Pri odrešitveni poti, se je prav odreči vsega, kar za odrešitev ni potrebno.
Kajti, če nam postane potrebno karkoli, kar jo ovira, je motena in kot prvo postane težja, kajti konec je isti, človek, če jo hoče udejanjiti, se mora odreči tega, kar jo ovira, kasneje kot to naredi, večja nevarnost je, da zablodi in da zaide z nje.
Če se označi pot odrešitve z božjimi sredstvi - (s pravimi) -, kot fanatična, je to zaradi tega, ker mnogi niso pripravljeni vse napačno opustiti in po njej iti, ne pa zato, ker bi v resničnosti bila fanatična.
In ti označijo pot odrešitve z nebožjimi - (napačnimi) sredstvi kot nefanatično, vendar večjega fanatizma od tega ni, saj jo je tako nemogoče udejanjiti.
Lahko si predstavljate v kakšne vse fanatizme in zablode pride bitje, ki jo hoče udejanjiti na takšen način.
Zakaj pa resnična odrešitvena žrtev ni in ne more biti fanatična?
Česa se v tej žrtvi resnici odrečemo, kaj v resnici žrtvujemo?
Bit, na osnovi katere nikoli ne more biti resničnega blagostanja in sreče, vzrok in bit, zaradi katerega je nastalo toliko trpljenja, da tega ni mogla avtentično opisati niti celotna zgodovina.
Pri odrešitveni poti, se je prav odreči vsega, kar za odrešitev ni potrebno.
