Rob mize ji pravi,
tu je skrajna meja.
A kroglica se kotali dalje,
zdrsne na tla
in se kotali dalje,
skozi odprta vrata,
preko stopnic,
v pisan vrt.
Tu je šepet o skrajnosti glasnejši.
Oglašajo se rožni popki,
misleč, da je konec,
ko ne zdržijo več pritiska.
A se le odprejo in dajo prostor
razkošnim cvetovom.
Oglašajo se oblaki,
misleč,
da je konec,
ko ne zmorejo več nositi teže.
A se iz njih le vsuje
deževna ploha
in odžeja Svet.
Oglašajo se mladi ptiči,
misleč,
da je konec,
ko jih mati godne potisne čez rob gnezda.
A le zamahnejo s krili
in spoznajo,
da znajo in zmorejo leteti.
Skrajnost vselej odpre nova vrata
v širši, večji Svet.
Rob mize ji pravi,
