošast mu ukrade ženo, Zoro, vname se boj, med bojem grmi, švigajo strele, na koncu pa padata dež in pšenica.
OSREDNJI MIT
Gre za osrednji mit, ki je prisoten v vsem slovanskem svetu, kjer pa slovenski Kresnik sčasoma prevzame Perunove gromovniške funkcije. In tako kot Kresniku ukrade ženo njegov htonski nasprotnik, je tudi širše v evropskem izročilu prepoznana osnovna mitološka shema boja med nebom in zemljo. Ženska pa je na sredini, ki določen del leta preživi pri htonskem božanstvu, pol leta pa pri nebesnem.
Boj nebesnega in podzemnega božanstva predstavlja nenehno težnjo po ustvarjanju ravnovesja, tako v naravi okoli nas kot v naravi človeka.
Zato je tudi tu simbolika dvojnosti ukradene Zore, boginje v sveti trojici bogov, ki je na eni strani sprožilka prepirov, na drugi strani pa jih umirja, s tem da v danih okoliščinah najde kompromis.
Zarja nastopa samostojno. Kot sveta dvojica Jutranje in Večerne Zarje, ustvarjalke in uničevalke, kot ju srečamo tudi v naših pesmih. Zarje srečamo tudi v trojnosti, kjer gre za sistemski temelj celotnega staroverja in iskanja harmonije znotraj treh elementov.
Boginja Mara, ki nam prihaja nasproti v spomladanskih obrednih pesmih, predstavlja letni aspekt boginje, ki simbolizira plodnost zemlje, ženske, se kaže kot zaščitnica vode, v jeseni pa pokaže drugi obraz. Postane Morana, ki zavlada mrzlemu delu leta. Tudi tukaj njena dvojnost kaže na neposredno povezavo z dvojnostjo Zarje, Zarje v dvojini, le da gre za preslikavo Zarjine nebesne sfere na zemeljsko.
In tako ni nič čudnega, da se v okrasju med tradicionalnimi vzorci po vsej slovenski deželi prepletata prav simbola romba in zvezde Jutranjice. Prvi ponazarja rodnost zemlje, plodni cikel in žensko zdravje, drugi pa nosi močno simbolično vrednost družine oziroma nadaljevanja rodu.
PISANICE
Včasih so si ljudje v znak naklonjenosti podarjali pisanice, ki so nato odigrale varovalno funkcijo za obdarovanca. Zaljubljenci so si podarjali rdeče pobarvana jajca. Še posebej pomembne pa so bila tiste, okrašene s čebeljim voskom, ki so varovale čebelnjak. Čebele so imele pri naših prednikih, kjer so prevzemali vlogo čebelarja zgolj svečeniki, poseben status in so veljale, tako kot ptice, za vez med tostranstvom in onstranstvom.
Na pisanicah se mnogokrat pojavlja tudi drevo življenja, ki predstavlja neposredno vez z zvezdo Jutranjico; ta drevesu daje temelj, v katerem se skrivajo božje resnice. Krati pa se na pisanicah in v obrednem okrasju pojavljajo tudi ptice, še posebej petelin, ki predstavlja sončno božanstvo, ki v marsikaterih mitoloških predstavah prevzema vlogo Zarjinega očeta.
Jajce samo po sebi predstavlja kozmični začetek. Mnoge kulture sveta poznajo mitološke predstave o začetkih sveta, ki vsebujejo jajce. V vseslovanskem svetu, tudi pri nas, v eni izmed starodavnih bajk srečamo jajce, iz katerega tečejo reke, iz razpadajočih delov prvotnega boga pa nastane vsa naša zemlja.
Še dandanes na pisanicah občudujemo kompleksnost vzorcev starodavnih dni, vključno z zvezdo Jutranjico in tako imenovanim »brezkončnikom«.
Ljudsko okrasje nikoli ni imelo zgolj okrasnega pomena. Nekdanji človek je skozi tipično motiviko in simbole v svoje vsakdanje življenje prepletal duhovnost in nekatere resnice življenja, modrosti vesolja, ki so nam do danes v veliki meri še vedno skrite.
»LINTVARNO OKO«
Pri posoških starovercih velja, da se dehnar - svečenik že rodi s svojim poslanstvom in mu je pot položena v zibko. Ena povest govori, da je dehnar otrok zvezde Jutranjice in orla. Ker bog groma ne želi, da se ta otrok rodi na nebu, mora po porodu skočiti na zemljo. Posvojita ga človeka in kljub mnogim življenjskim izkušnjam odraste v dobrosrčnega, načelnega človeka. Po njegovi smrti nalogo prevzame drug dehnar.
Izjemno zanimivo je, da se v staroverski zgodbi s Posočja pojavlja podoben motiv posredovanja boga groma, ki sicer ostaja neimenovan, srečamo pa ga kot Perkunasa (Peruna) v latvijski zgodbi o mesecu, ki se je želel poročiti z zvezdo Jutranjico; a te zveze Perkunas, oče Jutranjice, ni dovolil.
Osmerokraka zvezda pri posoških starovercih predstavlja tudi »lintvarno oko«. Gre za pripomoček, ki so ga vedeževalke uporabljale pri svojem delu, saj jim je služil kot vizualna podloga, na katero so metale zrna boba, kasneje tudi fižola. Beseda lintvar označuje hudega duha, ki se lahko pojavlja v marsikateri obliki. Pomeni pa tudi zmaja in tako podloga predstavlja zmajevo oko.
Morda ni prav nič posebnega, zakaj je vzorec na deski tako poimenovan. Zmaj je močno povezan s podzemnim božanstvom. Ne glede na njegovo poimenovanje - naj bo Veles ali kaj drugega - pa mnogim kulturam, tudi slovenski in vseslovanski, predstavlja vez s podzavestjo, tudi vez z onostranstvom, s čarovništvom. Zmaj pooseblja modrost in bogastvo.
Tako je vedeževalka s pomočjo te simbolike lahko, skupaj z ostalimi pripomočki, stopila izven tega sveta in pogledala prek vidnih meja.
Pri vsem tem najdemo močno povezavo z dejstvom, da je osmerokraka zvezda ali Alatyr pomagala svečenikom povezovati se z bogovi, da so v obredjih razumeli oziroma začutili voljo bogov ločeno od lastnega ega. Torej Jutranjica predstavlja vez z nevidnim, da lažje najdemo rešitve oziroma jasnejši uvid v trenutni situaciji, da začutimo resnico.
V TREH BARVAH
V Jutranjici so tri barve. Črna barva tradicionalno pomeni zemljo, prizemljenost, plodnost, Mati zemljo, je barva trdnosti, stabilnosti. Rdeča barva pomeni kri, življenjsko silo, nadaljevanje rodu, družino, tudi moč za boj in sonce. Bela barva pa predstavlja vseobsegajoče nebo in čistost, predstavlja duha, večnost.
Tako je tudi Jutranjica, umeščena v svoje poslanstvo, podprta s tradicionalnimi barvami, ki same po sebi nosijo močne energijske vrednosti. Najbolj pomemben aspekt v tem primeru pa nosi prav rdeča barva, s katero se nam razkriva v največji meri.
Enaka shema barv v tradicionalnem okrasju se je v našem širšem prostoru ohranjala mnogo tisočletij prek kukutensko-tripilske matriarhalne evropske civilizacije in kulture Vinča.
SVETI KAMEN, SVETI HRAST
Zgodbo o osmerokraki zvezdi Alatyr, ki je kot nebeški kamen padel na zemljo, ki poseduje vse modrosti in izvorno resnico, ki narekuje naravne zakone in je nudil podporo svetovnemu drevesu (hrastu), pozna velik del Evrope in je, do neke mere, zaznana tudi pri Slovencih.
Med Posoškimi staroverci je poznano izročilo, da je bil hrast prvo sveto drevo na zemlji. Z neba je nekoč padla ugasla zvezda. In prav tam je zrasel hrast, ki je črpal moč ugasle zvezde. Njegov vrh je dosegel nebo, od njega ni odpadalo ne listje ne želod, hrast pa je okamnel. Vihar je odpihnil vse liste in želode in naslednje leto je bilo naokoli vse polno mladik. Ljudje so hrast vzeli za svoje sveto drevo in so bili zelo hudi, ko so nekateri ljudje začeli odnašati kamenje; staroverci so nato okoli njega zgradili zid, svetišče pa poimenovali Hrastov grad.
MODEL ENERGIJSKEGA POLJA
Biofiziki pravijo, da je osmerokraka zvezda model energijskega polja, zgrajenega okoli slednjega živega organizma. Ko človeška zigota doživi svojo prvo celično delitev, nastane osem celic, osem energijskih tokov, ki nato oblikujejo fizično in duhovno bistvo zarodka.
Da imamo osem čaker (skupaj z avro) in da utripamo z naravnim ritmom osmerih letnih mejnikov in življenjskih prehodov, je čarobnost povezave s številko osem v starodavnih simbolih, ki na nas delujejo z ogromno energijske podpore.
Zvezda Jutranjica je v davnih časih kmečkemu prebivalstvu ponazarjala neke vrste kompas oziroma vodilo pri agrarnih delih, a se je vedenje o tem izgubilo.
Ob tem pa osem krakov zvezde predstavlja osem tradicionalnih praznikov v krogotoku našega leta: previs v svetli del leta z danes imenovano Svečnico, Enakonočje, Jurjevanje kot dokončen prihod pomladi in dejanskega rodnega cikla z živino na prosti paši in prestavljanjem čebel na plano, poletni sončni obrat s tradicionalnim kresovanjem, žetveni praznik, jesenski zahvalni dnevi oziroma zahvala plodovom, praznik »Dedi« oziroma praznik prednikov in dokončno rojstvo novega sonca ob zimskem sončnem obratu.
Število osem v duhovnosti seveda predstavlja neskončnost, povezavo dveh prstanov zaroke in poroke ter večno zaobljubo ljubezni, čebelji let v obliki osmice v komunikaciji pa iskanje hrane.
Irena Petrič
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20220531132131126
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
