Kaj in kako ?
Ob občutku, da ni več take vere in čutiš, da si sam z željo, da bi ti vera v Kristusa bila življenje in to celo' postaja ideja vere v Besedo skoraj skoraj tuja.
Če si pošten moraš priznati, da tudi tebi, tvojim čustvom ta ideja ne pomeni precej oz. niti blizu kot bi morala, saj ni primerjave kako daleč nje smo, ker govorimo o večnosti.
Ta občutek ustvarja ogromne bolečine, ker se občuti, da se pušča, zaklade večnosti v cetnih jarkih misli in življenja.
Nadalje:
...istočasno pa veš, da je to edina misel oz. ideja vredna, da je ne smeš končati ceniti - ljubiti;
Je edina vrednota vredna naše pažnje ker oseba Kristusa sega v globine realnosti absolutizma.
Saj edina vsebuje trditev večnosti: "Jaz sem edina pot do Očeta"
Žalost je v tem, da ideja tega absolutizma ne upliva na človeški razum,
da se bi se razum vsaj za moment ustavil in premislil, pomebnost teh besed,
Ali naj pustimo, češ da Kristus je prešel svoj čas pomebnosti ?
"Groza" bi morala objeti, razum, ob misli, ki pripelje do takega zaključka, da je misel postala resnica.
Misel katero bi moralo biti enega najbolj strah izgubiti:
Kaj bo, če bo Kristus postal le bleda osebnost zgodovine.
Pogosto se čuti, da je ta čas prišel, kar pa je nepričakovan je občutek ogromne praznote idealov in vrednot,
ki se sedaj širijo v nevidno velikih parametrih relativiziranega Humanizma.
PS: Ne glede kako svet misli, pomembno je kar Piše in se govori: mlačneža bom izpljunil iz svojih ust
Torej, "sovraži" idejo ali veruj, vsaka od teh dveh poti boljša kot brezbrižnost.
No namen nikogar prepričevati, le pokazati, možnost resnice v dani alternativi.
''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''
Nimamo izhoda, razen verovati: "kdor v tem življenje v Me veruje bo živel vekomaj".
Ne bomo iskali odgovora kaj je v nasprotnem primeru.
