Najdaljši dan je danes,
vroč in soparen.
Bežim v senco, da si ohladim razgreto glavo.
Strmim v veje drevesa in nad krošnjo se razgrinja sinje nebo.
Popolna tišina me obdaja.
A vprašanj se sto poraja.
Ločili so otroke od mater in očetov.
Ste slišali njihov klic na pomoč?
Šolsko leto se zaključuje.
Mnoge čakajo brezskrbne počitnice.
Za nekatere, tudi pri nas, bodo to dnevi brez toplega kosila.
Ko mnogi čofotajo v morski vodi,
se nekateri sprašujejo, kakšno sploh je morje.
Bodo kdaj vsi lahko brezskrbno uživali v poletnih dneh?
Bo kdaj za vse lepo?
Bodo sploh kdaj vsi otroci na varnem doma, pri zadovoljnih starših?
Res je prevroče.
Prevroče za prave odločitve.
Preveč razgretih glav odloča o usodi posameznika.
Preveč posameznikov pozablja, da o vsem odločamo samo ljudje.
Preveč nas pozablja biti najprej človek.
Premalo ljudi čuti.
Premalo, ker so pozabili, kako je biti otrok.
Ker so zatajili otroka v sebi.
Ker jim za otroke ni mar.
Ker jim ni mar za nikogar več.
Ker vidijo zgolj sebe, svojo moč in oblast.
Pa so to res še ljudje?
Kam drvi ta svet?
Kam drvimo vsi, ki dopuščamo takšno ravnanje?
Tudi v senci je prevroče,
da bi se moja glava ohladila.
Vode, vode...si želim.
Najdaljši dan je danes,
