Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20190831152721637

Razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo 7.del ponedeljek, 30. september 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Kaj je ljubezen V poznanem kulturnem okolju je specifičnost krščanskega pomena ljubezni ta, da ima ljubezen svoj vir in svoj ponor v Očetu - Bogu, ki prekaša človeka, saj ni odvisna od človeka kot grešnega bitja, ki je pod nenehnim napadom zla. Bog je Alfa in Omega, kot začetek in konec, vir in ponor Ljubezni. Ljubezen ponazarja realnost odnosa znotraj dinamike ne le Svete Trojice (naš Sončni sistem), temveč tudi in predvsem Presvete Trojice (Oče, Sin in Sveti Duh), ki ureja celotno Vesolje. Ljubezen, ki izhaja iz te dinamike, iz medsebojnega delovanja Trojstva, predstavlja odgovor na vprašanje o smislu sveta in o začetku ustvarjanja sveta s človekom, kot krono vsega ustvarjenega. Bog deluje iz ljubezni, v ozadju pa je svobodna izbira, saj se naš pomen svobode in ljubezni v Očetu tudi izpolnjuje, kar povsem ali krepko prekaša naše človeško dojemanje. Navsezadnje, ljubezen je tista, po kateri in zaradi katere smo odrešeni. Ne etičnost, ne čut altruizma, ne nekakšno idealistično gledanje na svet, niti kompleks mesijanstva (odrešiteljstva), temveč Ljubezen, ki je razširila svoje roke in »izdihnila« na križu. Od takrat naprej nam prinaša plodove odrešitve in pomoč za delo na sebi do konca vseh časov. »Dajem vam novo zapoved; ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil vas, tako tudi vi ljubite drug drugega«. To je sublimirani izraz dejanja brezpogojne, vseobsegajoče in nesebične ljubezni. Skrivnost na Golgoti je tako zaznamovala človeštvo, a jo le to po dveh tisočletjih še ni prepoznalo in razumelo. Pa vendar poznamo posamična dejanja, vsaj podobne sublimirane ljubezni, kot nam jo je oznanjal Kristus; požrtvovalno reševanje ponesrečencev za ceno življenja reševalca, herojske smrti posameznikov in skupin v nesmiselnih vojnah z namenom rešitve večine, in materinske ljubezni do lastnega otroka. Ljubezen je človeku notranje trajna, neločljiva, pripadajoča, saj je vtkana v njegovo bistvo in v njegov duh. Po Svetem Duhu smo ljubljeni; po Duhu smo zmožni ljubiti sebe in druge. Tudi v drugih verstvih sveta je pojmovanje ljubezni skozi razločevanjesubjekta ljubezni podobno. Ne glede na individualno opredelitev (teist ali ateist) je v družbeni zavesti zahodnega človeka »vtisnjen« koncept nesebične brezpogojne ljubezni, kot jo pojmuje krščanstvo. Kako se manifestira ljubezen, kako nastane Ljubezen nastopi tedaj, ko želimo drugo osebo resnično spoznati ne glede na to, ali bo spoznanje porušilo idealizirano podobo o njej in kadar ta druga oseba dovoli, da jo v globini kot celoti spoznamo ter sprejmemo kot pomembno osebo. Ljubezen se zato rojeva počasi. Poteka skozi spoznavanje, odkrivanje in odgovorno sprejemanje druge osebe z željo in voljo, da ta oseba ob nas raste, se razvija, dozoreva do popolnosti in da v tem procesu ne bo izkoriščana Osebo ljubimo preprosto zaradi nje same, jo spoštujemo, občudujemo in zaradi tega smo se sposobni žrtvovati za njeno rast in dobro počutje. Resnične, prave ljubezni (Agapeo) ni brez odpovedovanj; sposobna je premostiti vse življenjske izzive in prepreke katerikoli narave že. Z ljubeznijo ne moremo barantati, pogojevati ali izsiljevati. Resnično ljubezen doživimo le v primeru, da služimo notranji resnici – duhu in ne človeški osebnosti - duši. Ko služimo notranji resnici, tedaj služimo najvišjemu dobremu drugega bitja, kajti v bistvu smo vsi ENO. Kar je resnično dobro za moje bitje (ne za ego), je dobro tudi za druga bitja in celotno Vesolje. Ni nujno, da bi se morala ljubljena oseba zavedati, da je ljubljena; lahko se celo zgodi, da se odziva z negativnimi čustvi. Vendar, če ostanemo zvesti notranji resniciin ljubezni, delujemo iz najglobljega dela sebe. Ljubljena oseba ima tedaj možnost preseči projekcije lastnega ega, transformirati nezavedne dele sebe in se osvoboditi strahov. To je njen svobodni izbor. Če sta obe strani pripravljeni rasti, tedaj vznikne resnična in prava ljubezen. Iz dosežene vzpostavitve ljubezni in svobode se osebi odločata, ali si želita in na kakšen način skupaj potovati skozi življenje. Resnična ljubezen je prava svoboda; osvobaja nas od posesivnosti, obnavlja odnose, uči nas sprejeti in ceniti bližnje. Vsako težavo spreminja v radostno obdarovanje, usposablja nas za skupnost. Ljubezen nas dela svobodne. To so moči Svobode in Ljubezni, ki jih sprejemamo od našega Odrešenika, s katerimi bomo nekoč zmogli preseči suženjstvo in omreženost srca. SE NADALJUJE Edi Draščič Komentarji (0) www.pozitivke.net