Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20191017190416463

Digitalizacija zdravstva v Sloveniji torek, 22. oktober 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke V Sloveniji smo pri digitalizaciji zdravstva še vedno na začetku, a pravzaprav daleč v primerjavi z nekaterimi državami EU. O slovenskem digitalnem sistemu še ne moremo govoriti, saj je zdravstvena informatika zelo razdrobljena, velike razlike so tudi v digitalni pismenosti slovenskih zdravnikov, a na nekaterih področjih so bili kljub precejšnjemu zatikanju narejeni pomembni prvi koraki. Kje torej smo in zakaj je tako težko? »Zagotovo specifika podatkov v zdravstvu zahteva drugačen pristop kot v drugih dejavnostih, pa vseeno preseneča prepočasno sprejemanje digitalnega pristopa, tudi v slovenskem prostoru,« meni strokovni direktor Splošne bolnišnice Murska Sobota, prim. asist. Daniel Grabar, dr. med., specialist anesteziologije in reanimatologije. Klinična farmacevtka dr. Alenka Kovačič pa pravi, da je v digitalizaciji zdravstva pri nas veliko področij še nedodelanih. Tako so še vedno v ospredju kartonske kartoteke bolnikov, zdravila pa v veliki večini po bolnišnicah še vedno predpisujejo ročno. Težava je tudi nepovezanost programov, tudi znotraj ene ustanove, »kaj šele, da bi lahko povezali primarno in sekundarno ali tercialno raven zdravstvenega sistema. Morda pa je celo možno, da uporabniki tega niti dovolj ne poznamo,« dodaja Alenka Kovačič. Digitalno zdravstvo napreduje počasi Kot pojasnjuje antropologinja dr. Jana Šimenc iz Družbenomedicinskega inštituta, ki raziskuje izkušnje posameznikov, družbena ozadja in dinamiko v procesih kibermedicine, se »kljub eruptivnemu tehnološkemu napredku bližnja prihodnost razmaha digitalnega zdravja nenehno odmika«. Raziskovalka tudi podčrta, da se že 20 let naznanja in pričakuje digitalna revolucija, ki bo povzročila preobrazbo v zdravstvu, vendar pa se napovedi ne uresničujejo po predvidenih tirnicah tehnološkega determinizma. »Ob redkih uspešnih projektih in spremembah številni javno financirani projekti obtičijo v pilotni fazi, dobrim idejam in rešitvam zagonskih podjetij ali pobudam pa se večinoma ne uspe prebiti v javni zdravstveni sistem.« Kje se zatika Zaradi navedenega tako vse bolj v ospredje stopajo vprašanja, zakaj in kje se zatika pri prenosu manjših ali večjih digitalnih ter tehnoloških inovacij v vsakdanjo medicinsko prakso. Jasno je namreč, kot poudarja antropologinja, da je na papirju enostavne tehnološke rešitve računalniških programerjev težko vpeljati v dinamično medicinsko oziroma družbeno realnost. Ob tem sogovornica navaja ugotovitve Trishe Greenhalgh in njenih sodelavcev iz leta 2017, ki menijo, da neuradni statistični podatki nakazujejo, da je kar 80 odstotkov projektov, ki si prizadevajo za s tehnologijo podprte spremembe v zdravstvu in socialnem varstvu, neuspešnih. Razlog za to pa je v izjemni kompleksnosti sistemov. Prav odkrivanje in pojasnjevanje te kompleksnosti pa je pomembno za izboljšave, saj so neuspeli projekti na tem področju zelo dragi in potencialno škodljivi za ljudi ter za sistemsko raven zdravstvene dejavnosti, ugotovitve tujih strokovnjakov podaja Jana Šimenc. Kompleksnost slovenskega eZdravja Ob tem se sogovornica naveže na kompleksnost slovenskega eZdravja, ki po njenih besedah zajema vse podvrsti: tehnične težave z interoperabilnostjo, zastarelo računalniško opremo v zdravstvenih ustanovah, podfinanciranje, nenehne kadrovske menjave in nedohranjenost pri nekaterih profesionalnih profilih (informatiki), širše zdravstvenopolitične nestabilnosti, zapleteno, ponekod zastarelo in neusklajeno zakonodajo ter domačijskost oziroma moč lokalnih informacijskotehnoloških podjetij in veljakov na regijski ravni, ki (po)ustvarjajo med seboj nepovezljive bolnišnične otoke. Navedeni dejavniki, kot poudarja antropologinja, so večinoma že znani. Zato je po njenih besedah ob spraševanju o učinkih in posledicah novih tehnologij, ki presegajo zgolj polje funkcionalnosti, za njihovo dolgoročnost in uspešnost v procesih informatizacije in digitalizacije zdravstva treba razmišljati tudi o naslednjih vprašanjih: kako nove tehnologije spreminjajo medicinsko prakso; kakšna bo medicina bližnje prihodnosti in kdo jo ustvarja – raziskave, programerji, algoritmi, zdravstveno osebje, bolniki; kateri koncepti, kot so učinkovitost, optimizacija, finančni prihranki, pritegnejo največ politične in ekonomske pozornosti ter posledično usmerjajo razvoj; koliko in kako se razmišlja o zaupanju, odgovornosti, moči in nadzoru; kdo postaja avtoriteta v medicini, so to računalniški algoritmi; koliko so vnašalci podatkov v sisteme motivirani in usposobljeni za svoje delo; kakšna je kakovost, primerljivost in kredibilnost zbranih podatkov; ali se kaj vprašamo o mantri »potrebujemo več podatkov«; ali več podatkov vodi k boljšemu samospoznavanju, ustreznejšemu ukrepanju in načrtovanju ukrepov prihodnosti; koliko se ob optimizaciji procesov razmišlja o subtilnih dimenzijah medicinske prakse, ki so esenca zdravstvenega in terapevtskega odnosa; čigavi interesi prevladujejo v programskih vrsticah in kako se preoblikujejo in poustvarjajo družbene neenakosti. Svet nezamisljiv brez digitalnega Digitalno zdravje je pravzaprav še v fazi otroštva, intenzivnega razvoja in eksperimentiranja, pravi Jana Šimenc. »Številne inovacije so povsem sveže, ne dovolj preverjene. Prenos tehnoloških in drugih inovacij v prakso pa je proces.« Kot poudarjajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), je informatizacija zdravstva zaradi obsežnosti, kompleksnosti in pomembnosti področja zelo zahtevna in dolgotrajna naloga tudi za najrazvitejše zdravstvene sisteme na svetu. A k temu dodajajo, da je bil kljub posameznim izzivom, ki se pojavljajo ob uvedbi rešitev eZdravja, v zadnjem obdobju v Sloveniji narejen velik napredek tako na ravni razvoja rešitev kot tudi njihove uvedbe. V potrditev omenjenega navajajo poročilo evropske komisije – The Digital Economy and Social Index 2019 (DESI), po katerem Slovenija na področju eZdravja v Evropski uniji zaseda šesto mesto. Med podatki, na katere se ob tem sklicujejo, pa je, da po statistiki 27 odstotkov prebivalcev uporablja spletno dostopne zdravstvene in skrbstvene storitve. Široko razširjena je tudi uporaba e-recepta, uporablja ga namreč 98 odstotkov splošnih zdravnikov, 27 odstotkov med njimi pa si izmenjuje tudi zdravstvene podatke. Razširjanje digitalnega v zdravstvu Med cilji eZdravja sta uvedba sodobnih in večstransko uporabnih informacijskih rešitev ter povezava lokalnih informacijskih sistemov v delujoč nacionalni zdravstveni informacijski sistem, ki bo relevanten za proces zdravstvene obravnave kot tudi za spremljanje poslovanja zdravstvenih sistemov. In kot tudi pojasnjujejo v NIJZ, večina zdravstvenih ustanov danes že posreduje zdravstveno dokumentacijo v enotni sistem e-Zdravja, do katerega imajo dostop tako izvajalci zdravstvene dejavnosti kot bolniki. Tem torej ni več treba prenašati papirnatih izvidov med ustanovami. Prek portala zVEM lahko bolniki vidijo vse podatke, ki jih o njih zbirajo v eZdravju (na primer napotnice, recepte, izvide in odpustna pisma). Računalnik nepovabljen v ambulanti Inovacije so v širši družbi sprejete šele, ko ni več dvomov o tveganjih in uporabnosti novih tehnologij, pravi Jana Šimenc. Pri tem pa odpirajo številna vprašanja predvsem glede rabe osebnih podatkov, vprašanja odgovornosti, varnosti in dostopnosti. Prenos tovrstnih inovacij v medicino je še posebej zahteven zaradi togosti in kompleksnosti sistema ter zapletenosti klinične realnosti. Pomemben vidik v tem kontekstu pa je tudi že omenjeni odnos med zdravnikom in bolnikom. »Izvajalci storitev smo v svoje delovno okolje dobili računalnike. Medtem ko smo jih doslej dojemali kot sredstvo za zagotavljanje obračuna storitev, jih imeli v predprostorih ali pri izvajalcih zdravstvene nege, so se zdaj preselili na naše delovne površine in marsikje dobesedno postali pregrada med zdravnikom in bolnikom,« je povedal Daniel Grabar. »Ekrani nas zaslepljujejo z vso slikovitostjo ponujenih možnosti. Ob tem zahtevano zrenje v računalnik skrajšuje čas terapevtskega stika iz oči v oči med zdravnikom in bolnikom.« Poleg tega Grabar kot najbolj očitno problematiko v tem pogledu omenja prepočasne računalnike, različno dojemljivost kolegov, premalo objektivnih kliničnih podatkov v digitalni obliki za realno vrednotenje kakovosti opravljenega dela, pomanjkanje celovitih digitalnih rešitev. Ob tem še dodaja, da podatki za nekatere namene kliničnih dejavnosti, predvsem preventivne, niso poenoteni in dovolj pripravljeni za vsakdanje delo. Preveč administracije Ob procesu digitalizacije zdravstva Grabar tako opozarja na preveliko razhajanje med »digitalno prakso in vrhunsko klinično medicino, ki digitalni pristop postavlja v ozadje«. Počasne digitalne naprave, zastarele poti dostopanja, premalo poudarjene prednosti in možnosti nekaterih digitalnih postopkov pa so privedle do situacije, ko zdravniki, kot pojasnjuje sogovornik, takšne rešitve dojemajo kot zamudne, obenem jih odmikajo od bolnikov ter njihovih potreb, za povrh pa jim nalagajo še nepotrebno administracijo. Ob tem tudi pojasnjuje, da digitalne rešitve zajemajo le ozko področje. Prepočasna digitalizacija tako pogosto zahteva tudi ohranjanje starih praks in načinov dela, torej kdaj tudi dvojni pristop. E-recept E-recept je ena od delujočih sistemskih elektronskih rešitev, uresničenih v okviru eZdravja, nacionalnega projekta, ki s številnimi zapleti, zamudami, kadrovskimi in tehničnimi težavami in preobrati poteka vse od leta 2006. Elektronske recepte so pri nas začeli vpeljevati jeseni 2015, do februarja 2016 smo imeli prehodno obdobje, od takrat pa recepte ob nekaj izjemah izdajajo le elektronsko. Odzivi na to novo prakso so različni. Z elektronskimi recepti so pridobili predvsem bolniki, pravi Jana Šimenc. Deset minut po vpisu recepta v enotni informacijski sistem je mogoče zdravila dvigniti v katerikoli lekarni v Sloveniji. Z obnovljivimi recepti in napotnicami pa sta marsikomu prihranjena pot in čas. S spremenjeno obliko izdajanja receptov je olajšano tudi delo farmacevtov, ki se ne ubadajo več z razvozlavanjem nečitljivih zapisov. Vendar pa je ob vpeljavi digitaliziranih rešitev v medicinsko prakso, kot pravi Jana Šimenc, z instrumentalnim načinom uvedbe sprememb »od zgoraj navzdol« med zdravniki manj zadovoljstva. Občutek imajo, da izgubljajo del avtonomnosti in strokovne neodvisnosti pri odločanju. Algoritmi določajo potek dela in odločajo o izbirah, postavljajo prioritete ter vsiljujejo logiko razmišljanja in delovanja. V ospredje so potisnjeni natančno beleženje, nadzor, finančni prihranki, optimizacija časa in delovnih procesov. Vse bolj narašča birokratizacija, digitalna realnost pa neposredno vstopa v odnos z bolniki. Spremenjena praksa, kot ugotavlja antropologinja, zdravnikom jemlje dragoceni čas, ki bi ga sicer lahko namenili pacientom. Čas jim jemlje izpolnjevanje zahtevanih elektronskih oken, ki so v nekaterih primerih nepotrebna in nepomembna, vendar bližnjic v računalniškem sistemu ni. Algoritmi so torej tisti, ki v digitalni družbi normativno preoblikujejo in spreminjajo tudi medicinsko prakso ter razmerja med zdravnikom in bolnikom. Neža Mrevlje Vir: viva.si Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog