Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20220122155333307

Pripoved panjskih končnic sreda, 26. januar 2022 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonce Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si Slikarska zbirka figuralne motivike izvirne slovenske ljudske umetnosti Slovenci smo po več iznajdbah in pojavih edinstveni na svetu. Sem sodijo tudi poslikave panjskih končnic. Nastale so samo na ozemlju, kjer smo živeli Slovenci. Sčasoma so se razvile v pravo ljudsko umetnost. Njihova sporočila je tankočutno razvozlala Aleksandra Zrelec; proučila je zbirko stotridesetih izvirnih panjskih končnic, ki jih je zbral njen dedek Rudolf Galob. Kaj vse nam pripovedujejo panjske končnice, je objavila v knjigi Čevnice - motivika na panjskih končnicah iz zbirke Rudolfa Galoba. Aleksandra Zrelec je po izobrazbi magistrica ekonomije, a so jo, kot pravi, »lesene deščice s prijaznimi, toplimi barvnimi motivi,« ki jih je njen dedek skrbno spravil skupaj v začetku prejšnjega stoletja, »očarale in poklicale«. Prevzela je dedkovo zbirko in jo začela proučevati. Panjske končnice so čelna, sprednja stran panja, čevnice pa so star koroški izraz zanje, od tod tudi ime knjige. Tudi njen dedek jih je namreč imenoval »čevnce«, zapisoval pa čevnice. Zbirko je leta 2011 pregledal in motive poimenoval ter v tematske sklope uredil dr. Gorazd Makarovič, upokojeni kustos Slovenskega etnografskega muzeja, največji strokovnjak za določanje motivov na panjskih končnicah. Stalna razstava »čevnc« Rudolfa Galoba, več kot osemdeset jih je tam, je od leta 2012 postavljena v nekdanjem Gutenbergerjevem mlinu v Mežici. Z Aleksandro Zrelec se je o njenih odkritjih in vedenjih pogovarjala Tatjana Svete. Kaj so poslikave končnic pomenile našim prednikom? Naši predniki so bili globoko verni, preprosti, delavni, pogosto slabo pismeni, vajeni trdega življenja in odrekanja. Življenje so si lepšali tako, da so si na cvetočih travnikih postavili zavetišče, ki je bilo hkrati tudi galerija. To je bil čebelnjak, posvetni prostor, v katerem je čebelar čuval in negoval svoje ljube muhe, ki so mu dajale med in vosek za lepše življenje. Hkrati je bil tudi njegov duhovni prostor; tu se je spočil, pomolil, si nabral moči, razmišljal in se napajal z lepoto. Tisto, ki jo je dala narava, in ono drugo, ki jo je na panjih naslikal človek. Kako je toliko čevnic prišlo v roke vašega dedka? Izhajal je iz majhne slovenske kmetije iz Brnce na današnjem avstrijskem Koroškem. Njegov oče si je že zgodaj omislil panje s premakljivim satjem. Ko je kot mlad učitelj prišel v Mežico, je spodbujal koroške čebelarje, da so prehajali s čebelarjenja v panjih z nepremakljivim satjem, poimenovanih »kranjiči«, na sodobnejše »AŽ panje«. Da so v čebelnjakih napravili prostor za nove panje, so ljudje začeli sežigati kranjiče in končnice so šle z njimi vred v ogenj. Stari oče se je s čebelarji domenil, da prinesejo poslikane panjske končnice njemu, rešil jih je pred uničenjem več kot sto trideset. Prvotno jih je bilo v zbirki več, vseh mu žal niso vrnili, ko jih je v petdesetih letih prejšnjega stoletja posojal za razne razstave in etnološka proučevanja, saj je bila njegova zbirka znana in cenjena. Poznal jo je tudi dr. Gorazd Makarovič, ker je bil leta 1962 pri mojem dedku in sta pregledala vse čevnice. Jaz sem ga poklicala leta 2011 in se je še po skoraj petdesetih letih spomnil posameznih motivov. Kaj so vam sporočile čevnice? Da moram oživiti motive s panjev, da je treba povedati njihove zgodbe. So namreč več kot le likovna ponazoritev ali sredstvo za pojasnjevanje svetopisemskih besed ter dogajanj in značilnosti tedanje družbe. S svojo nemo govorico nam budijo zavedanje o lastnem narodu in rodu. Z roko v roki hodijo z ljudsko pesmijo in molitvami, pravljicami, legendami ter zapisi zgodovinskih in drugih dogodkov, ki so se tako ali drugače dotaknili naših prednikov. Lahko tudi zdaj v motivih najdemo svoje sporočilo? Da. Vsaj jaz mislim tako. Nekatere lahko razumemo dobesedno, druge skozi moralni vidik sporočila, morda kot prispodobo neke druge resnice. Ali pa je njihovo bistvo skrivnost. Zato tudi moja razlaga poslikav ni enovita. Pri vsaki sem poiskala vir, ki čim bolj nazorno povzema ali pojasnjuje motiv. Pri opisu pa sem poslikavo povzela v smislu njenega sporočila tako, kot sem ga dojela sama. Vendar pa to ni edina možna razlaga. Vsak opazovalec lahko najde svojo, če bo gledal z očmi in srcem ter poslušal svoj notranji glas. Kaj pripovedujejo motivi na panjskih končnicah? Motiviko strokovnjaki delijo v nabožno in posvetno. V okviru nabožne je v zbirkah največ podob svetnic, svetnikov in svetniških legend. Sledijo motivi iz Svetega pisma Nove in Stare zaveze ter razni nabožni motivi, ki jih ni mogoče uvrstiti v prve tri skupine. Skupina posvetnih motivov je bolj razdrobljena; upodabljajo poklice in delo, živali, večkrat tudi v človeških vlogah, nenavadne dogodke na vasi, razmerja med spoloma, lovce, fantastične prizore, niso pa redki tudi prizori smešenja žensk in različnih obrtnikov. Kaj prevladuje na čevnicah vašega dedka? Skoraj tri četrtine motivov v zbirki je nabožnih, najdemo pa motive iz vseh zgoraj navedenih skupin. Zelo redke in zato posebne so tri bogato izrezljane čevnice. V knjigi je objavljena tudi majhna skupina čevnic, ki so tako poškodovane, da motiva ni več mogoče prepoznati, ali pa je motiv viden, a ne vemo več, kaj predstavlja. Poskušala sem osmisliti tudi te. Zakaj so predniki poslikavali panje? Vzroka, časa in kraja nastanka prvih poslikav ni mogoče določiti. Sklepamo, da so naši predniki najprej varovali čebelje družine pred boleznimi, uroki in nesrečami s preprostimi simboli, nato so za varstvo na čelnico naslikali podobo nebeškega zavetnika. Kasnejši razvoj je prinesel pravo galerijo podob, ki so jih poslikovalci jemali iz različnih predlog. Na kakšen les so slikali? Najbolj zaželen je bil les, ki je bil mehak, recimo lipov ali smrekov les. Kdaj se je začelo poslikavanje? Slikanje na končnice čebeljih panjev sodi v kmečko okolje, časovno pa v sredino osemnajstega stoletja. Razmah je doseglo v devetnajstem stoletju, ko je bilo razvito podeželsko slikarstvo in je bilo tudi dovolj premožnih kmetov, ki so lahko plačevali poslikovanje panjskih končnic. Tako so pokazali svojo finančno moč. Zaradi slikarij pa so lažje sledili tudi dogajanjem v panjih. Ker je bila vsaj do zadnje četrtine devetnajstega stoletja velika večina ljudi nepismenih, so za zlato dobo slikarstva na panjskih končnicah zaslužne prav pripovedi s sliko. To je bil tedaj uveljavljen in splošno razumljiv jezik. Ljudem je bil domač iz cerkva. Kdaj poslikavanje zatone? Praksa poslikavanja je začela ugašati na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja, ko je tudi na podeželje prodrla industrializacija in z njo množična, cenena, polindustrijsko izdelana likovna umetnost. Kmečki slikarji ji niso mogli slediti, zato so izgubili naročnike in prenehali delati. Kdo so avtorji slik? Na panjske končnice je slikala marsikatera roka, a se razen med strokovnjaki o avtorstvu ne govori. Nikjer tudi niso podpisani. Dr. Gorazd Makarovič je oral ledino na tem področju. Avtorstvo je določal po uporabljenih barvah, cvetličnem okrasju, posebnostih pri slikanju človeških figur in številk letnic ter po drugih značilnostih in posebnostih. Koliko je stara najstarejša čevnica iz dedkove zbirke? Čevnica z motivom mučenke Katarine Aleksandrijske je bila levo in desno obrezana in takrat je verjetno izgubila letnico, dr. Gorazd Makarovič pa je okvirni čas nastanka lahko določil po avtorju poslikave, ki je deloval v razmeroma ozkem časovnem obdobju okoli leta 1825. To je najstarejša čevnica v zbirki. Koliko let ste proučevali sporočila motivov? Osem let. Zadnja tri leta, ko sem hkrati pisala še besedila za knjigo, so mi dedove čevnice postale tako rekoč služba. Vsa besedila v knjigi so moj avtorski izbor. Trudila sem se, da sem pri vsakem motivu imela čim več gradiva, več vidikov motivike, da sem potem lahko izbirala, kaj bom uporabila v knjigi. Proučila sem široko vrsto virov. Od znanstvenih člankov in različne strokovne literature, poljudnih in teoloških besedil in razlag prek svetopisemskih zgodb, molitev, pravljic in legend do ljudskih in sodobnih pesmi ter pregovorov. Kjer sem imela težave z razumevanjem motiva, sem se obrnila tudi na kompetentne sogovornike, ki so mi pomagali s svojimi znanji. Ste res šli zato študirat tudi teologijo? Moja mama je bila učiteljica in v moji mladosti otroci učiteljev nismo smeli hoditi k verouku, zato sem bila na tem področju popolnoma neuka. Nekaj let sem se trudila sama in študirala razno teološko literaturo. Tako sem spoznavala posamezne segmente tematike, nisem pa videla in razumela celote. Ne, študirat nisem šla, res pa je, da sem se na Teološki fakulteti domenila za poslušanje predavanj. Iz Svetega pisma Stare zaveze so v dedkovi zbirki samo trije motivi in mislila sem, da poznavanje le-te zame ni pomembno. Zato sem pričela z eksegezo Nove zaveze. Pa sem kmalu ugotovila, da sta Stara in Nova zaveza zelo povezani in sem prosila še profesorja, ki predava Sveto pismo Stare zaveze, da sem smela prihajati tudi k njegovim predavanjem. Tako sem eno leto skupaj s študenti prvega in drugega letnika poslušala Novo in Staro zavezo. Zame so bila to najlepša predavanja v življenju, saj se mi je odprlo študijsko področje, ki mi je bilo popolnoma novo in me je zelo zanimalo, hkrati pa nisem imela skrbi s študijskimi obveznostmi in izpiti. Naslednji korak pa je, da boste imeli sami čebele? Čebele so odgovornost, a če jih bom kdaj imela, jih bom gojila v košu. Tam gradijo satovje same in lahko živijo brez večjih motenj, vsiljevanja in stresa. Mislim namreč, da z zdajšnjim čebelarjenjem absolutno preveč posegamo v čebelji panj. Mika me imeti tri svoje koše, ravno toliko, da imam svoj med in vosek. Če bom seveda našla čebelarja, ki me bo naučil, kako priti do svoje tretjine medu in voska, ne da pomorim čebele, saj se v koših, kakor nekoč v kranjičih, čebelari z nepremakljivim satjem. Tatjana Svete »Naši predniki so življenje si lepšali tako, da so si na cvetočih travnikih postavili čebelnjak - zavetišče, ki je bilo hkrati tudi galerija.« Panjske končnice z roko v roki hodijo z ljudsko pesmijo in molitvami, pravljicami, legendami ter zapisi zgodovinskih dogodkov, ki so se dotaknili naših prednikov. »Posnemaj čebelice, živalce sonca in toplote.« (Rudolf Galob) Figuralna poslikava lesenih deščic, ki so nekdaj krasile prednje stranice preprostih čebeljih panjev - kranjičev, je izvirna slovenska zamisel. FOTO: Aleksandra Zrelec s panjsko končnico (Foto Nataša Čampelj) Aleksandra Zrelec: »Čevnice nam s svojo nemo govorico tudi budijo zavedanje o lastnem narodu in rodu.« (Foto Nataša Čampelj) Elija se vzdigne v nebo, nabožni motiv iz Stare zaveze; čevnica iz leta 1892. Prerok Elija je eden največjih prerokov Stare zaveze, čigar čaščenje se je preneslo tudi v Rimokatoliško cerkev. Na čevnici ga vidimo v eni od pogostih upodobitev, temelječi na vrstici Svetega pisma: »Ko sta šla naprej in se grede pogovarjala, glej, se je prikazal ognjen voz in ognjeni konji ter so ju ločili; in Elija se je v viharju vzdignil v nebo.« (2 Kr 2,11) Za slovenski prostor je značilen tudi rek »Gre kot Elija«, ko se hoče povedati, da kdo zelo hitro hodi ali se vozi. (Foto Tomo Jeseničnik) Čevljar preganja krojača, posvetni motiv; čevnica iz leta 1889. Dvignjena roka čevljarja, v kateri ima čevljarski jermen, kaže, da bo udaril krojača pred njim, ki je v bran nastavil lesen meter. Preganja ga, da mu ne odvzame dela zaslužka v hiši, kjer so ga najeli. Mnogi obrtniki so nekoč hodili delat k družinam na dom, krojači so šivali obleke, krpali in predelovali oblačila. Ker pa so delali tudi na črno, le za hrano ali slabo plačilo, so jih tudi naznanjali in postavili pred sodišče. (Foto Tomo Jeseničnik) Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog