Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2020110417254645

Neumen kot kura? nedelja, 17. januar 2021 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Oprostite, vendar kure niso neumne, razen če jih človek takšne naredi. Vsaka žival, insekt in celo bakterija premore več inteligence, kot se nam zdi – če le ima priložnost razviti svoje potenciale. Da ima tu epigenetika več vpliva od genetike, sem odkrila pred tremi leti, ko smo se prvič odločili imeti kure. Ko smo preučili lastnosti različnih pasem, smo se odločili za kokoši Amrock, za katere je opis obljubljal, da so trpežne, zdrave in prenesejo tudi zelo nizke temperature. To je bilo točno to, kar smo v »gorenjski divjini« potrebovali. In smo šli na drugi konec Slovenije po kokoši Amrock. Bile so res lepe in zdrave, vendar se je hitro izkazalo, da so vzgojene prej za razstavo kot za stvarno življenje. Niso znale spati na prečki, do prihoda k nam niso videle črva, lačne so čakale ob hranilnici, kljub obilju, ki jih je čakalo na kompostu in na vrtu. Šele ko smo pripeljali še nekaj kmečkih kokoši, so jih te začele učiti, kako se brska po tleh. Vsega jih na žalost niso mogle naučiti, tako da so naše izbrane pasemske lepotičke hitro podlegle. Šele tretja generacija kur, ki so jih naravno izvalile mame kure in jih že od prvega dne učile »pravil igre« v naravi, je lahko pokazala vso svojo inteligenco. In ta je osupljiva! Ko opazujete, kako kura neguje in obrača jajca, na katerih leži, kako skrbno ureja gnezdo in brez gledanja na uro ve, koliko časa ima za kratek oddih stran od gnezda, ugotovite, da takšnega programa ne premore noben avtomatski valilnik. Kaj šele, ko prideta na vrsto vzgoja piščančkov in hitra šola preživetja, ki bi lahko bila za zgled vsakemu šolskemu sistemu! Šele ko opazujemo žival v naravnem okolju, v katerem se lahko prosto giblje in čim bolj samostojno živi, odkrivamo, kaj vse zmore. In smo iz dneva v dan bolj presenečeni, koliko modrosti in celo strateškega načrtovanja premorejo živali, ki smo jih do včeraj imeli za neumne. Če mora pujs vse svoje življenje preživeti v »koncentracijskem taborišču«, kjer se še premakniti ne more, bo zagotovo njegov nabor izzivov premajhen, da bi razvijal svoje potenciale. Poznam pa ljudi, ki imajo pujsa kot hišnega ljubljenčka in trdijo, da po svoji inteligenci prekaša vsakega psa. Pred leti sem opazovala, kako se dva vaška psa lotevata lova na podgano. Najprej sta naštudirala, kje ima vhode v svoja skrivališča. Potem sta enega po enega dobesedno zazidala, tako da sta na izhode porinila zidak, kamen ali kakšno drugo oviro. Na koncu pa je eden lajal pri enem vhodu, drugi pa je čakal pri edinem preostalem in tako ujel podgano na begu. Neverjetne primere sodelovanja smo na svoje oči opazovali tudi pred lastnim kurnikom. Sprva smo mislili, da vrane ogrožajo naše kure, potem pa smo ugotovili, da so z našimi kurami očitno sklenile dogovor o varovanju. Vrane so s posesti odganjale ujede v zameno za to, da so lahko posedale pred kurnikom in pobirale ostanke. Ko boste to zimo premišljevali o razvoju svoje samooskrbe, na seznam novih projektov vsekakor uvrstite tudi živali. Pa ne le zaradi jajc, mleka ali morebiti mesa. Živali so nujne v krogotoku narave tudi iz veliko drugih razlogov. Kdor je to leto že vzgojil svoje race tekačice, lahko v miru pričakuje naslednjo sezono, ker bodo race pospravile ne le polže, temveč tudi njihovo zalego, ki čaka na pomlad, da preplavi vrtove (seveda takšne, v katerih ta trenutek ni dovolj žab, ježev in rac). Kdor ima kokoši v sadovnjaku, ima manj dela s škodljivci, ker bodo kure (posebej, če okrog dreves kompostirate travo in listje) z veseljem razkopavale prav pod drevesi, pobirale mrčes, hroščke, larve in jajčeca ter gnojile drevesa. Na gredah, ki so jih »pregledale« tekom pomladi, nisem imela niti ene strune. Čez zimo pa bodo prerazporejene na delo v rastlinjaku – da tudi tega natančno pregledajo, opravijo »dezinsekcijo« in pognojijo tla. Tudi brez enega samega jajca je ta »storitev« zlata vredna. Ko pa vam nešteto žuželk na koncu še »konvertirajo« v dišeča in zdrava jajca, ugotovite, da je ekonomija samooskrbe res neprecenljiva. Ker oskrba živali prekaša zmogljivosti enega samega človeka, pa je sestavni del razvoja v to smer tudi več povezovanja in sodelovanja. »Neumne« živali so že odkrile, da je v sodelovanju moč. Zdaj to moramo odkriti še »pametni« ljudje. Sanja Lončar Vir: zazdravje.net Komentarji (0) www.pozitivke.net