| 
  |||||||
Nadaljevanje pravljice Sabine Palmer...
Pravljica (Sezona II, pt. I)
Odprla svoje je oči, 
Cel svet v drugi zdaj je luči.
Lepota v čaru je noči, 
A srce se nič več ne muči.
V glavi tiščijo jo vsi ti spomini, 
Nekdanji ljubimci v svoji intimi, 
A eden je tisti, ki zdaj pred očmi
V svoji lepoti vzravnano stoji.
Konja kopita odzvanjajo zunaj, 
Mesto čarobno, v noči nemirno.
Vleče jo ven, v tlakovano sivino,
Vleče jo ven, v krvavo rdečino.
V meglici vročice po mestu hiti, 
V prstih srbečica, potrebna je kri.
Noče, a mora... Hoče, ne sme...
Potreba močnejša je zdaj že od nje.
V zavesti norost, v očeh zdaj le ogenj,
Misli pretoka več ni, le nagon.
Vidi gospoda v temi, zgrmi nadenj, 
Usta se sama odpro... sliši zvon. 
Razcepljena med seboj je in NJO, 
Pogleda v daljavo, kjer svita se dan.
Razum ji preplavi strah nepoznan, 
Steče, dokler še ni prepoznó...
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj: 
      www.pozitivke.net
        http://www.pozitivke.net/article.php/20170614133516698
| Domov |  
       | 
    Powered By GeekLog |