Le včasih se zares zavem,
kako je čudežno in sveto.
V njem živim,
povsod sva skupaj.
Večino stvari
zame opravlja samodejno.
To svetišče ni cerkev,
ni tempelj,
ni oltar malikov.
Moje telo je.
Dovršeno, popolno je,
tako kot je.
Je moja dota.
Z njim zmorem,
kar mi je v življenju treba.
Ni cerkev,
