Ko so Butalskega kovača vprašali, kaj bo nastalo iz tega kaj dela, je dejal;
če bo špičasto bo kramp, če bo ploščato bo lopata. Vendar njegov izdelek, ki je nastajal ni bil niti špičast niti ploščat. Njegovi udarci bi morali biti, če bi hotel narediti lopato bolj močni, če bi hotel narediti kramp pa manj močni.
Ker pa je delal kar tja v en dan, je tolkel včasih z vso močjo včasih premalo in njegov izdelek ni bil podoben ničemur. Ko je to videl je žareč izdelek, ki ni bil podoben ničemur vrgel v grm. In v grmu je bila lisica, ki jo je žareč izdelek opekel in je nato skočila iz grma. In ti ostali, ki so gledali kaj bo nastalo so dejali;
Še lisice nam bo koval, ki jih imamo že trikrat preveč. In so ga spodili.
Pouk tega je v tem, da, če delamo kar tja v en dan, se na nas kaj rada prilepi še kakšna neumna, zaradi katere nas ljudje zasovražijo.
Vendar ubogi Butalec je bil samo kovač in ni kaj dosti škodoval soljudem.
A kaj se zgodi, če se dela tako, z za vse življenjsko pomembnim, se pa moramo prav vsi, res do dna srca globoko vprašati.
Kjer je vsa odgovornost vsi dobri nameni vsa ljubezen vsa poštenost so tudi taka dela vsa.
Kjer pa tega ni, pomeni skovati »lisice« brez ljubezni, ki ropajo.
Ko so Butalskega kovača vprašali, kaj bo nastalo iz tega kaj dela, je dejal; 
