|
||||||
|
|||||||
Kaj je zaljubljenost
kaj se nam dogaja v zaljubljenosti
kdo v nas se zaljubi
Verjetno se še vsi spomnimo svoje prve simpatije, ki največkrat sploh ni vedela, da je tarča prebujajočega čutenja, neopredeljenih potreb , sanjarjenj ipd. Um je bil polno zaseden z likom izbranke/ca in neka nedefinirana napetost se je mešala s sramežljivim sanjarjenjem o zbliževanju. Samo v redkih primerih so se obojestranske simpatije tudi udejanjile. Praviloma se je zaljubljenost pričela pojavljati in odvijati že v zgodnjih najstniških letih. Tedaj že lahko zaznamo vpliv učinka bližine, podobnosti, vzajemne všečnosti in fizične privlačnosti. To so gradienti ali stopnje zaljubljenosti.
Toda, kaj se nam v resnici dogaja? Kako to, da se čustva kar bohotijo? Kdo ali kaj v nas se zaljubi?
Vsekakor, zaljubi se naša duša ali bolj natančno, njeni oprodi ego in um. Poglobimo se na kratko v oprodo, natančneje v ego. Ego ni le neopazovani um, kot nekakšen glas v glavi, ki se nenehno pretvarja, izdajana način, da mislimo da smo to mi, temveč vključuje tudi neopazovana ali težko opazna čustva. Le-ta so nekakšen telesni odziv na vse, kar notranji glas ega in uma »govori«. Pripoveduje nam vsebino, v katero telo verjame in se nanjo tudi odzove. Ti odzivi so v resnici čustva, toda čustva nastajajo iz misli ali skozi njih. V bistvu gre za nekakšen ponavljajoči se krog neopaženih misli in čustev, ki poraja in ohranja čustveno mišljenje in čustveno ustvarjanje zgodb. Misli sprožajo določene čustvene odzive v telesu, kar pomeni, da se telo na misli in čustva resnično odziva. Vedeti pa moramo, da vse misli in vsa čustva ne izvirajo iz ega. Vanj se lahko spreobrnejo le takrat, kadar se z njimi poistovetimo, ko postanejo »jaz« ali bolje nižji Jaz. Tedaj smo ujeti v času, v spominih in pričakovanjih. Skozenj, torej skozi čas, se ukvarjamo zgolj s preteklostjo, skozi katero se istovetimo. Prihodnosti pa zaupamo procese izpolnitve, tudi tiste v partnerskem odnosu.
Sedaj, ko nam je »mehanizem zaljubljenosti« nekoliko bolj jasen, nas zanima, kaj je zaljubljenost? Zaljubljenost je kulturološko pogojeno čustvovanje, ki pa ni inherenten (pripadajoč, neločljivo zvezan) naraven čut. Prisotna je v skupnosti, kjer obstajajo miti in pravljice, ki povezujejo ljubezen in srečo. Pričakovanja so usmerjena v iluzijo, da se bo v odnosu z ljubljeno osebo uživalo do konca svojih dni.
Vendar zaljubljenost ni ljubezen, temveč je pasivno trpeče stanje, ki nas prevzame. V času zaljubljenosti nimamo moči in oblasti nad svojo dušo. Na osebo, v katero smo zaljubljeni, nenehno mislimo, daje nas nespečnost, zbranost upada, ipd. Drugo osebo vidimo in doživljamo skozi prizmo močnih čustev na način, da jo pretirano idealiziramo. V njej vidimo idealno osebo, kakršno bi v resnici želeli videti. Nesposobni smo videti realnost, še posebno ne vidimo njenih pomanjkljivosti ali nesvobod. A če jih le uspemo videti, najdemo zanje praviloma nešteto opravičil. Zaljubljena oseba vidi v drugi osebi svojo idealizirano sliko o njej; ne ljubi osebo takšno, kakršna v resnici je. To drugo osebo obožujemo in poveličujemo, čeravno ni realna, temveč samo idealizirana podoba. Zavračamo spremembe v dojemanju te osebe, saj se bojimo razočaranja, ravno zato so zaman vsi poizkusi staršev, prijateljev, da bi nas vendarle prepričali o neprimernosti izbranca/ke.Namreč, zaljubljena oseba se v bistvu boji resnice. Zaljubljenost izplavlja na površje pretekle otroške strahove in pričakovanja, še posebno pričakovanja, da ima subjekt zaljubljenosti čarobno moč, ki nas zmore potolažiti in zadovoljiti vse naše potrebe (čustvene, seksualne, intelektualne, socialne), ki so v glavnem določene z arhetipsko delitvijo vlog med žensko in moškim.
Glede na to, da je idealiziranje nemogoče dolgotrajno vzdrževati, je zaljubljenost čutenje, ki ima kratek rok. Ko nekdo dojame, da druga oseba ni popolna, kot je neko obdobje verjel, nastopi razočaranje. Zato je zaljubljenost prva faza razočaranja in ne obdobje ljubezni, razen zelo redkih izjem. Ko odpadejo »maske«, še ni razpoznavno resnično bistvo ali duh človeka, temveč tisto, kar naše bistvo prikriva – odprta rana ega. Neuslišano hlepenje ega se spremeni v jezo, najpogosteje usmerjeno proti partnerju, saj egu ni uspelo odpraviti prikritega strahu in občutka pomanjkanja odnosa v ozadju, ki je sestavni del jaza, kakršnega odreja ego. Spoznavamo, da je tisto, kar običajno imenujemo in pojmujemo kot »zaljubljenost«, največkrat le stopnjevanje hlepenja in potreb. Postanemo zasvojeni z drugo osebo oziroma s predstavo , ki jo gojimo o njej. Žal, to nima ničesar skupnega z resnično ljubeznijo.
SE NADALJUJE
Edi Draščič
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20190831151629524
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
