|
||||||
|
|||||||
Špela Vehar, prehranska svetovalka za celostno rastlinsko prehrano, se je kot otrok borila z različnimi zdravstvenimi težavami, tudi z astmo in ekcemi, ki so jo spodbudili k temu, da se je posvetila raziskovanju hrane. Pri tem ni ugotovila le, da naš jedilnik močno vpliva na naše zdravje, ampak tudi to, da je najboljša hrana za ljudi tista, ki je najcenejša, najbolj okusna in hkrati tudi najbolj etična in ekološka.
Hrano preučujete že deset let, kaj je vaše najbolj pomembno odkritje?
Več jih je bilo, najbolj pomembno pa je bilo to, da mnogokrat tisto, kar smo o hrani izvedeli iz medijev, ni res. Kot drugo najbolj pomembno odkritje pa bi lahko izpostavila dejstvo, da si s hrano lahko pomagamo pri kroničnih obolenjih. Moč hrane podcenjujemo.
Katere so najhujše zmote o hrani?
Najhujša informacija, ki kroži naokoli, je ta, da moramo omejevati vnos hrane in vnos kalorij. Spremeniti bi morali vsebino krožnika in ne količine in energijske vrednosti. Druga zmota pa je karbofobija (smeh), strah pred ogljikovimi hidrati, in pa tudi demonizacija sladkorja v vseh možnih oblikah – sladkornega trsa, namiznega sladkorja, sadja, riža, krompirja, se pravi škrobne hrane.
Se pravi - najesti se moramo do sitega, četudi bi to pomenilo 10 tisoč kalorij na dan?
Točno tako. Je pa res, da 10 tisoč kalorij potrebuje redko kdo (morda Roglič in Pogačar). Jesti je treba pretežno hrano, za katero smo bili narejeni, se pravi hrano, ki našemu organizmu najbolj ustreza iz vidika energije, regeneracije, počutja … Gre za hrano, bogato z ogljikovimi hidrati – žita (riž, proso, pšenica, koruza …), gomolje (krompir, sladki krompir …), sadje (banane, jabolka, hruške …), stročnice (fižol, grah …), in zelenjavo kot prilogo ter semena in oreščke kot piko na i. Za dodatno energijo in priročnost nam bo prav prišel tudi dodani sladkor, kruh ipd. Meso, jajca, mlečni izdelki in olja bi morali biti kvečjemu priložnostna/praznična hrana (v časih okoljske krize bi bilo smiselno, da se temu celo odpovemo) tako, kot je bilo to včasih, ne pa hrana za vsak dan. Če bomo jedli tako hrano, kot jo priporočam, ne bomo mogli pojesti več, kot naše telo dejansko potrebuje. Prenajemo se lahko le na hrani, ki našemu telesu onemogoča, da dobi signale sitosti. To je hrana, ki vsebuje približno takšno razmerje kalorij – pol maščobe, pol sladkorja. Se pravi, da vsebuje veliko količino ogljikovih hidratov in maščob. Študije na podganah so namreč pokazale, da so se živali prenajedle le na taki hrani, saj v naravi ne obstaja. Izjema so le mlečni izdelki, ki je hrana za mladiče in vsebuje vse to. Tudi če bi jedli le meso, se ga ne bi mogli prenajesti, ker ga telo zavrne, saj mu ni v užitek. Ve, da to ni njegov primarni vir energije.
Priznati moram, da sem, kadar jem sadje za zajtrk, po njem zelo hitro sita, a tudi zelo hitro spet lačna.
Verjetno ste ga pojedli premalo. To slišim tudi od svojih ženskih strank, ki jih nato vprašam, koliko sadja so pojedle, in mi odvrnejo, da eno banano, po možnosti zeleno, ki ima manj sladkorja. Od teh 100 kalorij ne moreš biti dolgo sit. Če bi jih pojedli toliko, kot jih za zajtrk pojem jaz, to je recimo 8 banan, vam zagotavljam, da vsaj štiri ure niti pomislili ne bi na hrano. Tudi čokolada vam ne bi dišala več, če bi en teden poskusili jesti po mojem jedilniku. Ženske delajo eno veliko napako. V medijih in na družbenih omrežjih gledajo tiste majhne porcije hrane in so obremenjene s tem, da ne bi preveč pojedle, ker celo življenje poslušajo svarila o količini hrane. Pojedo eno jabolko, nato pa čez eno uro posežejo po kavi in čokoladi, ker njihovi možgani potrebujejo precej več energije, kot jo dobijo od enega jabolka.
A ni lakota povezana z nenadnim dvigom in padcem inzulina?
To vsi mislijo. Ko zaužijete hrano, bogato z ogljikovimi hidrati, se začne prebava z žvečenjem že v ustih, ko se kompleksni sladkorji razgradijo v enostavnejše. Ta proces se nato nadaljuje v želodcu in na začetku tankega črevesja s pomočjo encimov. Ko se vsa prebavljena hranila absorbirajo v krvni obtok, kri prenese celicam ta hranila, da jih bodo uporabile kot vir energije. Ko jemo prej omenjeno hrano (žita, sadje, krompir itd.), bodo celice prejele enostavne sladkorje, ki jih je telo prebavilo iz te hrane. To je super, ker telo zahteva ta vir energije. Ko ste lačni, vaše telo najbolj zahteva prav sladkor, ker je to najboljši in najenostavnejši vir energije zanj. Seveda se bo zato kot posledica vnosa s sladkorjem bogate hrane v vašem krvnem obtoku nivo sladkorja začasno povišal, kar je povsem normalno. Če »tankate« avto, se mora kazalec na armaturi dvigniti in tako je tudi v telesu. Začasen dvig sladkorja ni problem in tudi sprostitev inzulina ni problem. Problem je, če sladkor ostaja povišan in ga celice iz nekega razloga ne morejo uporabiti, poleg tega pa je poleg sladkorja v telesu povišana tudi raven inzulina.
Zakaj pa pride do tega in kako to preprečiti?
Inzulin je hormon, katerega glavna naloga je, da sladkor iz krvi pospremi v celico, da ga bo lahko izrabila za energijo. Težava pa nastane, ko poleg ogljikovih hidratov pojemo tudi koncentrirano maščobo in beljakovine – se pravi, ko pojemo tradicionalen slovenski obrok (recimo zrezek s krompirjem pripravljen na olju ali kruh s kosom sira/salame). Maščobne kisline in aminokisline (razgrajeni delci beljakovin) bodo skupaj s sladkorjem prišle v krvni obtok. V tem primeru bodo maščobe prekrile receptorje za inzulin, ki zaradi tega pojava ne bo deloval optimalno. Če je inzulin ključ, ki odpira sladkorju vrata v celico, so maščobe in beljakovine v tem primeru žvečilka, ki jo je nekdo zatlačil v ključavnico. Zaradi te žvečilke (mastne in beljakovinsko bogate hrane) ključ (inzulin) ne more več hitro in učinkovito odpreti vrat celice in spustiti vanjo hranila, ki si ga celica najbolj želi - sladkorja. In točno to se dogaja v telesu, ko jemo mastno in sladko hrano oziroma mastno hrano in ogljikove hidrate. Inzulin ne more več odpreti vrat celic, sladkor ne more v celico in celica ne more tako učinkovito in hitro proizvesti energije.
Kaj se nato zgodi z maščobo, beljakovinami in sladkorji?
Telo si želi ogljikovih hidratov, se bo pa v tem primeru mešanja mastne in beljakovinske hrane (mesa, olja, sira ipd.) s pretežno ogljikohidratno prehrano (žita, krompir, sadje) najprej začelo ukvarjati s presnovo maščobe, ker je to zanj bolj evolucijsko smiselno (maščoba je kalorično bogatejši vir energije od sladkorja, zato jo telo želi pospraviti v svoje telesne zaloge – v 'špeh'). A to ni edini problem. Možgani v tem primeru sploh ne bodo zaznali, da smo pojedli ogljikove hidrate (glavni vir energije za naše telo) in zato bodo že pol ure po klasičnem nedeljskem kosilu v vaše telo poslali signal lakote – želje po sladkem! In vi boste seveda to sladico pojedli. Ljudje, ki pridejo k meni na svetovanje, vedno mislijo, da je za njihove težave z zdravjem in težo kriva sladica po obroku, v bistvu pa je krivo to, da jemo hrano, ki nas ne more zadovoljiti zaradi prej omenjenega vpliva na hormon inzulin. Ker konstantno delamo to napako (mešamo mastno hrano z ogljikovimi hidrati: kruh in maslo in marmelada; kosmiči in mleko; zrezki in krompir…), imamo željo po sladkih ali slanih prigrizkih cel dan – in še takrat vedno jemo prigrizke, ki so hkrati tudi mastni (zato v resnici nikoli nismo zares siti!). Ko sem to ugotovila, so se mi odprla nova obzorja. Ugotovila sem, da, če bom pojedla dovolj hrane in če bom jedla hrano, ki ima visoko vsebnost ogljikovih hidratov in nizko vsebnost beljakovin in maščob, bom celo življenje sita, zadovoljna, srečna in ne bom imela nobene potrebe po torticah in čipsu.
Vi nasprotujete celo uporabi olj ...
Da. Olje enako paralizira inzulin kot živalske maščobe. Poleg tega vse koncentrirane maščobe negativno vplivajo tudi na rdeče krvničke (ki celicam nosijo kisik), ki se ob prisotnosti velikih količin maščobe začno zbijati skupaj v kupčke, kar pomeni, da je oskrba celic s kisikom slabša. Maščoba ima na celice več negativnih vplivov: prvič, celica ne more dobro izkoristiti sladkorjev, ker je inzulin paraliziran. Drugič, celica ne dobi dovolj kisika, ki je pomemben pri proizvajanju energije, zato smo po mastni hrani tako utrujeni. Obstaja pa tudi tretja težava (in verjetno jih je še kar nekaj) pri oljih, svinjski masti in maslu. Ko jih segrevamo, te maščobe oksidirajo, kar pomen, da se v njih ustvarijo prosti radikali, škodljive snovi, ki poškodujejo naše celice, še posebej, če naša prehrana ne vsebuje dovolj antioksidantov iz presnega sadja in zelenjave. Prosti radikali torej povzročajo vnetja vaših telesnih tkiv in malce nespametno je, da jih toliko vnašamo s hrano, če nam tega ni treba.
Kaj bi poleg želje po sladkem še označili za znak, da smo pojedli premalo kalorij?
Želja po sladkem ni nujno znak zaužitja premalo kalorij, lahko je tudi znak nepravilne sestave obroka (mastno + sladko). Je pa lahko tudi znak, da enostavno jeste premalo. Vsem priporočam knjigo The Great Starvation Experiment, ki govori o eksperimentu, ki so ga izvedli v času druge svetovne vojne. Raziskovalec Ancel Keys je preveril, kaj stradanje naredi človeškemu telesu. Zbral je skupino zdravih moških, ki jih je najprej neomejeno hranil, da bi videl, koliko pojedo. V povprečju so pojedli približno 3200 kalorij. Nato jim je za pol leta za polovico zmanjšal vnos kalorij. Poskusnim zajčkom se je zelo hitro po začetku omejitev znižal spolni nagon, upadla je želja po telesni aktivnosti in poslabšala se je kakovost spanca. Če pojemo dovolj kalorij in ogljikovih hidratov, se v možganih sprosti hormon sreče serotonin, ki vpliva na spanec. Če se tega hormona zaradi nezadostnega vnosa ogljikovih hidratov ne sprosti dovolj, bomo zvečer težje zaspali. Telo namreč začne sproščati različne stresne hormone, da bi nas obdržal budne, da bi še kaj pojedli. Seveda tega ne bomo naredili, ker se vsi bojimo poznih večerij. Zjutraj bomo zato vstali povoženi in najprej bomo popili kavo, da pridemo k sebi, kar potem spet slabo vpliva na spanec. Katastrofa smo, narod, ki se strada, in to velja za celo zahodno družbo.
Pri stradanju zagotovo prednjačimo ženske.
Prepričana sem, da je 70 do 80 odstotkov žensk med 25. in 35. letom zelo blizu stradanju. Šokirana sem bila nad stranko, staro 40 let, ki mi je rekla, da se ne spomni, kdaj je bila nazadnje sita. Prepričana sem tudi, da ravno ta strah pred ogljikovimi hidrati vodi v debelost. Če bomo človeka stradali glavnega goriva, tistega, ki ga potrebuje, da bo hitro sit in zadovoljen, bo ta človek vedno bolj lačen in bo vedno bolj jedel izven svojih prvotnih nagonov. Hrepenel bo po kalorično bogati hrani, po kateri sicer ne bi hrepenel, se pravi po hrani, ki za nas v večjih količinah ni dobra (po mesu, sirih, torticah, piškotih). Če telesu dovajamo premalo energije, jo bo črpal iz svojih tkiv (mišic in maščob – najprej mišic) in bo poskušal prihraniti energijo tam, kjer pomanjkanje pusti najmanj škode. Najprej zmanjša energijo za segrevanje rok in nog, stanjšajo se lasje, nohti postanejo krhki … Delovanje našega telesa nadzirajo endokrine žleze, ki prav tako ostanejo brez energije, če je telo podhranjeno. Žleze so kot računalniki, ki nadzirajo delovanje organov in se stradanju prilagodijo z zmanjšanjem produkcije tistih hormonov, zaradi katerih bi bila sicer naša poraba energije večja (spolni hormoni, ščitnični hormoni za uravnavanje presnov ipd.). Ženske, ki so bile velikokrat na dieti, si tako s stradanjem in zlorabo stimulativnih drog (alkohol, kava, cigarete, zeleni čaji ipd.) v mnogih primerih same pridelajo zmanjšano delovanje ščitnice. Pride tudi do padca mentalnega zdravja. V prej omenjenem eksperimentu stradanja so se pri vseh moških pojavili znaki anoreksije, čeprav so bili 10 kilogramov lažji kot prej in pred eksperimentom niso imeli nikakršnih težav z duševnim zdravjem! Pomembna znaka, da ste morda podhranjeni, sta tudi obsedenost s pripravo in aranžiranjem hrane in stalno preverjanje svojega telesa v ogledalu in mišljenje, da ste debeli, četudi morda sploh niste.
Kaj se zgodi, ko spremenimo jedilnik?
Ko telesu, ki smo ga stradali, končno dovolimo jesti, pride do začasnega obdobja, ki se mu reče poststarvacijska hiperfagija. To pomeni, da bomo, ko bomo jedli nizkomaščobno in visokohidratno hrano, ki je najbolj optimalna za vitko telo, sprva veliko bolj lačni, ker bo telo za nazaj poskušalo nadomestiti manko. Takrat bomo veliko pojedli in se tudi zredili, v začetnih fazah bodo ljudje, ki so se zelo dolgo podhranjevali, lahko precej utrujeni, želeli bodo samo spati. Pri ljudeh, ki se niso nikoli stradali, pa lahko hitro po spremembi jedilnika pričakujemo padec telesne maščobe, več energije in izboljšano odvajanje blata.
Koliko časa traja to obdobje rejenja in utrujenosti za tiste, ki so jedli premalo?
Manj časa, kot si se stradal, hitreje bo mimo. Ta proces pospešitve presnove lahko traja tudi več let, ampak je potreben, da se pozdravita um in telo. Telo nam najprej ne bo zaupalo in bo začelo hrano kopičiti za primer novega obdobja stradanja. Nato pa pridemo do točke, ko poravnamo del kaloričnega dolga in se nam apetit zmanjša ter začnemo spet postopamo izgubljati težo, in to ob neomejenem kaloričnem vnosu. Treba pa je paziti na to, kaj damo v usta – malo maščob in beljakovin, veliko hidratov.
Je treba jedilnik spreminjati postopoma?
Ne. Najboljše rezultate vidim pri ljudeh, ki naredijo največje spremembe. Stranki najprej razložim, kakšen je vpliv hrane in kakšne rezultate lahko pričakujejo, če se bodo držali mojih navodil. Svetujem jim, da se vsaj en teden strogo držijo novega jedilnika, da bodo videli, kako se bodo počutili. Tako bodo zelo jasno spoznali, kako dodajanje živalskih izdelkov vpliva ali ne vpliva na njihovo počutje.
Kako se vi prehranjujete?
100% rastlinsko.
Svojim strankam svetujete veganstvo?
Veganstvo je etični odnos do živali in v prehranskem smislu pomeni, da jemo vse, kar ni prišlo iz živali. Rastlinsko prehranjevanje se v določeni točki stika z veganstvom, nekje pa se tudi razhaja. Svojih strank nikoli ne silim v veganstvo, niti ne v 100 % rastlinsko prehranjevanje. Stranki svetujem tisto, kar je zanjo glede na moje izkušnje najbolj optimalno. Najprej preverim, kakšne so bile njene pretekle navade, kakšne so zdajšnje in kakšen je njen življenjski stil. Izpolniti mora podrobna vprašalnika, da zares dojamem, kako živi. Zanimajo me tudi njene težave in glede na njih in tudi na njeno preteklost ji razložim, kaj je po mojem njihov vzrok. Na osnovi njene situacije ji nato predlagam primer prehranjevanja, ki ustreza njenemu življenjskemu stilu. Strankam razložim, kako vnos mesa in maščob vpliva na njen prebavni proces. Mlečnih izdelkov na primer odrasel človek ne more prebaviti, ker nam manjkata sirilo in bakterija bacilus bifidus, ki nam pomaga razgraditi mlečno beljakovino kazein. Zaradi mlečnih izdelkov lahko pride celo do poškodb črevesja in posledične slabokrvnosti. Problematična je tudi laktoza, sladkor v mleku. Da ga razgradimo potrebujemo encim laktazo, ki ga večji del sveta nima, ter encim beta galakto sidaza, ki ga po dojenju izgubimo vsi. Mleko ni za odrasle. Torej ne drži, da dobimo osteoporozo, če ne pijemo mleka. Celo dokazano je, da je največ osteoporoze v tistih delih sveta, kjer se popije največ mleka.
Kakšno pa je vaše mnenje o rastlinskem mleku?
Problematično pri teh vrstah mleka je to, da skoraj vsa vsebujejo precej veliko olja. Mandljevo in kokosova sta precej mastna. Osebno uporabljam sojino mleko, ki ne vsebuje olja. Boljša so od navadnega mleka, kljub temu pa pravim, da ni potrebe, da jih uporabljamo. Tudi draga so. Pri svojih svetovanjih poskušam najti tudi cenovno najbolj optimalne rešitve. So pa super za prehodno obdobje, ker samo zamenjate kravje mleko z rastlinskim.
Kaj pa dodajate kosmičem?
Po navadi jih skuham na vodi in jih posladkam z rožičevo moko in sladkorjem.
Katere zdravstvene težave so najpogosteje povezane s hrano?
Zelo dobro se mi zdi, da se težav najprej lotimo z vidika prehrane. Tako bomo dobili energijo, ki jo potrebujemo, da se začnemo ukvarjati s sabo. Nekaj primerov: 99 odstotkov strank, ki so jedle po mojih principih, je odpravilo težave z bolečo menstruacijo. S pravim jedilnikom lahko uravnamo tudi delovanje ščitnice in odpravimo ali preprečimo srčno-žilne bolezni in diabetes tipa 2. Zaprtost je tudi ena večjih težav, ki jih lahko odpravimo v roku enega tedna. Vplivamo lahko tudi na respiratorne težave in kožne bolezni. Moja alergija na pršice se je na primer zelo popravila.
Mnogim težave povzroča tudi gluten.
Skeptičnega sem do kruha v trgovinah, saj je moka lahko obdelana z različnimi stvarmi. Morda te ne moti gluten, lahko te moti plesen v moki ali pa kvas. Z vidika kalorij in hranilnega vnosa kruh ni težava, določeni ljudje pa imajo z njim lahko težave, a teh oseb je manj, kot si mislimo. Od desetih ljudi, ki menijo, da imajo težave z glutenom, ima dejanske in hude težave s tem pogosto le eden, drugi pa le mislijo, da jih imajo. Takšnim predlagam, naj si kupijo kvalitetno moko in si kruh sami spečejo ter se držijo mojih pravil. Po navadi nato z napihnjenosti nimajo več težav. So pa seveda ljudje, ki absolutno ne smejo in ne morejo prebaviti glutena (na primer ljudje s celiakijo), oni morajo žal popolnoma ukiniti pšenico. Zaenkrat še ne poznam pristopa k zdravljenju celiakije.
Prej sva govorili o dietah. Zelo popularna je trenutno keto dieta. Verjetno je ne podpirate ...
Takšne ljudi, sesute od keto diet, dobim po dveh letih potem jaz na svetovanje. Dober pokazatelj tega, kaj telesu naredi keto dieta, je dokumentarni film BBC – Sugar vs fat. Za to dieto se ljudje odločajo, ker so pogosto zelo hitro vidni rezultati hujšanja. Prehrana temelji pretežno na maščobi, beljakovin se poje manj, ogljikovi hidrati so praktično prepovedani. Telesu smo z odvzemom ogljikovih hidratov odvzeli „drva“ in ga prisilili, da kuri snovi, ki jih v osnovi noče. Ko želi telo maščobo pretvoriti v energijske enote, mora tvoriti ketone, pri tem pa nastane veliko odpadnih kislin (na primer aceton), ki zelo obremenjujejo izločevalne telesne organe (ledvice, prebavni trakt) . V prvi vrsti bodo ljudje na tej dieti izgubili vodo in zaloge energije v obliki glikogena. Šele potem pride telo v ketozo. Telo je zdaj v stresu, ker mora najti alternativno gorivo, ki bo nadomestilo hidrate. Premisa zagovornikov keto diete je ta, da se telo adaptira in kuri samo maščobo iz hrane in telesa prek ketonov. To ni res, saj telo za določene procese potrebuje izključno glukozo. Glukozo bo telo na tej dieti začelo proizvajati iz mišic, se pravi, da s to dieto telo naučimo tudi razgrajevati mišično tkivo – kar pa je katastrofa (mišice namreč niso le telesne mišice temveč tudi notranji organi). Ljudje takim dietam verjamejo iz treh razlogov – prvi je propaganda hitrih rezultatov (izgubiš 2 kg v 2 dneh, ne povedo pa ti da je to na račun vode in glikogena) in zamolčanje zdravstvenih tveganj (srčnožilna bolezen, utrujenost, nesposobnost napornejše kardio aktivnosti itd). Drugi razlog pa je ta, da ljudje mislijo, da so mlečni izdelki, meso in jajca nekaj najboljšega, poleg tega pa se jim ne želijo odpovedati, ker so slastni (ker so pač mastni). Zadnji razlog, zakaj ljudje niso skeptični do teh diet, pa je ta, da so osebe, ki se odločijo za to dieto, pogosto že bile na številnih dietah in so indoktrinirani, da se bojijo ogljikovih hidratov, kar jim onemogoča, da bi dodobra uporabili svoje možgane in bi nasproti hujšanju videli tudi vsa tveganja, ki jih te diete prinašajo.
Irena Kolar
Vir: zurnal24.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20201103122914841
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
