Stal sem sredi polja,
Na koncu jase,
In se oziral na pretekle čase,
Drevesa, na katera sem tako rad plezal,
In zaprašene ceste,
Dolge kilometre v iskanju sebe,
In bolj, ko sem sanjal,
Bolj sem se zavedal,
Da pogrešam, tiste trenutke,
Brez telefonov, nepotrebnih pogovorov,
In zlate tišine,
Prepotrebne miline,
Prijetne pogovore v krogu najdražjih,
Prijateljev, bratov in sester,
Iskrene poglede, ki si jih začutil na koži,
Tega ni več, zamenjale so jih puste besede,
Prazni pogledi preko ramena,
Negodovanja o enem in drugem,
Slabe novice, ki jih vsiljujejo na vsakem koraku,
Informacije, dezinformacije,
Ki nam jih podtikajo,
Po naših podatkih stikajo,
V vse se vtikajo,
Nam ukazujejo,
In pravijo,
Kaj je prav in kaj ni,
Se sprašujem,
Kako naj človek sploh živi,
Kako naj najde svojo resnico,
Katera je tista polica,
Na katero je sebe nekoč odložil.
Stal sem sredi polja,
