|
||||||
|
|||||||
Živimo v času, ko je beseda »stres« postala že nekaj tako samoumevnega kot na primer »kosilo«. Če je nekdo pod stresom, je to skoraj tako logično, kot če rečemo, da je na kosilu. Temu se pridružijo še tesnoba, nespečnost, nezmožnost koncentracije in še bi lahko naštevali. Čas, ko si že skoraj ne upamo želeti, da ne bi bili pod stresom, želimo si vsaj preživeti v tem razburkanem morju okoli nas.
Dan za dnem se pojavljajo nove in nove tehnike za ublažitev in odpravo stresa, neprestano opažamo vabila na razne delavnice in odmike, a žal tisti, ki bi to najbolj potrebovali, najdejo tisoč in en izgovor, zakaj zanje to ni mogoče.
Najpogostejši izgovor je seveda čas. In če nam vendarle uspe osvojiti kaj iz te pestre ponudbe, morda se celo odločimo, da vsaj enkrat na teden obiskujemo uro joge, meditacijo, si vzamemo čas, da gremo v naravo, pa nam še vedno spodleti, ko je tako težko dosežen trenutni mir potrebno uvesti v vsakdanjik. Ko se udeležimo omenjenih delavnic, se še nekako sprostimo in trudoma umirimo svoj dih in misli, a ko se vrnemo nazaj v svoj realni svet, imamo občutek, kot da nismo naredili ničesar. Ves mir izpuhti v trenutku kot milni mehurček.
Želimo si mir, kot ga izkusimo v meditaciji, ko smo popolnoma povezani sami s seboj, nekje v nekem temnem kotičku, obkroženimi s svečkami in dišečimi paličicami, morda nekje iz daljave prihaja nežna meditacijska glasba ali pa samo uživamo v tišini, ki je tako popolna, da lahko slišimo celo delčke prahu, ki sedajo na tla. Dobro poznamo te občutke, ampak kako se tako umiriti, ko je vse okoli nas hektično, hrupno, ko imajo planeti svoje zabave tam v vesolju, ko smo sredi sestanka, ki nam dviguje pritisk, skratka, ko nas iz tira mečejo situacije, na katere nimamo neposrednega vpliva. In kako vendarle doseči notranjo umirjenost, ko nam okoliščine to nikakor ne omogočajo?
Najprej se moramo zavedati, da notranji mir prihaja od znotraj navzven in ne obratno. Če bomo čakali, da se vse okoli nas umiri, da se lahko umirimo v sebi, se bomo načakali. Ne samo to, stanje se lahko slabša iz trenutka v trenutek, namesto, da bi se umirjalo. Situacije so vedno samo takšne kot so. Kako jih dojemamo, pa je na nas. Ko vidimo črne oblake, lahko že vnaprej določimo, da prihaja nevihta, ali pa v sebi gojimo upanje, da se bodo kmalu razkrojili in bo posijalo sonce. Morda vam bo sledečih nekaj napotkov pomagalo ohranjati ravnovesje v sebi.
Z redno prakso meditacije v sebi ustvarjamo in ohranjamo mir. Poudarek je na rednem delu in vadbo meditacije ter njene rezultate rada primerjam z rednimi treningi v telovadnici. Če želimo pridobiti mišično maso, ne bo dovolj, da treniramo samo sem in tja. A ko jo enkrat pridobimo, je ne izgubimo tako hitro in telesni napori nam ne predstavljajo več ovir. Tako z redno meditacijo pridobimo tako zaželeno umirjenost, ki ne izgine ob vsakem vetriču, zmožni pa smo se spopasti s še tako naporno situacijo, saj zlahka prepoznamo svoje odzive že vnaprej in se ustrezno pripravimo. Povežemo se sami s seboj, svojimi čustvi in jih zavestno spremenimo iz negativnih v pozitivne.
Nemalokrat sami sebe prepričujemo, da smo v stresu, čeprav morda sploh ni tako hudo, kot se nam zdi. V teh dneh, ko preobuvamo svoje jeklene konjičke, sem opazovala nekega vulkanizerja, čigar reakcije so spominjale na norenje brez glave ob stalnem ponavljanju samemu sebi, kakšna gneča in norišnica je. Seveda se zgodi, da se nam dan prenatrpa z obveznostmi in že zjutraj smo nervozni, kako bomo vse skupaj speljali. Namesto tega se zahvalimo za možnost, da lahko vse postorimo, ker smo zdravi, naredimo si plan in se umirjeno lotimo dela. Zagotovo bo učinek veliko večji, kot če bi želeli opraviti vse naenkrat in se zraven še nervirali, kako je vsega preveč.
In ko je vsega preveč, si vzemimo trenutke samo zase. Učinek bo veliko boljši, kot da tekamo sem in tja in je naša storilnost enaka nič. Umirimo se, skuhajmo si skodelico čaja, zavrtimo si najljubšo glasbo, pripravimo si sproščujočo kopel in se dela lotimo kasneje. Verjemite, vse lahko počaka.
Če res ne gre drugače in ko se nam zgodi, da nas napetost trenutka vsrkuje vase, se v mislih preselimo na nam najljubši kraj, morda z ljubljeno osebo in vizualizirajmo, kako smo mirni, ljubljeni in srečni. Tehnika vizualizacije dela čudeže. Ali pa se preprosto zazrimo v neko točko pred seboj in vso pozornost preusmerimo na svoj dih.
Ne dovolimo, da nas drugi potegnejo v svojo dramo. Lahko se dogaja okoli vas karkoli, lahko vas bombardirajo s svojimi težavami in mnenji, vi pa ostanite v svojem centru in se zavedajte, da oni niso vi. Živijo v svojem svetu, vi pa v svojem. Oni gledajo na dogajanje tako, kot znajo, vi tako, kot znate vi. To ne pomeni, da jih ne poslušate in morda celo sočustvujete, a za nobeno cene ne jemljite njihovih težav nase. V vsakem trenutku se zavedajte, da se to ne dogaja vam, morda ozavestite, da ti ljudje morda potrebujejo samo vašo oporo, ne obljube v smislu »saj bo bolje«. In če želite biti opora, je predpogoj, da ste sami postavljeni v svoji moči.
In nenazadnje, zavedamo se, da na visoki vibraciji niti ne privabljamo stresnih situacij, zato v sebi konstantno ozaveščajmo občutke Sreče, Ljubezni in Hvaležnosti.
Namaste,
Romana Kos
Vir: www.mychi.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20200109122913168
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
